Za vse ženske, ki pričakujete
preprodajanje orožja, razpečevanje drog, šmuglanje zamorcev, novačenje mesenih naslad, rokovanje z ukradenimi avtomobili, podkupovanje uradnikov, izsiljevanje politikov – organizirani kriminal je prisoten vsepovsod, ne glede na velikost države, družbeno ureditev, vero, barvo kože ali socialni standard. Preprost sodoben izraz za tovrstno udinjanje je ‘mafija’, vendar ta označba, četudi ponarodela, glede na zgodovinska dejstva ne pritiče ravno vsakemu amaterskemu zločinskemu krožku, v katerih se nikoli ne ve, kdo pije in kdo plača. Kaj v resnici mafija je in od kod izvirajo njene korenine, boste izvedeli v pričujočem Vedežu.
Največja vodna pot Starega sveta je bilo Sredozemsko morje, ki povezuje vso južno Evropo s severno Afriko in Bližnjim vzhodom. Na sami sredini je strateška točka, katere posedovanje je bilo idealno za nadzor večine vodnega prometa. Velikanski skali, nekoliko večji od Slovenije, ki kipi iz vode južno od Kalabrije, danes pravimo Sicilija. Otok je vse prej kot raj pod soncem. Ravno nasprotno. Vroč južni veter, imenovan široko, ki piha iz Sahare, se na poti čez morje navzame vlage in naredi sicilska poletja hudičevo nevzdržna. Dežja je za vzorec, za nameček pa kakršnokoli idiličnost in brezskrbno življenje odvzame Etna, eden redkih dejavnih evropskih ognjenikov. Ampak vse to ni motilo osvajalcev, ki so si največji sredozemski otok prilaščali drug za drugim. Sprva so bili to Feničani, Grki, Kartažani in Rimljani, nato so prišli Goti, Arabci in Normani. Predvsem slednji so pustili otoku pečat, saj jim je uspelo vzpostaviti vsaj navidezno sožitje med res pisanim prebivalstvom. Roger II., prvi sicilski kralj, je bil, naj se sliši še tako nenavadno, čistokrvni potomec vikingov. Kraljestvo ni trajalo dolgo, saj je ozemlje kmalu pripadlo Svetemu rimskemu cesarstvu, nato Franciji, Španiji, Avstriji, zopet Francozom, vmes nekje papeški državi in še bi lahko naštevali.
Četudi se zdi nizanje zgodovinskih dejstev dolgočasno in prav nič v skladu z naslovom, je ravno to neprestano tlačenje Sicilije omogočilo nastanek mafije. Osvajalci so zasužnjevali skromne prebivalce, izkoriščali njihovo trdo delo in si na silo jemali njihova dekleta. Sicilski kmetje, ki so skozi stoletja trpeli, so uvideli, da ne morajo računati na pravičnost oblasti in enakost pred zakonom. Zato so ustanovili tajno organizacijo, drugo, vendar mogočnejšo oblast: mafijo.
Izraz je arabskega izvora, po vsej verjetnosti izvira iz besede ‘mohafi’, ki pomeni prijatelj, in je star več kot osemsto let. Takrat so otok zavzeli Normani in stari prebivalci, povečini arabski Saraceni, nad rdečelasim ljudstvom niso bili pretirano navdušeni. Skupnost, ki so jo tlačani ustanovili, ni bila zločinska, marveč zaščitniška. Ko kraljevsko sodišče denimo ni hotelo obsoditi plemiča, ki je kmetu posilil hčer, so ga spuntani kmetje ugrabili in razčetverili. Sčasoma je mafija pričela uživati podporo ljudstva in če je bilo treba popraviti kakršnokoli krivico, nihče ni šel na državno policijo, ampak h krajevnemu mafijskemu glavarju. Ljudem, ki so bili z mafijo povezani, so pravili ‘prijatelji prijateljev’. Skozi stoletja je mafija spletla svoje niti po vsem otoku, pri čemer je obdržala popolno neotipljivost pred vladarji. To ji je uspelo zavoljo trdnega značaja Sicilijanca, ki bi si bil raje odgriznil jezik, kot da bi sodeloval z oblastmi. To nepisano pravilo se je tako uveljavilo, da nihče ni niti črhnil policiji o zločinu, celo kadar je bil sam žrtev. Omerta, kot se zakon molčečnosti imenuje, pomeni moškost, izhaja pa iz trinajstega stoletja, ko so na Sicilijo prišli Francozi. Zaradi surovosti vojakov je moški del prebivalstva zapustil vasi in v hribih snoval upore. Vsi so vedeli, da je Francoze mogoče premagati in odgnati, toda to je zahtevalo brezpogojno složnost ter molčečnost. Od tedaj izvira tudi akronim za mafijo – Morte Alla Francia Italia Anelia (dobesedno ‘smrt Francozom je italijanski krik’). Držanje jezika za zobmi je sprva delovalo izključno zaradi mržnje do režima, nato pa tudi iz strahu pred vsemogočno mafijo, pred katere ‘vendeto’ ni bilo lahko ubežati. Maščevanja so bila namreč sila priljubljeni podvigi. Sicilijanci so bili (in so bržkone še vedno) prepričani, da je ‘krvna osveta’ edina pravica in da mora biti vedno neusmiljena. Sovraštva tamkajšnjega kmeta pač ni bilo jemati za šalo. Bili so goreči kristjani in nikoli ne bi onečastili podobe device Marije, toda kadar jim je stopila v glavo kri maščevanja, tedaj bi počili samega papeža, ako bi se ta spozabil zoper omerta. V tej deželi je mrgolelo kipcev jokajočih Jezuščkov, vendar živ krst ni verjel v nauk, da je treba nastaviti še drugo lice. Krščanska odpustljivost se je vsem zdela le prezira vredno zatočišče strahopetcev. Zato ni čudno, da so noži in lupare (prirezane puške) pele na sleherni dan.
