Za vse mame, ki so tašče
Včasih se mi zdi, da se po nepotrebnem rinete v ospredje mladih družin… In to me močno pojezi… Ve ste imele svojo družino in če so vsi otroci odšli, potem imate verjetno en lep partnerski odnos…Skrbite torej zanj in za svojo osebno rast…. in za svoje hobije…
In prosim ne bodite vedno najmodrejše in ne zalagajte z nasveti svoje snahe, ker zagotovo ni pri volji za vase ideje…
Ko bom jaz stara se bom umaknila, bila skupaj s svojim mozekom spet par…hodila na potovanja, če bom ostala sama… In obiskovala / bila obiskovana s strani mladih kolikor bodo oni to želeli….in ne bom posiljevala z varstvom vnukov, če ne bodo oni tako želeli….
Problem je le, ker boste verjetno to opazile le tiste mame, ki ste že sedaj nepristranske in znate čuvati odnose… Ene boste pa še vedno trdile, da ste popolnoma nepogrešljive in onujno potrebne….
(dons bom zgleda izlila ves žolč)…
Veš, večina teh “tašč” je najbrž v mladih letih razmišljala ravno tako kot ti. Poznam pa kar nehaj snah, ki so trpele s svojo taščo, zdaj pa, ko so same tašče, ponavljajo enake napake.
Zanimivo pa je, da imajo večinoma ženske problem s taščo. Enak nasvet od mame sprejmeš kot dobronameren, taščin je pa vtikanje. Ne vem, samo moje razmišljanje, je pa res, da imam sama zlato taščo, ki se v nič ne vtika, pa si sigurno večkrat misli svoje. Z lastno mamo sem pa tudi ob prvem poskusu svetovanja razdelala pravila igre. In gre brez problemov. Očitno imam srečo.
Uf, sej je že vse zeleno od tega žolča :-)))
Slonček, shrani ta tvoj post do takrat, ko boš ti tašča. To pravim zato, ker nam je lahko zdaj govorit, ma ko bomo mi tako daleč, bomo lahko še hujši kot so zdaj naše tašče/mame (tok, tok, tok, upam, da ne bom jaz med temi ‘srečnicami’). Pišem v stilu ”zarečenega kruha se največ poje”. To recimo opaziš že pri svojih otrocih, ko nekega dne ugotoviš, da se obnašaš tako, kot se je nekoč tvoja mama ”To mora bit pospravljeno!” ”Ma zakaj, mama?” ”Zato! Ker jaz tako rečem!” Ta dialog mi je bil vedno najbolj smotan, hm, hm, ma zakaj ga potem jaz ponavljam mojim dečvam???
Pa čez mojo nono šinfam, da je ena velika radovednica, kateri ne uide nič – ma tudi meni ne ;-)) Pred par dnevi sem si pridobila eno veliko buško na glavi, ko sem zdirkala k oknu, ker je mimo hiše šlo eno čudno vozilce.
Tudi meni ni moja tašča všeč, in še dobro da živimo daleč od nje. Prejšnji teden je bila samo tričetrt ure pri nas, ma se že mogla jest česen, da se mi je znižal pritisk ;-)) Zato upam, da ne bom tudi jaz nekega dne ”ena sitna tašča, ki se vtika povsod”.
Seveda obstajajo tudi super tašče, ma jih takrat, ko sem jaz ”kupovala” svojo, ni bilo v ”katalogu”.
Tako, to je moj klobasa-prispevek.
