za našo drago Babi
Draga Babi,
“dovolila” sem si napisati takšen naslov, ker me je kar “potegnilo”, saj tvoje poste spremljan tukaj in na forumu Starši osnovošolcev, in kar čutiti je, da si tako “mehko topla” babi.
Ker Medvedek Pu ne zbira samo lepih misli in svoje ustvarjalne “krame” in je tudi poleg murenčka, ki igra goslice tudi pridna mravljica, v tem času namreč “zbiram” tudi vkuhane kozarce paradižnikove mezge. Pa mi napiši prosim, če utegneš kako jo ti narediš.
Jaz paradižnike operem in očistim muh – nič jim ne slačim kože, potem pa jih narežem kot za paradižnikovo solato in jih dam kuhat in ko ves lonec zavre malo močneje posolim in spasiram s paličnim mešalnikom kar na štedilniku ko še vre, potem pa v kozarce in zaprem, ter počasi ohlajam zavite v nekaj toplega. In vedno zdržijo kljub samo pridani soli celo zimo.
Ker leta delam tako, bi mogoče poskusila kakšen kozarček tudi drugače.
Medvedek Pu
Dragi Medvedek Pu!
Redno prebiram tvoje prisrcne prispevke in naravnost uzivam v njih.
Ne oglasam se,ker se bojim,da sem ze nekoliko v letih,da bi zasla v to druzbo pametnih,ljubecih,domiselnih mamic.Sem pa tja me premami.Tvoji posti pa so tako posebni,da se mi zdi,da bi s se tako dobronamernim dodatkom ali pohvalo pokvarila fluid,ki veje iz tvojih besed.
Rada prebiram poezijo in o njej nikoli ne govorim.To je prav samo zame.
Ime,ki ga imas,je simbol vsega lepega,prisrcnega in vcasih tudi nekoliko trpkega.Tudi otrostvo je tako.Kolikokrat se vprasam:kaj se dogaja v teh
neznih dusicah,ali kaj spregledamo,smo vedno previcni,jih dovolj pohvalimo,jim dajemo dovolj samozavesti?
Prvi povojni slovenski izdaji ,”Medvedek Pu in Hisa na Pujevem oglu”, sem kupila 11let mljajsi sestrici v pedesetih.Od takrat je pri nas veliko Pujev in njegovih prijateljevv vseh oblikah in materialih.
Zdaj pa k paradizniku.Najprej me zanima,ali je to gosta mezga,kot tisti kupljeni dvojni koncentrat,ali salsa,kot recemo Primorci.Mislim,da ne.
Tvoj postopek je cisto OK.Mogoce bi ti kdo oporekal nelupljenje.Mene ne moti.Vecina se lupin znebi,da to pasira,je pa veliko nepotrebnega dela,ki ga raje kako drugace koristo porabis.
Jaz zdaj,ko sva z mozem sama,naredim tega malo.Opisala ti bom moznosti.
1.Rada imam bolj redek par.sok.Isti postopek kot ti,samo da spasiram in vroce napolnim pol . ali l. steklenice,zaprem z gumijasto kapico in obrnem na glavo,pokrijem in ohlajam,da nastane srk.To potem rada pijem z dodatkom limone,malo soli(ali pa ne ) in popra.Cudovito odzeja.
2. K tvojemu nacinu dodam se malo korencka,narezane cebule,cesna,petersilja,zelene,majarona, bazilike,popra,mletega koriandra in skuhala.Vse zmiksas.Ko potem uporabljas,imas ze malo drugacen okus za omako.
3.Ce sem bila zelo pridna,sem na olju poprazila cebulo,dodala vse zgoraj nasteto,posolila,popoprala,nikoli pozabila bazilike,zdusila in malo zmiksala s palicnim masalnikom,ne prevec,da so se kaksni koscki.Shranis,kot ze delas.
To pride se kako prav! Je ze narejena omaka za testenine.Samo pogrejes.
Ce sem ti kaj pomagala,bom vesela! Hvala,da si se oglasila.
Danes sem dobila dve lepi vzpodbudi za svojo se dokaj otrosko duso.
Se nekaj.Polonca Kovac,moja draga prijateljica se iz studentskih casov,je veckrat rekla:Kdaj bova prerasli otrostvo?Pod Roznikom sva imeli svoj pravljicni svet,ki ga je ona znala se kako udejaniti.Jaz pa jo pridno prebiram. Lep dan in tudi vikend Babi
Draga Babi,
od vsega lepega danes si ti moja pikica na i. Tvoje toplo pisanje mi je orosilo oči. Tako sem vesela in počaščena, da prebiraš moje poste in prosim te pobožaj nas s kakšnim tvojim žarkom v njih. Zakaj? Boš takoj razbrala iz zgodbe mojega “dnevnika”.