Dobičkonosna mafija
Mafija je tako vladala Siciliji in njena prisotnost je bila senčnata ter nerazločna. Ravno to je dalo organizaciji povsem nove razsežnosti. Določene družine so si skozi leta utrdile svojo moč in jo pričele izkoriščati v zaslužkarske namene, od črne borze prek varščin do ugrabitev. Slednje so postale domala domača obrt. To početje so pripeljali tako daleč, da do nasilne odvedbe često sploh prišlo ni, marveč so pred ugrabitvijo preprosto poslali izbrani osebi pismo, v katerem so želeli, da se v izogib zoprnemu dejanju odkupnina plača vnaprej. Sicilski bogataši so to jemali kot nekakšen neuraden davek, k
Med obiskom Sicilije je Benito užalil enega od lokalnih ‘častivrednih gospodov’. Ta je poskrbel, da na voditeljev govor ni prišel niti en meščan. To je bil povod, da je Mussolini usmeril vse sile v inkvizicijski pregon mafije.
i ga je bilo treba plačevati, da so lahko živeli na rodni zemljici. In ker so državi itak plačevali malo davkov, so ta križ nosili s krščansko vdanostjo.
Mafija si je dobršen kos pogače odrezala pri delitvi posestev leta 1861, ko je revolucionar Giuseppe Garibaldi osvobodil Italijo izpod avstroogrske nadvlade in deželo združil v enotno državo, ki je takisto vključevala Sicilijo (kajpakda proti njeni volji, saj prebivalci severnjakom niso verjeli). Da bi se mafijozi (visoki pripadniki mafije) prikupili kmetom, so jim poceni oddali zemljo, vendar pod pogoji, ki so dolgoročno koristili samo veleposestniku. Zaradi navidezne darežljivosti se je družinskih glavarjev tedaj oprijel naziv ‘častivredni možje’.
Po združitvi Italije se noben pravi Sicilijanec ni počutil Italijana in vsi po vrsti so črtili Rim, kajti od zgoraj niso prejeli prav ničesar lepega. Mafija je imela v začetku dvajsetega stoletja že globoke korenine, razpredene praktično v vseh sicilskih panogah, od politike prek bank do pridelave olivnega olja. Skorajda se ni prodal osel, ne da bi vaški mafijozo dal blagoslov (in od kupčije kako liro v žep). Vladi to kakopak ni dišalo, a vsi poskusi zatiranja so se končali neuspešno in krvavo. Prvič je sicilski organizaciji trda zapredla po letu 1922, ko je prišel na oblast Benito Mussolini. Fašisti so bili zločinci svoje vrste in zato niso trpeli konkurence. Črnosrajčniki so zatorej neusmiljeno zakoračili na Sicilijo in hude obsodbe so se vrstile po tekočem traku. Večina ‘prijateljev prijateljev’ je na hitro zbežala čez Lužo, starejši ‘častivredni možje’ pa so se potuhnili. Duceju je namera uspela. Do druge svetovne vojne je bila dejavnost mafije na otoku skorajda ničelna. Zato pa je bilo toliko bolj pestro na drugi strani Atlantika.
V ZDA so po koncu državljanske vojne pričeli bolj kot kdajkoli prej vreti izseljenci iz vseh koncev Evrope. Ob prestopu v dvajseto stoletje so v vzhodna pristanišča, zlasti v New York, tedensko pripluli ducati ladij s tisoči in tisoči revežev, ki so čuli, da se v Ameriki cedita med in mleko ter da je moč tam na dan zaslužiti toliko kot na Stari celini na mesec. Med prišleki so prednjačili Italijani, Irci in židje. Vse tri etnične skupine so s seboj prinesle podobno težavo: nezaupanje v pravnost režima. Med Italijani so bili po večini prebivalci z juga, torej s Kalabrije in Sicilije, ki so bili že privzeto stalni uporniki. Irce so doma podobno zapostavljali Angleži, dočim so sinovi Abrahama (pri tem kajpakda ni šlo za Izraelce, marveč za imigrante iz vzhodne Evrope) v ZDA videli drugo obljubljeno deželo, kajti v svojih domovinah niso bili deležni enakopravnosti. Na drugem koncu Luže so posledično vsi tujci ustanovili gete, ki so jih uredili po svojih starih običajih in se bore malo ozirali na okolico. Kaj kmalu so vsi spoznali, da Amerika vseeno ni tlakovana z dolarji. Srečo so našli le redki in večina se je utopila v poplavi revščine, ki jo je pogled na bogastvo Velikega jabolka – avtomobile, nebotičnike in restavracije – delal le še bednejšo. Zato ni čudno, da so se našli ambiciozni posamezniki, ki so želeli več. Ker na pošten način ni šlo, so pričeli žeti, kjer so drugi sejali. Prvi korak k organiziranemu kriminalu je bilo pobiranje varščin v pristaniških skladiščih. S poslom so pričeli Irci, vendar so po letu 1920 dobili hudo konkurenco, kajti s Sicilije je zaradi Ducejeve trde roke prišlo veliko uveljavljenih mafijozov s pomagači. Pred Irci in židi so imeli prednost uveljavljenega nenapisanega pravilnika, povezanosti in molčečnosti. Predvsem omerta je bila tista, ki je omogočila mafiji v Ameriki preživetje kljub mnogim aretacijam. Zločinci drugih narodov niso kaj dosti pomišljali in so bili v zameno za milejšo kazen takoj pripravljeni sodelovati s tožilstvom. Siciljanci pa so vedeli, da mafija ne pozabi. Priče so jo skupile navzlic policijski zaščiti in bili so primeri, da sta izdajalce krogla ali bomba skrivoma našla krepkih deset let po jezikanju.