LP.
tudi moja mama mi tala nasvete in mi ukazuje kako in kaj, ampak to ni pogosto, tako da se da prenesti ali pa ji pač povem nazaj
res je ,da mami lahko kaj poveš , tašči pa težko, ker je potem že zamera
ne morem reč , da moja tašča pretirano daja navete ali ukazuje ampak pri njej me moti to, da ni iskerena, da vse kar ona neredi je super, da je zelo egoistična in, da vsako mojo potezo oceni in si jo potem intrpretira tako ali drugače, to je tudi vplivalo na najin slab odnos, zato mi je kakršna koli njena beseda odveč, ker vem , da se vse skupaj zaigrano
npr. da bi si pridobila otoka ali mojega ali od drugegea sina bo naredila vse , da se mu bo prikupila, to pomeni, da se lahko vse počne, da se hrana nosi za otrokom, da se lahko divja, tepe , kriči, cufa in …
večkrat sem že prosila, da tega ne ali tega ne pa mi je odvrnila, da ima vnuka tako redko, da ga bo ona razvajala
takrat sem sklenila, da ga bo videla še manj kot ga je dosedaj, ker ko otroka dobimo domov, celo če je samo v njenem varstvu je sin nemogoč, čisto je podivjan, pri vsakem vsakodnevnem obredu proba isto kot je lahko pri dedeku in babici in to ne traja en dan ampak več dni in nama in moji mami, ki ga vsak dan pazi vzame preveč energije, saj se mi zdi , da potem tulimo cele dneve, ker otrok pač hoče doseči, kar je lahko pri tašči
lp
Nyna, če bi rada popizdila in jo nadrla, je sovraštvo najbrž obojestransko. Me veseli, da nisi moja niti tašča niti snaha.
Zelo malo je žensk, ki so zadovoljne s svojo taščo ali snaho. Marsikaj pa je nepotrebno, če bi vsaka iskreno in mirno povedala, kaj jo moti. Pa večina mladih ne upa, ker se boji reakcije, in ne boste verjele, večina starih tudi enako.
Koliko bolj zgovorne smo ženske od moških, pa zgleda, da tu to ne velja, da v tem odnosu smo raje tiho in trpimo. Pa če jim ne znate povedat, napišite si na listek.
Malo imaš prav ti, malo pa tudi na spodnjem postu Alice. Treba je ubrati srednjo pot. Na žalost je pa tako, da se mi, ta mladi, tašč, tastov in staršev branimo, ko nam hočejo pametovati, oz. lepše rečeno – svetovati. Ko pa nam zaškripa, pa rabimo varstvo ali celo denar, se pa najprej obrnemo verjetno prav na njih. Kaj ni res?
moja “bodoča tašča” 🙂 je pa ful fajna-zlo dobrga srca!!!
sam, moti me edino to, da misli da sem še vedno majhna punčka. npr. “a si se dobr oblekla, dj obleč še kj”, “a si kj jedla”, “kam greš, s kom, kdaj prideš”… sj vem, da to ni nič groznega, sam rada bi bla bolj samostojna, pa jest sm taka oseba, da rabim mir.
je pa najbolj grozn, da si pari ustvarijo življenje doma pri starših-mislm da je zarad tega kr dost ločitev.
lp
Se mi zdi prav, da dobite odgovor tudi iz prve roke. Najprej mnenje o geliki in njenem otroku. Kaj in v čem vidiš problem, da tvoje dete pri tašči počne vse mogoče in da mu to dovoli. Če mu ona to dovoli, mu pač dovoli, saj je to odnos med njo in vnukom. In verjemi, da dete zelo dobro ve, kaj in kje lahko to počne, kdaj in kje si lahko da duška. Otroci so čisto razumna bitja že od rojstva dalje.Zmotilo me je le tisto, da tepe. Koga in kaj tepe in zakaj tepe. Mogoče je ravno v tistih letih, da to počne.
Sem mama in sem tašča in sem babica. Ko so si moji otroci ustvarili svoje družine in odšli, je bil to nekako travmatičen dogodek v mojem življenju, saj je nepreklicno povedal, da se je neko obdobje končalo in pričelo novo. In ni čisto enostavno, preiti skozi vse to. Meni je takrat pomagal forum starši staršem, saj so mi “ta mlade” dale veliko vedeti, me potolažile ali povedale kaj krepkih, skratka, odprle so mi oči.
