Zakaj imajo otroke?

Mah ne sej ne gre za to da bi gojil kakšne posebne simpatije do Trstenjaka. Gre bolj za splošno načelo da če se nekdo dokaj sposoben in priznan z neko temo ukvarja več mesecev ali let in nimaš kakih posebno dobrih razlogov da mu nasprotuješ-potem mu verjameš.

Eno knjigo Antona Trstenjaka sem prebral, kjer precej zavzeto trdi da živali občasno delajo samomore. Recimo da zaupam Trstenjaku, ker je bil verjetno najbolj priznan slovenski psiholog in ker nimam časa da bi se s samomori ukvarjal več kot se je on.[/quote]

Ah, on meša psihologijo, filozofijo, moralo in teologijo. Malo jemlje od tu, malo do tam, potem preskakuje…. No, saj če te zanima to, je čisto v redu, čeprav se mi je zdel preveč ideološko usmerjen – prokrščansko, predvsem kar se tiče spolnosti, je to razčlenjeval preko krščanske morale. Mogoče je kaj povzemal? Mogoče je kje to bral, saj ena štorija, splošno razširjena dezinformacija – da ti majhni arktični glodalci, postrušniki (lemingi) delajo “množične samomore”. http://www.youtube.com/watch?v=pDqlZjpSJCc
Disney risanka? :))[/quote]Ne vem zakaj se smeješ, hudobe sprijene, ki take scene delajo vse v imenu slave…
http://24ur.com/ekskluziv/zanimivosti/depresivni-osel-napravil-samomor.html Tukaj tudi naslov zavaja, verjetno?
Živali ne vejo, kaj bo potem, no saj tega še človek ne ve, to ni samomor po definiciji.

Temu bi se v glasbi reklo variacije na temo. Spet: tega nisem rekel. Je pa tudi možno.[/quote]
Seveda, same variacije enega in istega problema, ki tli v tvoji podzavesti, takšen si kot še en internetni znanec, verjetno veš koga mislim, na kavo menda bi morala iti ali kako je že s tem, za razliko od tebe mi ne pripisuje sovraštva do moških, mi pa druge stvari, ki izvirajo iz, kako naj rečem, da se bo taktično bralo in ne bo zgledalo kot da pišem o vajini zasebnosti– nekaterih specifičnih zadevščin, ki jih menda nimata prilično pošlihtanih, če se samo omejim na tisti tvoj globoki komentar v temi o vejicah, ko nisem bila osamljena v zaznavanju problemov, ki te pestijo, (koliko časa že?) in pa tukaj tega iz našega foruma:
No, pa smo spet pri kuhabju in pranju, ki jima je dodano še povijanje otroka, kot najvišji obliki izražanja ljubezni. madona, no :-)))) Pa saj on pa tebi morda kaj pošraufa po bajti, prekoplje vrt in zamenja žarnice in sta kvit. Seks je pa je za tako razmišljajoče ponavadi ja samo ena manj pomembna stvar za zakon. Kaj potem torej, če ga gre drugam namočit. To je tako kot da bi šel v gostilno na en pir. :-))))
Tu je teorija, pa naj si je še tako dodelana s hipotezo, antitezo in sintezo popredmetenosti spričo pomanjkanja prakse totalno nemočna…

Bojim se, da nekateri od teh, ki si jih navedel otrok nimajo zaradi “pričakovanj” okolice, temveč zaradi “dokazovanja” okolici. To dokazovanje pa se kaže v različnih oblikah oziroma nastane zaradi različnih razlogov, npr. oseba ni med najbolj uspešnimi v službi in se dokazuje z materinstvom oziroma oseba ima težave v partnerski zvezi, pa želi drugim pokazati, kako se ima “fajn”. Potem pa, po tako idealni zvezi, čez nekaj mesecev izveš, da sta se razšla. Takrat pa udarijo ven razne podrobnosti, kako je bil tip ljubosumen, zatežen, nezvest, len, mamin sinko ipd.