Šele od tu dalje se je razvijala tista mafija, kakršno poznamo iz slikovitih filmov in knjig. V slabem stoletju so se na tem prizorišču izmenjali tisoči obrazov. Nekatera imena so navkljub velikemu pomenu utonila v pozabo, druga so zaradi takih ali drugačnih podrobnosti postala legende. Vsaj na začetku to niso bili spoštovanja vredni in modri ljudje, marveč povečini polpismeni neotesanci, ki so se ob pravem času znašli na pravem mestu in so imeli prenekaterikrat v življenju več sreče kot pameti. Bili so daleč od kakršnegakoli vzora in v svoji obrti so lahko samo uspeli ali umrli. Drugega itak niso znali, saj so imeli le redki mafijski glavarji pred drugo svetovno vojno opravljeno osnovno šolo. Vloge najbolj znanih bom skušal karseda zanimivo vtkati v zgodbo o ameriški mafiji.Frankie je za časa svojega ‘službovanja’ veliko sodeloval s svojim prijateljem iz mladosti, Al Caponom, saj sta bila oba kariero pričela v največji predprohibicijski bandi, imenovani po okraju Five Point v južnem Manhattnu. Alfonso, kot je bilo Alu ime, je bil sprva eden od Frankovih soldatov. Bil je silno ambiciozen in v želji po dobrem vtisu je nekoč hudo zdelal enega od irskih poveljnikov. V tistem času so bili ‘micki’ na višku svoje moči, zato je Johny Torrio, podpoglavar Italijanov, Ala vzel pod svoje okrilje in ga zaradi varnosti odpeljal v Chicago, tisti čas najbolj kaotično ameriško mesto. Kriminal tamkaj ni bil prisoten le na ulicah, temveč tudi v poslovnih stolpnicah, policijskih postajah in celo v mestni hiši. Kralj čikaškega podzemlja je bil Torriov stric Big Jim Collosimo. Bavil se predvsem s prostitucijo, dočim mu alkoholni posel ni dišal. Nečak se s to politiko ni strinjal, zato sta s Caponom leta 1920 velikega Jima enostavno spravila s sveta. Morilec ni bil nihče drug kot Frankie. Yale je opravil še eno nalogo: štiri leta kasneje je ustrelil glavnega tekmeca Italijanov Irca Diona O’Baniona. Torrio, ki je medtem prevzel prestol podzemlja v Chicagu, je uvidel, da vojne z Irci s tem niso končali. Ko je komajda preživel atentat, se odločil za pokoj. Pod roko je pobasal trideset milijonov dolarjev in z besedami, ki so se vpisale v zgodovino, zaželel partnerju slovo: “Al, it is all yours.” Mislil je kajpakda na Chicago. Alfonso je pri šestindvajsetih letih čez noč zasedel prestol mestnega podzemlja.Al Capone je postal sodobna sopomenka za mafijo po spletu naključij in srečne okoliščine, da je bil dolgo časa sam v mestu. Posebno bister ni bil, saj so ga po pretepu z učiteljico vrgli iz šole v šestem razredu. Surovež je ostal do smrti in dasiravno je bil kasneje primoran uporabljati možgane, je bila raba sile njegovo glavno orodje. Ker je bil Neapeljčan in ne Sicilijanec, so ga ostali mafijozi gledali precej postrani. Da bi ga kdorkoli klical ‘don’ ali ‘capo’, jim ni prišlo niti na misel. Legenda je dejansko postal zavoljo kupa podrobnosti. Znano je denimo dejstvo, da je živel v apartmaju hotela Lexington, od koder je vodil vse posle. Tak luksuz si je lahko privoščil, saj je bil silno bogat, gotovo najpremožnejši gangster tistega časa. Ker je živel nevarno življenje, so mu v sosednjem Detroitu po naročilu izdelali oklopljen kadilak z neprebojnimi stekli. Baje je tehtal osem ton in je Alu nekajkrat rešil kožo.Četudi se je imel pri svojih tridesetih za pomembnega moža čikaške družbe in se je rad kazal v javnosti, prijateljeval z županom, bančniki in novinarji ter bil redno častni gost na tekmah baseballa, je Al ostal nasilnež, kakršnega je vzgojila najstniška banda. Ni se obotavljal, da je na slavnostni večerji s kijem razčesnil glavo izdajalcu. Največjo slavo si je pak pridobil z prerešetanjem sedmih članov konkurenčne bande Georga Morana 14. februarja 1929. Zaradi datuma se je dogodek v anale vtisnil kot ‘St. Valentine’s day massacre’. Italijani so Irce z več kot tisoč izstreljenimi naboji dobesedno razkosali. A kljub temu, da je Veliki Al s tem za vedno opravil z ‘micki’, se je pričelo javno mnenje obračati proti njemu, kajti bilo je znano, kdo stoji za pokolom. Le obsoditi ga niso mogli, saj so bili mafijci pri tovrstnih opravilih prebrisani in so si poprej vedno pridobili alibije.
V začetku maja leta 1929 se je čikaški kralj udeležil prve vseameriške kriminalne konference v Atlantic Cityju, kamor je prišlo okoli petdeset šefov z vseh koncev in krajev ZDA. Sestanek je bil uspešen, saj so začrtali smernice razvoja ‘sindikata’, kot so mafiji rekli sami. Določili so meje ozemelj, sestavili spisek oseb za odstrel in se strinjali, da je sodelovanje z drugimi etničnimi skupinami, zlasti z Židi, na mestu. Al Capone je obljubil, da se bo vsled dobrega ‘odnosa z javnostjo’, ki ga je kalvarija na Valentinovo močno prizadela, pustil poslati zapor. V Philadelphiji so ga aretirali zaradi nošnje orožja in ga zaprli za leto dni (optimistično je upal, da bo dobil le tri mesece).
Toda težav se Al s tem ni znebil. Življenje sta mu pričela greniti dva Hooverja. Prvi je bil sloviti Edgar J. Hoover, po mnenju mnogih najboljši direktor FBIja doslej, drugi pa nihče drug kot sam predsednik ZDA, Herbert Hoover. Ravno slednjemu se je Capone najbolj zameril, in to iz povsem banalnega razloga: vse prevečkrat ga je gangster zasenčil v publiciteti. Zgodilo se je denimo, da sta si oba ogledala tekmo iz častne lože, pri čemer je ovacije občinstva požel samo
Eliot Ness, znani vodja skupine nedotakljivih, je imel srečo, da je odnesel celo kožo.