Je pa nekaj, česar se tudi mladi vztrajno držite in tega preprosto ne znate spremeniti, sprejeti svojih tašč,tastov in mam in očetov, takšnih, kakršni v resnici tudi smo. Vzeti od njih tisto, kar se vam zdi dobro, kar pa za vas ni uporabno pa zavreči. In tako se vrtimo v nekem začaranem krogu obtoževanj, in razen povračilnih ukrepov in udarcev tudi vi ne storite ničesar bolj umnega, da bi se lahko bolje razumeli. Ali drugače povedano, najlažje je spreminjati druge, najtežje sebe. In mogoče bi bilo lažje, ko bi dali “ta starim” tiste zasluge, ki jih zaslužijo, tisto grdo pa spejeli kot del njih samih, kar se ne da spremeniti in bo tako ostalo. In ker sem sama imela nemogočo taščo, ki je imela vedno svoj prav in je vedno vse vedela najbolje, sem se, namesto s sabo in svojimi kar veliko ukvarjala z njo in razmišljanjem o njej, z obotoževanji in podobnih. Ampak tašča je ostala tašča, tudi po 30 letih je ista, le da se sedaj ne poglabljam, postrežem ji s kavico ko pride, poslušam jo, sem do nje prijazna, in jo preprosto puščam v njenem prepričanju. In enako taščo ima moja hči, in ko mi pravi o njej, kako ji je nemogoče kaj dopovedat, kako ji nič ne verjame, ji preprosto rečem, da takšna pač je, da tu ni kaj storiti, in pokažem na tiste taščine dobre plati, ki tudi so. Tako se je tudi hči že počasi umirila, jo začela sprejemati takšno, kakršna je. In moj zet. Ja moj zet dela tisoč in eno napako, predvsem pri otrocih, in marsikaj mi ni prav, dajti mu moram ogromno nasvetov in napotkov, samo je ena ovira pri vsem tem, treba je izbrati pravi trenutek in pravi čas in prave besede, da predvsem jaz povem tisto kar želim povedati, da ne razume drugače ali napačno, da vidi tudi drugo stran medajle, in zaenkrat nama uspeva sožitje, sicer ne živimo skupaj, smo pa vsak dan skupaj.
In naj končam, ko sem postala tašča in babica, sem “ta mladim” povedala, da sem itak najbolj pametna in vse najbolje vem in znam, njihova svobodna volja in odločitem pa je, koliko te “pameti” bodo vzeli na znajnje, koliko pa je odvrgli, kot neuporabne.
Ko sem tole pisala, nisem imela v mislih tistih “ta starih”, ki svojim “ta mladim” mečejo polena pod noge, napeljujejo vnuke na grde in slabe misli o straših ali jih celo “šuntajo” proti njim, jih vztrajno zalagajo s sladkarijami, čeprav tega starši ne dovolijo, se mimo staršev dogovarjajo z vnuki o stvareh, o katerih se morajo najprej dogovoriti s starši in dobiti njihovo dovoljenje in soglasje.
lp
aljana, ne otrok je mali ima 2.4 leta in potem vse proba doma, vem da on točno ve kaj se kje lahko in kaj ne , ampak vseeno proba doma in to nas stane preveč živcev
z možem prideva iz službe ob 16 uri in potem dobesedno tulimo cel dan, ker mali proba, če pa nekaj tednov ne gre k tašči pa so dnevi doti, dosti bolj mirni in tako je tudi nam lepše
sem si večkrat premislila in sem si misla, pa saj sta mu dedek in babica, pa ga imata rada, pa on njiju, pa je vedno ista pesem čeprav ju z možem prosiva, da naj upoštevata najine pripombe , jaz pa po službi tudi ne pridem domov spočita, da bi vsak teden jovo na novo vzpostavljala pri otroku red, ki ga je bil že navajen, poleg tega pa je še mama jezna, ko ga pazi vsak dan, saj ge ne obvlada po prihodu od tašče in potem še to poslušam za povrh
npr.