Jaz NEželje po otroku ne razumem, in kljub temu, da sem prebrala to temo, nekega konkretnega odgovora oz. razlage, zakaj si nekdo ne želi otroka, nisem našla. To ne gre za tisto neželjo, ko ne moreš reči, da si ga želiš, pa spet ne, da si ga ne želiš, ampak za pristno, močno, NEželjo.
Mislim pa, da NEželja, torej ko čutiš do otroka, torej lastnega otroka (da bi ga imel) odpor, izvira ali iz otroštva ali nekih prepričanj, lahko tudi kakšnih pritiskov okolice… Otrok v nas pač budi neke občutke, ki jih nočemo čutit. Ne gre torej za otroka, gre za naše lastne občutke.
In isto, kot otrok v nas prebuja NEželjo, lahko otrok v nas prebuja željo. Željo po občutkih, seveda.

:))) Ja nimam se kaj sprenevedat, punce govorijo nek drug jezik, se pa trudim, se trudim, včasih pa tudi to ni dovolj 😉
Bolje da priznam svojo nevednost in mi ona prijazno pomaga, kot da ji iz obupa solim pamet…. :))) Tule bi pa rabil malo podnapisov… :/
Praviš, da v otrocih vidim kazen za seks?[/quote]Mogoče ne ti osebno, ampak mislim da si napačno razlagaš tisti antropološki koncept vzgajanja “prav” in “fajn”. Da moraš po tem, ko si punci napravil otroka, kar je bilo fajn, zdaj še narediti prav in z njo ostati skupaj, sovzgajati otroka in pozabiti nase, ker s tem zapostavljaš svoje želje. To je pač zgrešeno; če ne želiš- ne zmoreš vzgajati otrok, bi bilo edino prav, da jih nimaš, (razen, če se vnaprej tako dogovorita, da bo ona sama, ) ne pa da jih imaš in se potem nekaj žrtvuješ za neki prav. To je velika odgovornost, breme pravzaprav, že v samem začetku stigmatizirati ubogo bitjece s tem, da si pa zdaj moral pozabiti na vse fajn v življenju, in isto je to nesreča punci, ko bi se lahko veselila, da je postala mati, pa se mora soočati s tvojim trpljenjem. Za neke višje cilje kot je rojstvo novega grešnika ccc–
Kako najti tej teoriji (popredmetenja) skupni imenovalec, da je lahko isto kar je fajn, hkrati prav, pa ne bi vedela. Se mi zdi pač sploh neumno ločevati.[/quote]
Se popolnoma strinjam s tabo, da je samo zaradi otroka bit s partnerjem velika muka in čisto nič fajn. Tisti fajn je na začetku, v zaljublenosti (ko sta spočela otroka), ki se pa kar kmalu konča. Za tem ostane neka zavestna odločitev in želja bit z nekom, kar pa že ni tako zelo fajn, je pa prav. Če te želje ni se lahko po prvem prepiru, ko maske zaljubljenosti padejo, odločiš za drug “fajn” in pustiš “tečnega partnerja” in si najdeš nekoga, ki je bolj fajn…… in tako v nedogled.
Ne bi rekel temu teorija popredmetenja, prej bi to lahko bila “teorija zavedanja”, da po tistem nerealnem zaljubleanem stanju pride tudi nekaj kar ni več tako fajn je pa sigurno prav.

Tu mi je všeč prispodoba s čolničkom.
Zaljublenca sta kot dva, ki se vsedeta na čoln in s pomočjo (zaljubljenosti) ugodnega vetra in tokov prideta na odprto morje. Potem kar naenkrat tega vetra zmanjka in se znajdeta “ujeta” sredi morja. Kaj bosta sedaj naredila, ali bosta razpela jadro, veslala, usposobila kak drug pogon, da bosta nadaljevala pot niti ni pomembno. Pomembno je zavedanje, da od tu naprej je treba “DELAT”, da zveza uspeva in to je zavestna odločitev. Lahko pa seveda ne delata nič (ker to ni pa že ni fajn) in potoneta oz skočita na kak drug čolniček ki se slučajno prifura mimo na “vetru zaljubljenosti”.