Al. Podobnih primerov je bilo še nekaj, zato je zavistni predsednik ukazal mafijskega šefa spraviti na kolena. FBI je vedel, da si s čikaškim skorumpiranim policajstvom ne gre pomagati, zato so ustanovili skupino devetih svežih borcev proti kriminalu, ki se jih je zaradi nepodkupljivosti prijel naziv ‘nedotakljivi’ (the untouchables). Vodil jih je znameniti Eliot Ness. A čeprav so z racijami in zasedami uničili veliko pošiljk alkohola in s tem postali resnično velik trn v Alovi peti, mu pravno niso mogli do živega. Zato je oblast prišla na novo zamisel, ki se je izkazala za še kako uspešno in je pravzaprav odprla nova vrata boju zoper mafijo. Nad carja podzemlja so poslali davčni urad (IRS – Income Revenue Service), ki je pričel pridno zbirati material za trden primer utajevanja davkov. Capone je vedel, da mu voda počasi teče v grlo in ko niso pomagale niti grožnje (spodletela sta atentata na glavnega dacarja in Nessa), niti velike podkupnine, se je odločil v celoti priznati krivdo in plačati globo. V zameno pa je od vlade hotel jamstvo, da zaporna kazen ne bo višja od poltretjega leta. Nadejal se bo, da bodo oblasti za vsak slučaj privolile, kajti dostikrat se je zgodilo, da so še tako trdni
Edgar J. Hoover do današnjega dneva slovi kot najboljši direktor FBIja in največji borec proti organiziranemu kriminalu.
primeri zaradi ‘izginevanja’ prič in pokvarjenih sodnikov padli v vodo. Vendar se je uštel, Washington ni bil za to in Al je rešilno bilko videl edinole v izdatnem podkupovanju vseh morebitnih porotnikov. No, tudi tu je potegnil kratko. Nasprotna stran je izvedela za svinjarijo in tik pred zdajci na skrivaj izbrala novo poroto. Sodba je bila enajstletna zaporna kazen zaradi neplačane dohodnine. To je bila velika zmaga ZDA v boju zoper organizirani kriminal in hkrati največja reklama za davkarije po vsem svetu. Davčni uradi imajo odtlej sloves najbolj zloglasne državne inštitucije.
Al je pričel prestajati kazen 3. maja 1932 v zaporu v Atlanti, nakar so ga dve leti kasneje premestili na otok Alcatraz pri San Franciscu, od koder so ga leta 1939 izpustili. Toda Veliki Al se ni mogel veseliti svobode, zakaj že v ječi ga je pričel razjedati sifilis, ki ga je staknil v svojih mladostniških letih ‘preizkušanja’ bordelov. Zadnji stadij neapeljske kuge, kot se bolezni reče, mu je že načel možgane. Osamljen in precej nor je Alfonso Capone umrl na Floridi, 25. januarja 1947 v oseminštiridesetem letu starosti. Učakal bi precej let več, ako se ne bi bal injekcij, saj so tedaj že iznašli zdravilo zoper sifilis: penicilin.
Čikaški imperij, ki ga je Capone ustvaril za časa svoje sedemletne vladavine, se je po njegovem odhodu znašel v razpadu in vsakdo je vlekel na svojo stran. Uradni naslednik je bil Alov prvi pribočnik Frank Nitti, vendar mestna ‘podzemna’ organizacija nikoli več ni bila ista. Dosti k temu je vplivala tudi ukinitev prohibicije.Kastelamareška vojna
Frank Yale in Al Capone sta sodelovala v najstniških in v kasnejših letih. Eden drugemu sta pomagala v vojskovanju z Irci in Al si ne bi nikoli mislil, da ga bo prijatelj naplahtal. Toda Frankie je podlegel lakomnosti, ki je spravila v grob prenekaterega mafijoza. Brooklynski dobiček mu ni bil zadosti, zato je stegoval prste po čikaških destilarnah, za nameček pa je ugrabljal Caponove tovornjake s pijačo. To početje ni ostalo dolgo skrito in nazadnje je Capone pokazal, kdo ima dejansko moč. 1. julija 1928 so čikaški plačanci z brzostrelkami napadli Frankov avto. Pri tem velja omeniti dve zanimivosti. Frankie si je bil malo poprej naročil podobno oklepljen avto, kakršnega je imel Al, vendar so mu ga dobavili z usodno napako: pozabili so vstaviti neprebojna stekla. Druga zanimivost je na račun orožja pri atentatu. Prvič v New Yorku so gangsterji uporabili ‘tomijevko’.
Frank Yale se je od sveta poslovil kot noben mafijozo dotlej. V pogrebni procesiji je bilo 250 avtomobilov, 10.000 pogrebcev in 38 tovornjakov cvetja. “Nič osebnega, posel je pač posel”, je porekel Al Capone, ko je v odprti grob vrgel nagelj.
Po Frankovem odhodu je oblast nad Brooklynom prevzel šef Manhattna, Palermčan Guissepe Masseria. Joe the Boss, kakršen je bil njegov nadimek, je bil boter stare šole. Pod seboj je imel nemalo častihlepnih soldatov, ki so kasneje krojili zgodovino Amerike: Franka Costella, Carla Gambina, Vita Genoveseja in Charlesa Luciana. Vendar Šefova starokopitnost ni bila po volji vsem, zlasti ne Salvatoreju Maranzanu, ki ga je s Sicilije poslal tamkajšnji največji mafijozo, don Vito Cascio Ferro, z namenom, da postavi temelje za njegov prihod v ZDA. 1929. so don Vita fašisti strpali v zapor, kjer je kasneje umrl, vendar Maranzana to ni zmotilo. Odločil se je postati prvi ameriški capo di tutti capi, šef vseh šefov. Za razliko od Masserie on ni bil iz Palerma, marveč iz mesta na zahodu otoka, Castellammare del Golfo. Navzlic majhnosti kraja je od tam prišla vrsta gangsterje. Salvatore jih je vse zbral pod svojo komando in pričel odprto vojno proti samooklicanemu Šefu. Spopadi med bandama, ki so v kroniki zapisani kot kastelamareška vojna, so trajali leto dni, od sredine 1930 do 1931. Število trupel na obeh straneh je preseglo stot
Joseph Bonnano je močno preživel svojo generacijo ‘sodelavcev’. Umrl je 12. maja 2002
ico in nič ni kazalo na premirje. Charles Luciano, najbolj jasnoviden in razumen gangster, je končno uvidel, da je čas za spremembo. Z ostalimi somišljeniki se je odločil izdati svojega šefa. Glede na to, da mu je stari Masseria povsem zaupal, ob povabilu na kosilo ni ničesar posumil. Ni se zavedal, da ga po slastni pašti čaka sladica iz svinca, ki ga je vanj izstrelila četverica morilcev.