1. pri tašči se nikoli redno ne je , lahko se divja in ona hodi z hrano za njim, doma je vajen da je za mizo in ko pride od tašče se na novo cufamo, da zdrži za mizo tudi doma
2. pred spanjem se divja po postelji in potem to spet proba doma, doma ima ritual , da se zrihta in gre mirno v posteljo, brez divjanja,…
3. stokrat sem prosila ne bonbonov, pa nič, zadnjič ga je spet dobil in namesto ,da bi ga polizal je požrl in sledilo je bruhanje vse povprek, še sreča ,da se ni zadušil
4. z njim se ne pogovarja normalno, temveč v nekih čudnih pomanjševalnicah, ki niso pomanjševalnice , pač pa izmišljancije ali nakaj podobnega in potem otrok tako govori
5. če jo udari, se mu nasmehne in ga poljubi, pa sem prosila , da mu naj vsaj pove ,da se tega ne dela, sveda potem spet to doma ponavlja
6. otrok je že sam povedal kdaj mu je na WC, pa je tašča gledala neko oddajo, da otrok do 4. leta ne silit na kahlico (pa saj ga noben ni silil, če je sam povedal) in od tistega tedna varstva pri tašči so problemi z lulanjem in kakaknjem
7. vse igrice se igrajo tako, da se divja, cvili, skače, …. in potem ta način igre prinese domov
mislim, da mi ni potrebno več pistati, ker je že teh 7 toč preveč
že tako je težko, ko vzgajaš tako tmico, potem vse česar ga naučiš, v enem dnevu zbledi
torej ugotovila sem , da je zaenkrat za nas boljše , da se čim manjkrat vidimo s taščo in tastom, mogoče bo v prihodnje boljše, bomo videli
lp
“Ja moj zet dela tisoč in eno napako, predvsem pri otrocih, in marsikaj mi ni prav, dajti mu moram ogromno nasvetov in napotkov, samo je ena ovira pri vsem tem, treba je izbrati pravi trenutek in pravi čas in prave besede, da predvsem jaz povem tisto kar želim povedati, da ne razume drugače ali napačno, da vidi tudi drugo stran medajle, in zaenkrat nama uspeva sožitje … “
Tole zgoraj napisano me je pa pošteno zbodlo. Še ena tašča, ki se čuti poklicano, da daje “dobronamerne” nasvete.
Najprej odgovor DZ. Tebe je najbrž zbodlo, mojega zeta pa prav nič. Čisto zagotovo, da imam vse prav in sem polna nasvetov, in se mi zdi, da sem poklicana jih povedati, in natanko na to sem dala poudarek, pravzaprav je to moja varovalka, da me mladi jemljejo takšno kot sem. Samo spregledala si nekaj, ni mu jih potrebno upoštevati ali drugače povedano, če ni kaj prav, ali se mi zdi, da ni prav, potem to tudi povem, dovisno kaj bo pa sprejel ali vzel za dobro pa je samo in zgolj od njega, in ne bo čisto nič narobe, če bo njegova odločitev drugačna. Ne vsiljujem svojega prav in svojega mnenja, samo povem ga. S tem sem samo želela povedati njemu in tudi vam, da bo v našem skupnem življenju veliko stvari o katerih ne bomo imeli enakega mnenja in pogledov in se ne bomo strinjali o mnogih rečeh, in se nam tudi ni potrebno strinjati in imeti istih pogledov. In meni se zdi to tisto bistveno, da se eni in drugi tega zavemo, saj bomo le tako shajali eden z drugim in pri nas to deluje.
In še tebi gelika. Si me spravila v smeh, predvsem, ker sem si predstavljala tvoje dete, kako poizkaša to vse početi potem tudi pri tebi. Ni kaj, meni so takšni mali tako zelo všeč, ko raziskujejo meje potrpljenja svojih staršev.
