Za očeta sem trofeja
Normalno, da hodi z njim na poslovne sestanke.Saj vendar dela v njegovi firmi, ki jo bo nekoč prevzela.
Če bi fotr dobil prijazno in normalno žensko, sigurno ne bi bila penasta.Zakaj le?
[/quote]
Domišljija vam pa dela, a ne? Avtorica je jasno napisala, da pri 30ih še študira. Mogoče bi se nekoč podala v podjetniške vode, je napisala. Iz njenih objav ni razvidno, da bi bila samostojna. Bere se kot da jo živi oče, ne da dela v njegovi firmi. Kaj šele da jo bo prevzela. Nikjer ni zapisa o tem, da bi oče želel posle prenesti nanjo, ampak le da ji išče moža.
Zato tudi taki odzivi, taki zapisi. Avtorica – razumem te kaj te moti, ni fino bit objekt, ki te ponuja okrog. Mogoče je čas, da vzameš svoje življenje v svoje roke in se osamosvojiš.
Dobra izobrazba na žalost ne pomeni več veliko. Glede na to kar si napisala je zelo očitno, da te oče ceni in je ponosen nate. Verjetno bi ti stal ob strani tudi, če ne bi bila tako uspešna. Sama sem stara pod trideset in imam svojo družino. Glede na tvojo starost bi bilo pričakovano, da tudi ti začneš razmišljati o družini. Verjamem, da zdaj morda nisi v pripravljenosti. Morda pa veš, da kasnejša kot je prva nosečnost, težje je vse skupaj. Torej, tvoj oče ti želi pomagati. Najberž tudi veš da je rak zelo vezan na dednost, morda se boji tudi tega. Tvoj oče si najbrž želi, da bi tudi ti izkusila tako družinsko srečo kakršno je imel sam in se bojo, da bi bilo morda zate lahko kmalu prepozno. Želim ti še naprej veliko uspehov in ti priporočam, da se z odločitvami ne prenagliš. Naredi kot čutiš, da bi ti najbolj ustrezalo in če ne želiš lastne družine očeta s tem seznani.
Rada bi omilila nastalo situacijo. Sprašujem za nasvet, kako naj to dosežem.
[/quote]
Samo tako, da boš živela svoje življenje in ne očetovega.
Problem je oče, ker nima svojega zasebnega življenja. Potrebuje prijateljico.
Dokler si ti vedno z njim, je ne more, ker nobena ne more konkurirati s hčerjo.
To poznam iz svoje situacije, samo pri nas je bila mati.
Sedaj, ko je ni več, mi je jasno, kaj sem delala narobe. Vedno sem bila z njo.
Ne, da se bojim živeti sama, bala sem se zanjo.
Ko pride čas, naši ljudje odidejo.
Vseeno ostanemo sami.
Pustimo jim, da imajo svoje življenje, da živijo, kot bi živeli, če nas ne bi bilo.
Tudi, če mi mislimo, da pri tem trpijo.
Pa ne.
Trpijo, ker so prepričani, da mi ne moremo živeti brez njih.
Če bi lahko danes svoj čas zavrtela nazaj, bi živela svoje življenje, z vsemi napakami, vzponi in padci, ki si jih mlad človek mora privoščiti, ter z vsemi točno določenimi postavljenimi cilji, ki jih hočem v življenju doseči. Hej, imeti cilje!!!!!!
Kar pa ne pomeni, da so starši iztrgani iz mojega življenja.
Danes vem, da bi mi bilo veliko lažje tako, staršem pa tudi.
Torej, sebi pusti živeti, živi. Tvoj oče ni tvoj partner, je samo oče. Partnerko naj si pa poišče.
Saj veš, tisti lep komad, Please, release me, let me go…, so I… Must go my way.
Pa tistega, I did it my way…
Obema veliko sreče!
Če nisi sposobna to njemu povedat, se z njim pogovorit, potem nisi zrela za nobeno zvezo. Verjetno si misli da je čas za družino in da bo manj osamljen, če boste mu dala vnuke. Tudi moja mami je vdova in morate razumet, da ni tako “easy” kar neko resno zvezo imet. To da partner umre ni isto kot če gresta narazen, ker mu je na nek način oseba odvzeta. Lahko razumete to?
Tudi mene je fotr ponujal svojim poslovnim partnerjem… Vedno ko je koga pripeljal, sem jih morala it pozdravit… In je cakal ce bi preskocila iskrica😁ampak to pac mors vzet v zakup… Jaz nisem nasla nikogar na tak nacin, kar pa ne pomeni da bi bil kaksen napacen… Ko sem si dobila partnerja se je to nehalo, zdaj isto pocne z mojo sestro… Pac na nek nacin hoce pomagat… Zdej al je to prav al narobe presodi sama… Izbrala in zivela s partnerjem bos pa itak ti tako da nima veze kaj on misli…
Mislim da izobrazba in izgled nima kaj dosti veze v tej situaciji…
Forum je zaprt za komentiranje.