Zmaga v vojni je pripadla Maranzanu, ki je Lucianu v čast priredil veliko pojedino. Tam se je oklical za glavnega šefa sindikata in New York razdelil petim družinam, med katerimi je največji capo postal Charles Luciano. Najmanjše ozemlje je pripadlo Josephu Bonannu, znanemu kot Joe Bananas, ki je umrl leta 2002 v spoštljivi starosti 97 let. A kljub pametni razdelitvi družin, ki se je do neke mere obdržala do danes, je bilo Maranzanovo šefovanje kratkotrajno celo za mafijske razmere. Odnesli sta ga slepa pogoltnost in preganjavica, da mu podšefi za hrbtom snujejo upor. Zato je na skrivaj sestavil spisek ljudi za odstrel. Med njimi sta se znašla Charles Luciano in Vito Genovese. Vendar je Salvatore Maranzano hudo podcenil sposobnosti svojih podrejenih, ki so njegove nakane Srečni Čarli Luciano
Salvatore Lucania se je po prihodu v Ameriko iz Palerma v rani mladosti pridružil bandi Five Points, kjer se je največ družil z židovskimi prestopniki, kakršna sta bila Meyer Lansky in Benjamin Siegel, kasneje poimenovan Bugsy. Ko je postal polnoleten, si je spremenil ime v Charles Luciano in si po uspešnem ‘preživetju’ hudega pretepa nadel še nadimek Lucky. Ker je imel glavo na pravem mestu, se je prebil do samega vrha, najprej pod Masserio, nato še pod Maranzanom. Ko se ga je slednji ho
Lucky Luciano ob Božiču leta 1933, ko pitje alkohola ni bilo več prepovedano.
tel odkrižati, sta ga Lucky in Vito Genovese prehitela. Z Maranzanovo smrtjo na večer 10. septembra 1931 je umrla tudi stara, sicilijanska mafija v Ameriki. Urbana legenda pravi, da je dal Luciano tisto noč pobiti prek štirideset starih mafijozov po vsej državi, vendar je ‘the night of sicilian vespers’, kot se je pravljica imenovala, izmišljena. Dejstvo pa ostaja, da je Lucky stopil na čelo sindikata, organizirani kriminal prelevil v kriminalno organizacijo, ki je segala od Atlantika do Pacifika, in tako postal največji in najvplivnejši mafijski šef vseh časov. Caponov Chicago je bil proti njegovemu kraljestvu manjši vrtiček. Ob Luckyju so stali tako pomembni Italijani (Carlo Gambino, Vito Genovese, Frank Costello, Joe Bonnano, Albert Anastasia) kot Židje, katerih poslovno žilico je Lucky zelo cenil (Meyer Lansky, Bugsy Siegel, Louis Lepke…).
Kljub temu, da je Lucky mafijo spremenil v poslovno panogo, se je dobro zavedal, da moči v njegovi branži ni brez sile. Tako je prišel na idejo, da spremeni v posel tudi to področje. Ustanovljena je bila skupina elitnih morilcev, ki je delovala kot samostojno podjetje znotraj sindikata. Murder Inc., kot se je telo imenovalo, je bila bržkone največja mafijska zanimivost. Umor je lahko naročil kdorkoli znotraj mafije in morilci, zlasti Židje, so ga vedno uspešno izvedli (zaradi etnične pripadnosti ‘zaposlenih’ so ekipi
Tiralica za enim najbolj znanih morilcev Murder Inc., židom Louisom Lepkejem. Louis je bil najpomembnejši član sindikata, ki je svoj konec storil na električnem stolu zloglasnega zapora Sing-Sing.
rekli tudi Kosher Nostra). Do leta 1940, ko je oblastem uspelo za zapahe in na električne stole poslati precejšnje število pripadnikov te podfirme, je Murder Incorporated opravil več kot tisoč nalog. A imeli so kodeks: pobijali so se le med seboj. Nobenih policistov, agentov, tožilcev ali novinarjev.
Lucky Luciano je domoval v njujorškem hotelu Waldorf Astoria, od koder je nadziral nečedne posle, osebno pa se je najbolj angažiral v prostituciji. Samo v svojem mestu je postavil okoli dvesto bordelov, ki so mu nosili večji dobiček kot katerokoli drugo bavljenje. Toda Charles se ni ničesar naučil iz napak predhodnikov in tudi njega je sčasoma prevzel pohlep po vedno več. Če bi tedaj vedel, da bodo prodajalke mesenih naslad, ki jih je navkljub dobičku drugače silno zaničeval, njegova poguba, bi se do njih lepše obnašal. Tako pa je okoli dva tisoč punc izkoriščal, kot se je le dalo, kar se mu je maščevalo. Ko so pričele oblasti sredi tridesetih let graditi obtožnico proti Luckyju, so mu ravno pričanja prostitutk zabila žebljico v krstico. Ironično je bilo, da je bil v končni fazi obtožen le zaradi zvodništva, kajti pri ostalih poslih mu niso mogli do živega. A kakorkoli že, leta 1936 je dobil (za dokazane zločine nepravičnih) trideset let zapora, poslali so ga v najhujši zapor Dannemora, s čimer pa se njegov vpliv ni končal.
Pravni Charlesov naslednik je bil Vito Genovese, katerega šefovanje pa je bilo kratko, zakaj zaradi obtožbe umora je že 1937 pobral šila in kopita na rodno Italijo. Tam mu je navzlic očitni mafijski pripadnosti uspelo prepričati fašistične oblasti, da je Mussolinijev simpatizer, kar je med drugim izkoristil tako, da je pričel s kokainom oskrbovati sina italijanskega zunanjega ministra.
Mafijcem priljubljena mesta za sestankovanja (in medsebojne atentate) so bile italijanske restavracije. Navada je bila, da se med (dolgim) obedom ni govorilo o poslu.
