za znoret

Zdravo, tudi jaz imam problem s trpinčenjem na delovnem mestu, kjer sem že skoraj dve leti. trpinčenje se je začelo pred kakšnim letom, problem pa je v tem da me šefica tudi stalno spravlja ob živce. Prenašati moram njeno stalno slabo voljo, ki jo navadno name stresa, dretje na vse okoli nje, manipulacije, največji problem pa je da mi zadržuje informacije. Sem vedoželjna, ambiciozna oseba, zato se mi zdi da noče da hitro napredujem v znanju (mislim, da bi nekdo ki nastopi določeno delovno mesto po dveh letih moral vse obvladati). Kakšnih stvari mi enostavno ne dovoli delat, ker je to po njenem preveč zame, gre pa naprimer za neko čisto preprosto stvar, ki ti jo pač more nekdo povedat. Po drugi strani pa mi pove ravno toliko, da ne morem rečt, da mi ni povedala, a premalo, da bi stvar razumela. Ob vsaki priliki mi da vedeti, da je ona glavna in da js nism nč, da sem nadomestljiva. Ker sem neprestano živčna zaradi nje in je ne želim opravljat in se o tem pogovarjat z vsemi sodelavci (da ne bi bilo še hujše), se počutim odrinjeno in se vsesplošno ne morem odpret ljudem in ne morem normalno funkcionriat v službi-v družabnem smislu. sicer sem normalna, komunikativna, mogoče malo sramežljiva oseba. sedaj sem se vsega že malo navadila, zdi se mi, da sem dobro zapisana pri šefu, ki je nad njo, pohvaljena sem bila za dobro delo… in je prišel en razpis, ki bi mi bil zanimiv in si enostavno ne upam poslat prošnje. delam namreč na zelo specifičnem področju in nimam veliko izbire med podjetji. enostavno ne vem ali naj tukaj vstrajam še nekaj časa, da si pridobim več izkušenj, ali naj pošljem prošnjo in tvegam, da mogoče čez eno leto, tam ne bi dobila zaposlitve…? karkoli bi naredila se mi zdi, da se ne bi prav odločila. ona pa je preveč agresivna oseba, da bi se z njo spopadla – nimam živcev za to.

spoštovana trpinčena,

ali gre v vašem primeru za TDM ali ne, je stvar kritične presoje pooblaščencev oz. sindikalnih zaupnikov, zakonskih določil in proceduralnih zadev, v kar se kot terapevt ne spuščam. V zvezi z morebitnimi formalnimi ukrepi je veliko že zapisanega na forumu, tako da v kolikor bi se odločala v to smer, vas po potrebi usmerim (na forumu bomo imeli novega strok. moderatorja, ki bo pokrival tudi pravno področje za TDM).
– – –
Kar menim, da bi vam lahko koristilo, je predvsem odgovorno ukrepanje za varnejše odnose na delovnem mestu, še posebej z vašo nadrejeno. Dobro ste opisala krivico, ki se vam dogaja, kar kaže na pristnost in pravšnjo mero zaupanja v lastno presojo in občutke, težave pa so kot vedno pri ukrepanju. Kar bi izpostavil iz opisa, je naslednje: občutek, da nadrejena prikriva informacije ter vas osebno drži »v varnih vajetih« je za vas resnično in resno, zato verjamem, da je to do vas krivično. Ker smo v prvi vrsti osebnosti v (delovnih) odnosih, se ob tem počutimo najmanj prizadete, nevredne, celo ponižane, izdane in kakopak prestrašene. Zavoljo tega je povsem naravno, če pri tem pride do nemoči in skrbi kako naprej.