Otroci naj bi bili zavestna odločitev obeh, kar pa največkrat ni, se kar “zgodijo”, ker se jima ne zdi, oz je pretežko delat prav (poskrbet za zaščito napr), predajajo se tistemu “fajn” in pozabljajo na “prav”. Tudi tisti, ki se otrokom odpovejo, ker je to preodgovorno…ali kakorkoli “preveč” sledijo svojemu “fajn”, se mu ne želijo za nič na svetu odpovedat. Nočem nikogar obsojat, da ne bo pomote, bi pa dodal, da ta občutek ugodja izvira iz našega najzgodnejšega otroštva, ko smo bili pri mamici ljubljeni, nam je zrla v oči se nam dobrikala, objemala, poljublala….. Podobno (po)doživljamo v stanju zaljubljenosti – spomin na otroštvo. Oče pa naj bi privzgojiv tisti “prav”, postavil omejitve in s tem ustvaril pogoje, da začnemo razmišljat tudi na način, da ne more bit vseskozi samo fajn ampak, da smo se sposobni odločit tudi za nekaj kar je prav.
Zlasti pri ljudeh kjer je manjkala ta očetova figura se pojavljajo težave. Enostavno ne razmišljajo na ta način, ker jim ga ni bilo potrebno nikoli osvojit.
Očetje sicer so tam, vendar ti očetje so bolj kot “druga mama”….
Zaradi napačnih predstav o vzgoji, ki se jo propagira v družbi prihaja do takih anomalij kot so neodgovorni starši in ljudje, ki jim starševstvo predstavlja (preveliko) breme, preveč odrekanja , muko, trpljenje…..

Temu sem se pa nasmejala. Psiholog =/= biolog 😉 Je pa posrečeno izpadlo.

Za imeti potomstvo ni dovolj samo ljubezen. Jaz si pod materinski čut predstavljam predvsem slednje. Čustva, ki se razvijejo ob otroku s strani matere, potreba po zaščiti nebogljenega bitja, potreba po negi, ljubkovanju, to je pač materinski del. Otrok pa ne bo zrastel samo zaradi ljubezni, ampak predvsem odgovornosti, trezne glave starša.

Nekdo, ki otroke obožuje, si jih močno želi sam imeti, to pač še ni dovolj, da ga lahko ima. Mora imeti finančno zaledje, sposobnost samorefleksije (se pri tem vprašati, kaj lahko nudim otroku, da ga vzgojim v odraslega človeka, ki bo znal poskrbeti zase, mu vcepiti prave vrednote in tudi pomagati odpreti srce, da bo znal prav ljubiti), se vprašati, koliko sem pripravljen(a) spremeniti svoje življenje zavoljo njega ipd.

Nekdo, ki ne čuti materinskega čuta, je pa v svojem bistvu odgovorna oseba, po vsej verjetnosti načrtno ne bo šla “delat” otrok. Če se ji pa vseeno “zgodi”, upam trdit, da bo znala poskrbet zanj enako dobro kot tista, ki te sposobnosti nima, ima pa za razliko od nje materinski čut.

V slovenski miselnosti se preveč povezuje sposobnost imeti otroka z občutki, ki jih je nekdo sposoben razviti ob nemočnem bitjecu. V stilu Too much love will kill you.

Kje si pa to pobrala, plod lastnih zaključkov ali kakšne knjige?

Za1x še ne berem knjig o nosečnicah.

Poudarek je na “ŠE NE” 🙂

Da. In? Ne smem imet svojega mnenja glede na pretekle izkušnje? Ali je kompetentno podajanje mnenja samo takrat, kadar je le-to povzeto iz knjig?

Saj sem tisto sovraštvo do moških vzel nazaj, no :-)) Bi pa morda veljalo razmislit tudi o dvomih v svojo spolno usmerjenost (pa nič slabega glede tega) 😉

Ja vidiš, ko se nekdo začne toliko z mano ukvarjat, ko si zapomni vsako stvar, ki jo napišem, kje jo napišem, ne razmisli pa zakaj je to in tako napisano pod točno določen prisprevek, potem takšni vzbudijo tudi mojo pozornost, da začnem razmišljati o njih (in to na približno enak način). Zdaj, OK, dopuščam možnost, da so tudi tebi “ljudske modrosti” in refereni v stilu: “ima te samo za posodo za praznjenje jajc”, “ti mu pa kuhaš, pereš in likaš”, “spolnost je manj pomembna” ter podobne viže in alpske poskočnice filozofsko blizu. Ampak (čisto resno), bil bi zelo razočaran, če bi slednje držalo.