Naslednji v vrsti za prestol ameriškega zločinskega sindikata je bil Frank Costello, ki je bil mafijec drugačne sorte. Bil je pameten, uglajen in šarmanten, imel je velik vpliv med politiki, v policiji in celo v FBIju. Ni čudno, da se je pojavil celo na naslovnici revije Time. Costello je imel veliko svojih poslov, legalnih in ilegalnih, zato je bila njegova vloga dona manj dejavna kot Luckyjeva. Vendar to podšefov ni motilo, saj so imeli zaradi tega bolj proste roke in nenazadnje so bile Frankove odločitve vedno v dobrobit posla.Operacija podzemlje
Nemške podmornice so v prvih letih vojne desetkale ameriško pomoč Evropi. Nemci niso pluli po Atlantiku in torpedirali naključnih mimoidočih tovornjač, marveč so bili o plovbah precej dobro obveščeni. Nobena skrivnost ni, da so imeli nacisti svoje ljudi na dokih, od koder so signalizirali podmornicam, ki so bile parkirane pred New Yorkom. To je CIA zelo dobro vedela, vendar so se oblasti hkrati zavedali, da zadevi niso kos. Lucky se je iz zapora ponudil, da pomaga, saj je imela mafija pod nadzorom prav vsa pristanišča. Oblasti so omahovale, ker jim pečanje z največjim gangsterjem ni dišalo. Podzemlje jim je zato dalo lekcijo, katere resnica je prišla na dan šele dve desetletji kasneje.
Ameriška mornarica je v začetku 1942 za vojaško službo preurejala francosko potniško križarko Normandie. Z ladjo so imeli velike načrte, saj je bila zaradi hitrosti težja tarča za podmornice in zatorej idealna za prevoz vojakov čez ocean. A svoje prve plovbe ni nikoli dočakala, saj so jo Luckyjevi ljudje 11. februarja zažgali. Niso je hoteli močneje poškodovati, le ustvariti dozdevno nemško sabotažo. Toda smola je hotela, da so jo gasili tako zavzeto, da se je zaradi prevelike količine vode čezoceanka enostavno prevrnila. Toda uspeh je bil zato tolikanj večji. Predstavniki vojske, prepričani, da imajo v pristanišču cele čete prihuljenih Švabov, so Luckyja hipoma premestili iz najstrožjega zapora v najbolj blagega, od koder je imel vse možnosti za komunikacijo s svojimi ljudmi. V zameno za pomoč so mu obljubili prostost z izgonom, s čimer se je Luciano strinjal. Stekla je velika operacija, ki jo je ameriška vojska poimenovala Operation Underworld.
Mafija je obalo očistila nemških špijonov, kar pa je bil šele prvi korak obsežne pomoči. Drugi, pomembnejši del naveze je prišel leta 1943, ko so zavezniki načrtovali napad na Sicilijo. Luckyjeva zveza z otokom je močno pripomogla k izdelavi poteka akcije, saj so čez Atlantik pridno prihajali podatki o nemško-italijanskih vojaških silah, predvsem o položajih težkih topov. Zaradi tega so ameriške čete ob izkrcanju 10. julija utrpele znatno manjše izgube. Generalu Pattonu so lokalni mafijci po naročilu iz Amerike pomagali, kjer se je le dalo, posebej pri odkrivanju minskih polj in iskanju poti čez sicilsko hribovje. 17. avgusta je bila Sicilija osvojena in čez noč so mafijozi, ki so dolga leta Mussolinijeve vlade ždeli v zaporih ali se skrivali, zopet prišli na oblast. In to dobesedno, kajti Američani so na hitro sestavili prehodno sicilsko vlado in imenovali župane, pri čemer so izbirali samo antifašiste, kar so bili zajamčeno vsi mafijci. Don Calogero Vizzini je na tak način postal prvi povojni sicilijanski capo di tutti capi. Vito Genovese se je v vojnem kaosu prav tako dobro znašel. Vojska ga je najela za uradnega prevajalca, kar je izkoristil in pričel s širokim črnoborzijanstvom z opremo in hrano, ki so je vojaki prinesli v izobilju.
Po vojni je Italija sprostila pritisk na mafijo zaradi pomoči zaveznikom. V tem obdobju se je tudi okrepila povezava med mafijo in socialnimi demokrati, da bi skupaj nastopili proti vetru z vzhoda, boljševizmu. Zaradi tega še dvajset let po vojni niso sprejeli nobenega konkretnega protimafijskega zakona.Vlada ZDA je držala obljubo in leta 1946 spustila Luckyja na prostost z enosmerno vozovnico za Neapelj. Prepovedali so mu, da bi kdajkoli stopil na ameriška tla, za nameček pa so italijanske oblasti pozvali, naj
Predsednik Kube Batista Fulgencio je raje kot za lastno državo skrbel za svoje bančne račune.
Charlesu sploh ne izdajo potnega lista. Ampak to šefa podzemlja ni ustavilo, da ne bi že decembra istega leta odletel na Kubo, kjer je sindikat organiziral najpomembnejšo konferenco od Atlantic Cityja sedemnajst let prej. Zakaj na Kubi? Otok je blizu, je ravno prav eksotičen in mafija je imela tamkaj velike vložke. Diktator Batista Fulgencio je namreč vodil eno najbolj pokvarjenih držav vseh časov. Od sindikata, ki je v Havani vodil igralnice in hotele ter prek Kube tovoril pošiljke heroina, je prejemal velike podkupnine in celo sam investiral v nečiste posle. Kuba je bila mafijski raj vse do Castrovega državnega udara na novega leta dan 1959. Mafiozi so upali, da bodo podoben odnos vzpostavili tudi s Fidelom, toda ta jih je za nekaj časa postavil na hladno, nakar jih je izgnal. Prihod komunizma na prag ZDA ameriški vladi ni bil pogodu. Zaradi skupnih interesov sta se CIA in mafija tedaj povezali z namenom, da odstranita Castra. Operacija je v dosjejih obveščevalne službe zapisana pod Mongoose, dvomim pa, da so spravljene tudi vse sramotne podrobnosti, kako operacija ni obrodila nobenega sadu, le mafijci so agencijo in s tem državo huronsko nategnili za kupe denarja in opreme.