Teh sedem točk je bilo čisto dovolj zgovornih, in boš storila tako, kot si se odločila ti, kajti otrokov “šef” so starši in samo starši, in stari starši bi morali upoštevati želje in voljo staršev, pa naj se jim zdijo še tako trapaste, neumne ali krute. In če se starim staršem zdi, da starši nimajo prav, naj z vnuki ravnajo tako, kot želijo starši, sami pa se pogovorijo potem s starši iz z njimi potem premikajo meje.
Nekoč je neka mamica pisala, da ne prenese madežev od hrane po mizi, na otrokovi obleki, in ga zato sama hrani, čeprav je priporočljivo, da otrok sam je, tudi z rokami in kupi hrane po tleh. Samo, to mamico bi to spravilo iz tira, in bi otroku naredila večjo “škodo”, če bi delala nekaj proti sebi. Tako je ta njena odločitev edino sprejemljiva za njo in njenega otroka, in samo to šteje.
lp
Zelo zelo dobro poznam tak sistem dobronamernega svetovanja, ki se ponavadi začne s stavkom: “Saj se nočem vmešavati, samo povem ….., ti pa naredi po svoje “. In če sem res naredila po svoje, je bila na drugi strani užaljenost, zato kar težko verjamem, da je na tvoji strani ni, saj poveš z namenom, da bi te “ubogali”, ali ne? Če pa se motim, potem ne razumem, zakaj sploh komentiraš, če ti je na koncu vseeno ali te upoštevajo ali ne.
Ker sem bila sama deležna vseh takih in drugačnih vmešavanj, si za svoja otroka želim, da bi imela to srečo, da bosta živela stran od mene in od svoje tašče, saj ne vem, kakšna bom jaz in kakšna bo ona, ko bo prišel čas za to, da si spleteta svoje gnezdo.
Draga DZ
Zakaj si si želela taščino potrditev? Zakaj si želela, da se strinja s tvojimi odločitvami? Je bila kriva tvoja samozavest. Po moje da, in želela si si njene potrditve. In tudi sama sem počela enako. In nič, kar sem naredila ni bilo ne dobro in ni bilo prav, pa naj sem se odločila tako ali drugače.
In zagotovo bo tudi gelika doživela povračilne ukrepe užaljenosti, da ji še vnuka na pripeljejo, kar bo še najbolj blago, ravno tako, kot sem jih jaz, ko sem po mnogih pregovarjanjih dovolila tašči obiske le pod mojim nadzorom, za kar sem se odločila potem, ko se nisem več bala taščinih povračilnih ukrepov, ko mi je bilo nepomebno,kaj ona misli.
Jaz menim, da nismo imeli dovolj samozavesti, da nismo bili prepričani v svoj prav, ko smo si besede in ravnanje tašče tako zelo gnali k srcu. V trenutku pa, ko to taščo sprejmemo in jo doživljamo takšno, kakršna je, takrat vemo, da bodo stvari ostale takšne kot so, da bo ona ostala takšna kot je, takrat si ne bomo več gnali k srcu ne njenih besed, ne dejanj, ne obtoževanj. Zatorej želim mladim predvsem nekako povedati, da je njihovo življenje njihovo življenje, naj ravnajo in delajo tako sem njim zdi prav. Da oni določajo pravila igre, ki jo bodo igrali v njihovi družini.
Da je ukvarjanje s ta starimi zgolj izguba časa in trošenje energije.
In nikoli za sebe nisem trdila, da sem dobra mati, vedno sem se trudila biti dobra mama, in danes se trudim biti dobra tašča. In za odnos, ki ga imamo v družini ne potrebujem potrditve od zunaj, potrebujem potrditev in odobravanje od znotraj. lahko bi sedajle zagovarjala, kdaj in kako sem se vtikala in v kaj sem se vtikala, pa je to tako za tebe kot za mene tu na tem mestu nepomembno. In ko se boš drugič ob postih kot je moj le nasmehnila, takrat šele boš ravnodušna do svoje tašče in vsega, kar se ti je zgodilo, ker še vedno dovoliš, da ti razjeda dušo in srce.
lp
Všeč mi je, da se je oglasila tudi nasprotna stran… In načeloma se kar strinjam s tvojim mnenjem…
Všeč mi je bil tvoj opis kako se ti življenjsko obdobje precej spremeni z odhodom otrok… Nekoč se bom znašala na istem in po moje se tedaj tudi jaz ne bom ravno najbolje znašla… Priznam, za to kar rabiš nekaj karakterja….