Popredmetenje: so ljudje, ki v svoji primarni družini niso doživljali ravno zavidanja vrednih odnosov. Dogaja se, da sanjajo o svoji družini kjer bo vse postavljeno na čisto drugih temeljih (žal takšnih s katerimi nimajo lastnega iskustva). To jim predstavlja beg. Trdim, da je v teh primerih partner le nek gradnik, čeprav se tega sami morda niti toliko ne zavedajo. Ne vidijo ga kot osebnost s svojimi željami, prepričanji in voljo in slednje potem velikokrat predstavlja temelj za vzpostavitev odnosov kakršnih so vajeni.

Popredmetenje, ponavadi kot odgovor na popredmetenje (v smislu kangle za spermo ipd “modrosti”): izbrati si nekoga s šibkejšo voljo, ki ga lažje ovijaš okoli prsta, včasih zaradi razploda (ko ga vidiš zgolj kot očeta/mati svojega potomstva). Lahko pa tudi zaradi prestiža (ko nekdo zaradi svojega družbenega statusa “mora” imeti partnerja) ali da si na tak način priskrbi materialno (ali kakšne druge vrste) varnost.

Just kidding…a si na levo nogo vstala? 🙂
Krivukljunka, prav je, da imaš mnenje, da nisi kot nevrotična kura 😀 in kot takšno celo več šteje, kakor da bi ga promovirala iz kakšne bukve 😉

Kako je torej zdaj s tistimi, ki ne želijo otrok? Imam občutek, da je tudi tu splošno mnenje (čeprav po ovinkih in previdno izraženo), da so neresni, nezreli, polni travm, se ne zavedajo, da si jih v resnici želijo, vendarf iz nekakšnih travm to željo potlačijo itd., itd.

Just kidding…a si na levo nogo vstala? :-)[/quote]

Zgodaj vstala. Ne maram zgodnjega vstajanja.

@Boom, popredmetenje misliš ko neko osebo jemlješ kot objekt in ne kot subjekt? Ko ti neka oseba, kot sam nazadnje pišeš, ne pomeni človek z lastno osebnostjo, ampak nek predmet (gradnik) za dosego svojega cilja?

Tako nekako, ja in ne nujno, da je strogo zavestno.

In kdaj opaziš, da partnerja popredmetiš recimo? Ko si užaljen, ker ne reagira tako kot bi sam hotel? Ko si prizadet, ker se ne sklada kot pucel v tvoj svet?

Kdaj opaziš, da si popredmetil drugega? Najbrž sam bolj težko, če si takega odnosa vajen iz primarne družine. Sicer pa popredemetenje ni ravno moja pogruntavščina – sem jo našel med “kantami za praznjenje jajc” :-))))

In kaj to pove o človeku, namreč, da ne želi z nekim neznancem razpravljati o svojih osebnih rečeh?

Si res tako bedast, da ne razumeš, da je tako vtikovanje v intimo že samo po sebi huda neotesanost? Nauči se kje so meje, drugače te bo ob kaskšni priliki kdo drug naučil na bolj trd način in potem boš začuden.

Ljudi posiljevati, zakaj nimajo otrok, kakšne ideje..

Kdaj opaziš, da si popredmetil drugega? Najbrž sam bolj težko, če si takega odnosa vajen iz primarne družine. Sicer pa popredemetenje ni ravno moja pogruntavščina – sem jo našel med “kantami za praznjenje jajc” :-))))[/quote]ccc zdaj si me pa razočaral, ko sem že mislila da je to tvoja izvirna teorija, seveda sem se v njej našla, saj jaz sem tudi taka, seveda jaz bi tipično popredmetila tipa, on bi pač mene, ane, do česa bi pa potem prišlo, pa še ne vem točno. Ne se preveč sekirati, ko bereš ali analiziraš moje poste tukaj, še sama ne vem, kaj včasih pišem, vendar gre za nek lik, ki v bistvu ne obstaja, tudi jaz sem prepričana, da si ti v bistvu prav prijazen človek… in se sprašujem, kakšen bi bil brez teh praktičnih izkušenj, iz katerih izhajaš, ko pišeš sem ccc

Just kidding…a si na levo nogo vstala? :-)[/quote]

Zgodaj vstala. Ne maram zgodnjega vstajanja.[/quote]

Hja, kdo ti je pa kriv, da si prehitro vstala, malo se moraš več razvajati 🙂 vsaj ob vikendih 😉

Če nekdo črpa iz tega vrednost za svojo “samozavest” in družbeno veljavo, da ima otroke pa da potem druge označuje za “čudne”, ki jih nimajo, se je iz napačnega razloga odločil imeti otroke, ker gre za kalkulacijo. Pogosto so to ostanki patriarhalne kulture, ki narekuje to miselnost, da “prava ženska” mora biti tudi mati, npr. pravoverni Judje in muslimani, to ima moški žensko zgolj za to, da mu rojeva.