Meyer Lanski (v sredini) ni imel nikoli težav z gangsterji in tudi oblasti so ga obtožile utaje davkov šele v pozni starosti (zaradi česar je pobegnil v Izrael), vendar so nato pregon sedemdesetletnika opustile.
Skratka, Luciano se je nadejal, da bo lahko ostal v Havani dlje časa, od tam vodil posle (katerim je uspešno dirigiral tako iz zapora kot iz Italije) in sčasoma uspel pregovoriti ameriško vlado v preklic izgona. Na njegovo žalost je FBI za namero izvedel in od kubanskih oblasti zahteval, da ga nemudoma izženejo. Zatožil ga je Vito Genovese, ki se je vrnil v ZDA, prepričan, da je napočil njegov čas šefovanja. Toda ni prišel na svoj račun, zakaj na konferenci so dorekli, da uradni capo ostaja Frank Costello. Zakaj uradni? Vse od pričetka Luckyjega šefovanja je bil v senci njegovega prestola nekdo zelo pomemben. To je bil Lucianov dober prijatelj iz otroštva, namestnik in svetovalec Meier Suchowljansky, bolje znan kot Meyer Lanski. Meyer je bil poljski Žid in čeprav ni bil deležen medijske pozornosti, je bil na vrhu vseameriškega kriminalnega sindikata vse od leta 1931 do svoje naravne smrti 1983 (umrl je težak pol milijarde dolarjev). Capo zaradi etnične pripadnosti ni mogel postati, zato je ta titula v Luckyjevi odsotnosti morala pripadati Sicilijancu, konkretno Franku Costellu. Lanski je bil zagotovo najpametnejši človek v sindikatu in zato ni imel notranjih sovražnikov. Luciano je svojim možem na poti v keho zabičal: “Listen to Meyer!” In so ga, ker se jim je splačalo.
V Havani je mafijski vrh s težkim srcem dorekel še eno zoprno zadevo: umor as Vegas
Nevada je bila prva zvezna država, kjer so leta 1931 uzakonili igre na srečo. Nedvomno je šlo to na račun tradicije, kajti staroselsko indijansko pleme Pajutov je bilo znano po zabavanju s primitivno različico rulete. A do druge svetovne vojne se ni v puščavski državi dogajalo prav nič bleščečega. Las Vegas je bilo navadno srednjeameriško mesto, z razliko par miz za ruleto in pokra v salonih. Mafiji, ki je po vsej državi vodila igralništvo ‘pod pultom’, so se seveda pocedile sline. Meyer Lanski je poslal svojega rojaka Bugsyja Siegla na zahod z namenom, da razišče teren in ustvari temelje. Bugsy je dejavnost njujorškim družin sprva prenesel v Los Angeles in Hollywood, kjer je odpiral igralnice po tekočem traku. Takoj po koncu vojne pa je prič
Benjamin Bugsy Siegel velja za ustanovitelja modernega Las Vegasa. Njegovo zgodbo precej dobro pove film, v katerem ga je zaigral Warren Baetty. Na sliki je Bugsy Siegel osebno.
el uresničevati sanje o igralniški meki. Šefom je predložil načrte za prvi gigantski casino z oceno stroškov poldrugega milijona dolarjev. Lansky je projekt odobril in pričela se je gradnja hotela Flamingo, prvega znanilca modernega Las Vegasa. Toda sanje so Bugsyja pripeljale v grob. Stroški so strmo naraščali in pozimi leta 1946, ko je bil hotel dograjen, se je pod črto nabralo pet milijonov zelencev, pri čemer je veliko steklo na Benjaminov švicarski račun. Bugsy je kradel in bil do vratu zadolžen, zato so šefi v Havani sprejeli poslovno odločitev in ga poleti prihodnjega leta poslali v krtovo deželo. Meyer Lansky je vzel Flamingo pod svoje okrilje in kmalu z njim ustvaril dobiček. V mestu so kot gobe po dežju zrasli podobni hoteli (Thunderbird, Desert Inn, Riviera, Sahara, Stardust, Tropicana, Caesar’s Palace), vsi z gromozanskimi casinoji v pritličju. Ves glamur, vse neonske napise, vse avtomate je kupil izključno mafijski denar. Delež hotela Sands so celo podarili Franku Sinatri, ki je v zameno moral edinole nastopati v Vegasu. Mafijci so imeli okus, saj so se množice valile tja, kjer je njegov žametni glas zapel Swing Easy in kasneje Strangers in the Night.
Lasvegaški hotel New York – New York, s katerim so se lastniki poklonili eni bolj znanih pesmi Franka Sinatre, ni bil zgrajen neposredno z mafijskim denarjem. Vendar to ne spremeni dejstva, da je Las Vegas, kakršnega poznamo dandanašnji, začrtala ravno mafija.
Na koncu šestedesetih let je pričel hotele enega za drugim kupovati teksaški milijarder Howard Hughes, a je že v naslednjem desetletju zaradi izgub vse skupaj prodal nazaj mafiji, večinoma zahodnim družinam. Toda vlada ZDA, ki se je že pol stoletja pretežno neuspešno borila proti italijanski mafiji, si ni mogla privoščiti, da bi bil Las Vegas, kot ena največjih državnih znamenitosti, v lasti kriminalnega sindikata. Na koncu sedemdesetih let so zato napeli vse sile in mesto počistili, hotele pa zaplenili ter jih odprodali poštenim lastnikom, s čimer se je značaj Las Vegasa močno spremenil. Iz mondenega hazarderskega središča je postal turistični Disneyland. A kljub temu mesto lučk ostaja slavolok mafije.Zadnja desetletja
Lucky Luciano navzlic ponovni deportaciji v Italijo ni spustil poslov iz rok. Nasprotno, organiziral je heroinsko pot, ki je turški opij vodila v libanonske predelovalnice, kjer so ga predelali v morfij in poslali v laboratorije na Siciliji in v francoskem Marseillu, od koder je beli prašek romal prek luže na Kubo ali na Florido.