Kratek uvod v relacijsko razlago medosebne dinamike: verjamem, da ste tudi vi prepričana, da negativni občutki v odnosu, ki nam povzročajo stisko, nikakor niso nekaj, kar smo ustvarili zgolj mi sami, temveč jih je prebudil odnos, v katerem sodelujemo in za čigar izid soodgovarjamo. Primer z nadrejeno je slikovit: v kolikor bi bil možen iskren in pristen pogovor med vama, bi to dinamiko hitro preverili (kot razumem, je tak pogovor malo verjeten). Kakorkoli, relacijska družinska psihoterapija nam med drugim pomaga razumeti moč (nezavednih) vzorcev iz primarnih družinskih odnosov, ki jih ponotranjene nosimo v sebi – tako konstruktivne in razvojno naravnane kakor tiste nasprotne – in se nam, zlasti slednje, vselej prebujajo točno tam in s tistimi ljudmi, tj. v tistih odnosih, ki so za nas in naš razvoj najbolj pomembni. Zakaj tako? Zato, ker smo ljudje v prvi vrsti bitja odnosov (relacij), v katerih in s pomočjo katerih na poseben način pripadamo drug drugemu, se navezujemo in prepoznamo; zlasti primarni, družinski/skrbniški odnosi so tisti, ki nas v tem najbolj zaznamujejo pa najsi gre za varno ali ne-varno smer razvoja. Gre za povsem naravno psihološko zakonitost medosebne dinamike, ki v matrici nezavednega prenosa vzorcev odnosov – kar je zanimivo – ne velja izključno za intimne (partnerske oz. družinske) odnose, ampak se t.i. »vzajemnost vzdušja« pojavlja tudi drugod v na videz čisto formalnih odnosih – ampak vedno tam, kjer se s pomočjo nezavednih mehanizmov čutimo močno čustveno nagovorjeni, povezani in izzvani. In to vzdušje, v katerem se, tako rečemo, znajdemo, in ki ga zaznamujejo močni afekti (jeze, strahu,…), ne pomeni vedno varnosti, ampak tudi ne-varnosti. V ljudskem jeziku za to dinamiko najdemo izraz »Za vsak lonec se najde pokrov«, pri čemer želim poudariti zlasti komplementarnost, ki obstaja v medosebnih odnosih, pa čeprav »loncu« včasih zbije tudi dno.

Šalo na stran, problem se pojavi, ko v takšnem odnosu nismo pripravljeni priznati težkih občutkov, s katerimi se v dani situaciji nismo pripravljeni soočiti (npr. iz opisa se da predpostaviti strah in ogroženost nadrejene pred vami in vašimi zmožnostmi, zavist pa tudi sram), zato te vsebine od sebe avtomatično odcepljamo in projiciramo navzven k sogovorniku v odnosu, in sicer običajno v tistega, v katerem sodelujeta osebi, kot rečeno, podobni po ranljivosti na te čustvene vsebine. Skratka, vedno gre za dinamiko dajanja in prejemanja in ker za to vzajemnost potrebujemo čas, se v takem odnosu prej ali slej nezavedno vzpostavijo vloge in prebudijo notranji delovni modeli za soočanje s stresom. Zato je še kako pomembno poznati vir stresa.

Zdaj lahko poenostavim vašo opisano situacijo: čuti se, da sta v odnosu z nadrejeno vzpostavile nefunkcionalen in destruktiven odnos ravno zavoljo tega, ker se je avtomatičnost reagiranja (iz dneva v dan iz tedna v teden…) polotila osebnih meja za zdravo funkcioniranje; in ne le tega, moč potlačenih vsebin v takšni ne-varni dinamiki presega oz. »povozi« cel sistem delovnih pravic/obveznosti na delu. Če želimo graditi zadovoljstvo in delovni uspeh, je treba ravno to varnost in varno strukturo odnosa povrniti. Praksa kaže, da je glavno gibalo ne-varnih delovnih odnosov ravno strah (vir stresa); strah, ki mu je potrebno poiskati vir, dinamiko in meje ter tako postaviti nova pravila za bolj varno in odgovorno delo. Ker v odnosu sodelujeta obe, sta za rešitev odnosa – v kolikor v njem zavoljo ljubezni do dela še želite vztrajati – odgovorni obe, pa najbrž še kdo, običajno je to uprava, ki je tudi »oče in mama« organizacije. V vsakem primeru nekdo mora ukrepati v smeri razreševanja odnosa, bodisi z ločenim pogovorom, bodisi tako, da vanj vključite pristojno osebo iz uprave ali pa zunanjega strokovnjaka.