Odgovori se skrivajo med vrsticami.

Seveda se ne gre za otroka, ampak za nas oz. za občutke, ki so povezani z mslijo na otroka. Torej nas samih, ko smo bili otrok.

Naše življenje je odsev nas samih. Skozi življenje se vedno bolj potrjujemo. S svojim umom si kopičimo znanje in ustvarjamo neko navidezno resničnost.
Če v sebi čutimo odpor, ko se pojavi misel o otroku, si zavestno poiščemo čimveč nekih razlogov zakaj ni dobro imeti otroka. Kar pmeni, da je podzavest povzročila iskanje lastnih potrditev. Tako postanemo pravi mojstri o raznih razlogih in si kopičimo neke tuje izkušnje, da čimbolj realiziramo to, kar smo.
Če smo odprti in ko nehamo soditi, lahko v vsej tej navidezni resničnosti, ki jih je ustvaril naš ego, prepoznamo resnico. Lahko spoznamo, da ni nič slučajno. Da je v nas dober razlog, da imamo toliko znanja o tem, zakaj ni dobro imeti otroka.

Tako zelo smo ponosni na to znanje, a hkrati tako zelo ranljivi in polni strahu, saj vsa ta naša resnica temelji na tujih izkušnjah….Vsak čas se lahko podre…O sebi pa pravzaprav ne vemo ničesar….

:))) Ja nimam se kaj sprenevedat, punce govorijo nek drug jezik, se pa trudim, se trudim, včasih pa tudi to ni dovolj 😉
Bolje da priznam svojo nevednost in mi ona prijazno pomaga, kot da ji iz obupa solim pamet…. :)))[/quote]
Ah ne vem, če on to utegne razumeti, ki spričo pomanjkanja pozornosti provocira alexis, da kot vitka ženska ne more biti dobra mama. No in potem ko jo je totalno napsihiral, pa piše, da so važne osebnostne lastnosti…in potem spet, da mu je všeč grošljeva špelca– da so na podeželju take ženske idealne. Saj katera bi mu pa še verjela spričo te dvoličnosti. Alexis, če to bereš, popolnoma prav imaš, jaz bi bila isto zmedena, če bi vse verjela kaj matjažko tu napiše, še malo počakaj, pa bo spet pisal o primerjavah s kravami in kamelami–in iz obupa solil pamet 🙂 :))))

Odgovori se skrivajo med vrsticami.

Seveda se ne gre za otroka, ampak za nas oz. za občutke, ki so povezani z mslijo na otroka. Torej nas samih, ko smo bili otrok.

Naše življenje je odsev nas samih. Skozi življenje se vedno bolj potrjujemo. S svojim umom si kopičimo znanje in ustvarjamo neko navidezno resničnost.
Če v sebi čutimo odpor, ko se pojavi misel o otroku, si zavestno poiščemo čimveč nekih razlogov zakaj ni dobro imeti otroka. Kar pmeni, da je podzavest povzročila iskanje lastnih potrditev. Tako postanemo pravi mojstri o raznih razlogih in si kopičimo neke tuje izkušnje, da čimbolj realiziramo to, kar smo.
Če smo odprti in ko nehamo soditi, lahko v vsej tej navidezni resničnosti, ki jih je ustvaril naš ego, prepoznamo resnico. Lahko spoznamo, da ni nič slučajno. Da je v nas dober razlog, da imamo toliko znanja o tem, zakaj ni dobro imeti otroka.

Tako zelo smo ponosni na to znanje, a hkrati tako zelo ranljivi in polni strahu, saj vsa ta naša resnica temelji na tujih izkušnjah….Vsak čas se lahko podre…O sebi pa pravzaprav ne vemo ničesar….[/quote]

Pravzaprav bi nekaj podobnega verjetno veljalo tudi v obratni situaciji vendar je zanimivo, da se te vrste interpretacije v takih primerih ne pojavljajo. Sicer pa se mi ne zdi nujno, da želja po ne imeti otroka izvira iz odpora.