Ja, zmotil me je pa isti stavek kot DZ… Tisto o dajanju nasvetov zetu… Tole je ena ”bejž, bejž” varianta…. Ker so zeti nasploh bolj mile in flegma narave (do svojih tašč) si misliš, da te posluša in potem mu še bolj radodarno talaš svoje nasvete… Če bi bila to tvoja snaha – bi se ti ali umaknila ali bi te pa nakurila… Lepši spol ni navajen popuščati in težje shaja v odnosu še z eno ženščino… Tako pač je…
Najprej, čisto razumem geliko. Smo imeli pri nas iste probleme. Očitno se v 20 letih, odkar so bili moji še mali, ni nič spremenilo.
Resnih izkušenj z zeti in snahami pa še nimam, tako da rajši ne bom nič modrovala, ker ne vem… Kaj pa, če me zanese, in bom jaz tudi “najpametnejša” in “nepogrešljiva”…? Rajši nič vnaprej govorit…
🙂
aljana , tebi je morda smešno mene pa iz tedna v teden izčrpuje, ko sin poskuša doseči kar je bilo dovoljeno prid tašči in tastu, saj še poleg vsega gradiva hišo, se imava za učit, imava zahtevne službe, kjer ne odpikaš tistih osem ur ampak moraš biti zbran in spočit , če hočeš dat kaj od sebe in upoštevaj še dejstvo, da se je sin zbujal vsko noč in sem včasih spala le po dve uri, sedaj je malo boljše
pa še ena iskirca iz tega vikenda:
čeprav sem prosila , da mu ne dajeta bonbonov, je tast svetoval tašči , da naj mu da en bonbon , da se mu malo prikupi , saj je na sprehodu ni hotel prijeti za roko oz. je nima glih rad, dedek pa je zakon, ko je sin dobil bonbon od tašče je njeno roko takoj izpustil
mislim, kaj naj storim , naj jima še tisočkrat rečem pa me bosta še zmeraj ignorirala, torej če me onadva ne upoštevata zakaj bi ju jaz, da poleg vsega trošim energijo zanju, milorečeno se mi ne ljubi, bo pač tako, da ga bosta imela še manj
lp
Nikakor nisem želela reči, da mi je smešno, ko se ti trudiš okoli otroka, gelika, samo v dobro voljo me spravijo ti mali otroci, ki znajo biti tako vztrajni in dosledni, ko želijo kaj doseči, tako vztrajni niti mi ne znamo več biti in ja, prav prikupni so v svojih dejanjeh, seveda pa jih ne gledam z očmi staršev, ne, takrat sem tudi jaz videla drugače.
Veliko ti je do tega, da ohraniš odnos, samo ravno to čem povedati, če ne gre pač ne gre in prva zamera je še vedno najboljša zamera.
Je pa način podkupovanja nekaj, kar je meni tuje in na takšen način pridobljena naklonjenost traja le kratek čas, hočem reči, to ni vez, ki bi bila globoka in mene bi bolj kot bonbon zaskrbel takšen odnos do otroka, saj praviš, da tašče nima posebno rad, in tako v njem vzbuja slabo vest, saj sta mu dala bonbon, saj sta vendarle dobra. In podkupovanje se ne bo ustavilo pri bonbonu, šle bo dlje.
Najbrž se zaman trudiš, da bi ohranila odnos, saj ju ne boš premaknila, ne bosta postala drugačna, se ne ozirata na druge, pač pa samo na sebe. Tašča ne razmišlja, kaj se z vnukom dogaja potem, ko odide iz njenega varsta, ne dela v otrokovo dobro.
lp
Forum je zaprt za komentiranje.