Čeravno delovna organizacija ni družina in v njej ne veljajo ista pričakovanja, pravila niti ne vloge in odgovornosti, se v del. odnosih še kako naseli in vztraja družinskim odnosom sorodna dinamika z znanimi pripadajočimi vlogami in odzivanjem na stres. Gre za znane psihološke zakonitosti dol. sistema odnosov, ki je po identiteti vedno specifičen njegovim članom. Kakorkoli že, tako kot je odrasli član družinskega sistema odnosov najprej odgovoren za lastno skrb in osebno situacijo, v kateri je, tako je tudi v primeru zaposlenega v delovni organizaciji. Odtod vam v izziv ponujam nekatera razvojna vprašanja, na katera odgovore poiščite pri sebi in doma v zasebnih odnosih; nanje ni treba odgovarjati v forumu, saj bo šlo za iskanje in spoznanja v procesu življenja:

– kako zaznavam telesne senzacije, ko pride do stiske (stresa) in kaj/v čem je vir?
– kaj od tega lahko pripoznam in ubesedim (sebi in v odnosu) in kaj ne in zakaj?
– kaj so moje primarne potrebe in kaj me moti/muči na potu njihove zadovoljitve?
– kakšen je moj odnos do dela/službe/zaposlitve in kaj ga najbolj označuje?
– je moja samoiniciativnost bila kdaj ogrožena v preteklosti in ali je ista postala ogrožajoča za koga izven del. mesta (v družini, partnerstvu, prijateljstvu)?
– ali me konkreten odnos na kakršenkoli način spominja na znano družinsko vzdušje (npr. med hčerjo in mamo, med sestrama)?
– kaj je tisto, kar bi mi pomagalo, da se v takšnem stresu znajdem in umirim ne da bi izgubila občutek lastne vrednosti in kaj mi preprečuje, da to dosežem?

Skratka, pri skrbi zase je pomembno, da se naučimo zavedati meja lastne ranljivosti, npr. ko je to zame pomembno, ali lahko povem kaj me moti (protest), kaj doživljam (zaznavanje), kdaj sem v stiski (prepoznavanje) in končno, kaj potrebujem za uravnavanje te stiske (obvladovanje). Ranljivost v odnosu je namreč znak pokončne in zrele osebnosti, ki si dovoli čutiti in misliti iskreno ter ukrepati v skrbi zase, ko je to potrebno; in gre za kritični trenutek v odnosu, ne za osebnostno lastnost (pogosto jo enačimo z bahavostjo, preobčutljivostjo, pretiravanjem ali v drugo skrajnost z umikanjem v pasivnost ipd.). Kjer je strah (tudi v del. odnosih), je to vselej na račun spontanosti, fleksibilnosti, svobodnega izražanja in pristnosti. Zato za varne odnose velja pravilo,

Oddaj manj strahu naprej kot si ga prejel.

Iz daljšega sestavka (ki bo morda še komu koristil) sledi, da preden ukrepamo z menjavo delodajalca, poskrbimo zase zdaj, ko nas izziv kliče, ker je to edinstvena priložnost za osebnostno rast. Menjava delodajalca še nikomur ni prinesla trajne rešitve, še več, pogosto se zgodi t.i. reiteracija, da se nekje drugje ob drugih ljudeh znajdemo podobno kot nekoč. Podobno je v zakonu, ločitvah in menjavah partnerjev. Zaključil bi s toplim priporočilom, da sledite lastnemu občutku za varnost in ukrepajte tako, da bodo vaše telo, dostojanstvo in vaša vest nedotaknjeni in čim bolj mirni. Če to navsezadnje pomeni poiskati si strokovno pomoč, boste ugotovila pri iskanju odgovorov na vprašanja. V vsakem primeru vam želim veliko ranljivosti in vztrajnosti v varnih odnosih!