Lucky je vse do smrti ohranil vpliv v sindikatu, dasiravno je bil deset tisoč kilometrov stran.
V New Yorku je bilo tačas vroče. Vito Genovese je na vsak način hotel postati glavni šef sindikata, zato je najprej odstranil Costellova pomagača Morettija in Anastasio, nakar se je spravil še na Franka, vendar ga je uspel samo raniti. Costello in Lansky sta se mu s privoljenjem Luckyja maščevala tako, da sta ga poslala v policijsko past in Vito je bil zaradi poslov z mamili obsojen na petnajst let ječe, kjer je leta 1969 umrl. Ker se je Frank Costello upokojil, je postal poglavar najmočnejše družine v državi Carlo Gambino, stari Luckyjev prijatelj. Luciano tega ni dočakal, ker je leta 1962 umrl v Neaplju zavoljo kapi.
Castellanova smrt je bila zadnji veliki, javni mafijski obračun v Ameriki. Morilcev niso dobili, a naročnik je bil znan.
Z odhodom večine mafijozov iz generacije z začetka stoletja se je mafija zopet pričela spreminjati. Starih vrednot domala ni bilo več, vojne med družinami so divjale in podjetnejši šefi so pričeli čedalje več vlagati v pošteno poslovanje, medtem ko so se na ulicah umikali novim etničnim skupnostim, predvsem črncem in hispancem. Eden takih je bil Big Paul Castellano, ki je nasledil Gambina. Big Paulie sicer ni nasprotoval kakšni nasilni odstranitvi nasprotnika tu in tam, vendar navsezadnje ni verjel v pretirano nasilje. Bil je na čelu velikega gradbenega podjetja in je raje skrbel, da so nebotičniki v New Yorku lepo uspevali, kot za družins
Eden od vzdevkov Johna Gottija je bil Dapper Don (fini don). Prislužil si ga je z vedno brezhibno zunanjostjo. Po sodbi je svoje posle upravljal iz zapora, dokler ga ni letos premagal rak.
ke posle. Povsem je pozabil na svoje korenine tudi pri varnostnih ukrepih, kar ga je leta 1985 stalo življenja. Ubiti ga ni dal nihče drug kot njegov konkurent John Gotti. Bil je pravi zvezdnik med mafijci in po obnašanju (vsakodnevni obisk brivca, drage obleke, medijska pozornost) je bil bolj kot kdorkoli drug podoben Alu Caponu. V sedmih letih predsedovanja ameriškemu mafijskemu sindikatu mu je uspelo še utrditi že tako najmočnejšo družino Gambino in kdo ve, kako bi se stvari odvijale naprej, če ga ne bi leta 1992 po dolgih in medijsko odmevnih procesih obsodili na dosmrtni zapor. Teflonski don, kot so ga oklicali mediji, ker se ga obtožnice niso prijele na enak način, kot se olje ne prime teflona, je 11. junija letos umrl. A sindikat živi dalje. Pet njujorških družin, ki jih je davnega leta 1931 začrtal Maranzano, še vedno obstaja in četudi je večina vej pričela z legalnimi udinjani, se vedno najdejo posamezniki z drugačnimi namerami. Vendar gangsterčki, ki jim šola in delo ne dišita, niso mafija. Oblasti bolj skrbi poslovni kriminal, umazane investicije, pranje milijonov umazanih dolarjev in nenazadnje nezakonito poslovenje prek interneta. Ampak to je že sedanjost, ki je daleč od oslov in oliv …
Ulični prizor iz sicilskega mesta Corleone, ki je znano po tem, da je imelo največji delež mafijcev. Od devetih navidez nemočnih starčkov jih ima gotovo polovica mafijsko preteklost, najmanj eden izmed njih pa ima še danes niti v rokah.
Kaj pa Sicilija? Po vojni, ko je podzemlju s pomočjo Američanov zavladal don Vizzini, je bila ureditev še vedno zelo fevdalna. S šefovo smrtjo leta 1957 pa so se pričeli mladi mafijozi zgledovati po ameriških kolegih in organizacija se je iz tradicionalne kmečke počasi prelevila v podjetniško, ki je pištole zamenjala za pretakanje umazanega denarja. Otok se je znašel v stiskalnici, saj ga je mafija pošteno izžemala na vseh področjih, od preprodaje nepremičnin prek vpliva na gospodarstvo do kraje denarja, ki ga je za modernizacijo Sicilije namenil Rim. V letih 1985 in 86 so se zato pričeli velikanski protimafijski procesi, ki so v zapore poslali nekaj sto pripadnikov. Toda hobotnice to ni ustavilo. Močno lovko je stegnila na sever, kjer se je mafija s priseljenci razširila kot epidemija. Danes pravijo, da je več sicilijanske mafije v Milanu kot na jugu.
Dasiravno so policisti razkrili nemalo navez in korupcije, mafije v osemdesetih niso uničili, s čimer so se hvalisali politiki. Maščevanje je prišlo 23. maja 1992. Sodnika Giovanni Falcone in Paolo Borsellino, največja borca proti organiziranemu kriminalu, sta se s tremi spremljevalci peljala po avtocesti v Palermo, ko je silovita eksplozija dvignila avto več kot petdeset metrov v zrak. Od lancie theme in potnikov ni ostalo nič razpoznavnega. To je bila vojna napoved mafije italijanski vladi. Svarilo ene od glavnih prič Falconeju se je uresničilo: “Ne pozabite, da računov z mafijo ne boste nikoli poravnali.” Za atentatom je stal don Toto Riina, capo Sicilije.
Venci na avtocesti proti Palermu označujejo mesto, kjer je sodnik Giovanni Falcone izgubil boj proti mafiji. V spomin so po njem poimenovali glavno letališče na Siciliji.
Italijanske oblasti so lani odgovorile z dvainpetdesetimi doživljenjskimi obsodbami za mafijce, vključno s Totom Riino in njegovim sinom Giovannijem. Vendar se preiskovalci dobro zavedajo, da je mafija še kako živa, le igralci se menjajo.
Po ocenah sicilijanska mafija v Evropi obrne kar 50 milijard dolarjev letno.
Forum je zaprt za komentiranje.