Pred par leti sem bila z mojo družino na obisku pri sorodnikih v dokaj odmaknjeni revni vasi, kjer skoraj vsaka hiša premore človeka, ki si samo s svojimi poštenimi rokami na zemlji služi kruh. Ko sem en dan sama postopala po vasi, me je k sebi povabila ženica – vdova, ki stanuje nedaleč od hiše naših sorodnikov in ki jo že leta pri naših sorodnikih srečujemo. Stara je kar nekaj čez 80 let. Tokrat sem imela priložnost prestopiti prag njenega doma. Draga Babi od tiste revščine me je srce zabolelo. Mala butana pritlična hiška z dvema sobama, brez WC-ja, kopalnice, prva soba je imela na tleh še zemljo, stene črne od saj od starega kmečkega štedilnika, ki je že zdavnaj odlslužil svoje, stara miza, en stol, brez hladilnika, brez radija, brez TV, kuhala si je ali pa ni na eni sami električni prenosni plošči … v drugi sobi je bila železna postelja in ena stara kredenca. Takrat sva kramljali kar nekaj ur in ves čas vsako sekundo sem se tako dobro počutila, ne vem to je bil en poseben občutek, ki ga nisem občutila ne kdaj prej ali pozneje. In govorila mi je o svojem življenju, o svojih otrocih, o vzgoji otrok nasploh in vpijala sem njene besede kot goba. Na koncu obiska je izginila v hišo in prinesla nekaj zavito v časopisni papir. Doma spleten brezrokavnik iz domače ovčje volne, ki jo je še sama spredla … jokala sem kot dež, meni, ki imam “rit” polno vsega je ta revna skromna ženica, ki verjamem da zaspi kdaj tudi lačna dala to dragoceno darilo. To me je takrat tako presunilo in se mi vrezalo v srce, da sem si rekla, da če bom kdaj tarnala tja v en dan brez zveze – se moram v tistem trenutku spomniti nje.
In namen pisanja te zgodbe je ta, da ti povem, da se še nikoli nisem počutila tako dobro in tako posebno v prijateljskem kramljanju kot takrat s to staro zgarano revno ženico. In sama niti ne ve kako je takrat “spremenila” moje življenje in česa vsega me je naučila v tistem mogoče tri urnem druženju z njo.
Zato ne imej nikoli pomislekov in se nam mamicam na forumu pridruži večkrat, nikoli ne veš kdaj boš tista pikica na i in kolikšno težo bodo imele tvoje zrele izkušnje in misli na koga.
Sedaj pa posebej samo zate ti podarjam “šopek” pesmic o mami, saj si to celo svoje življenje bila svojim in “tvojim” otrokom v šoli.
pesmi o MAMI
Tone Pavček
MAMA
Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.
Tone Pavček
KAKO RASTE MAMA
Najprej je sama tema,
najprej je velik nič,
potlej je majcena deklica
in iz nje ljubek deklič.
Iz njega mamica zraste,
a raste dolgo in mnogo let,
potem pa je to kar naenkrat
in jaz pridem na svet.
Iz mamice zraste mama
bogvekdaj, kar nekega dne,
ko še sama ne ve, da ji pada
prvi sneg na lase.
Ko jaz odrastem, raste
mama počasi nazaj,
dokler babica ne postane
in pride z vnuki v raj.
Niko Grafenauer
MAMA
Mama je od vseh ljudi
najboljša na svetu,
ker se mi rada smeji
in ker je par očetu.
Z mamo se oče poljublja,
z njo hodi spat in z njo vsataja
in kar naprej ji obljublja
vse od kraja.
Z njo se fotografira,
objet preko rame,
in z njo se prepira,
kadar se vleče zame.
Mama očetu bere misli
in vse njegove želje ugane.
Pomaga mu, kadar so dnevi kisli,
ali če z levo nogo vstane.
Mama ne more biti sama,
ali imeti za par kakšnega strica.
Saj vsi vemo, da je mama
boljša očetova polovica.
Le kako bi bilo očetu
brez mame,
ko bi ga le pol hodilo po svetu
in nič ostalo zame?
Saša Vegri
OČKA PRAVI
Očka pravi,
da v mamini glavi
se vsaka beseda
na glavo postavi.
Zanjo
so rokavi
na srajci in na Dravi,
Zanjo
se jeza
kuha kot juha.
Zanjo
se laž
in rožo zaduha.
Pri njej
pot gre
in se v vasi ostavi,
pri njej
ležijo gore
zleknjene ob puščavi,
pri njej
hiša rase
najraje ob travi.
Po njenem
se bolezen in sosedo pozdravi,
po njenem
se lahko
šal in prijateljstvo spletee
od glave do pete.
Jože Snoj
MAMINA SLIKANICA
Neke noči,
sredi nekega sna,
iz slikanice
je punčka
prišla.
Komaj naslikana
že je shodila,
besedi koracala,
korakce čebljala,
se v svet namenila
mamo zbudila.
In iz te mamine
slikanice
neučakanko so
prestregli –
v plenice.
Oton Župančič
USPAVANKA
Kaj bo sinku sen prineslo?
Ptičje krilo, tenko veslo,
ali kita rožmarina?
Aja tuta, nana nina!
Krilo se je utrudilo,
veslo se je polomilo,
suha kita rožmarina –
aja tuta, nana nina!
Kaj ob sinku sen prineslo?
Niti krilo, niti veslo,
niti kita rožmarina,
le popevka materina:
aja tuta, nana nina!
Anica Černejeva
USPAVANKA
Sonce je zaspalo,
lunico prižgalo.
Mamica pesem poje,
ziba dete svoje.
“Tiho, tiho, naša
zlata, mala Saša.
Saj je blizu mama,
saj še nisi sama.
Saj te čuva očka,
ker bi huda nočka
te za nos prijela
in ti nosek vzela …”
Ksaver Meško
MATI GOVORI OTROKU
Iz zemlje droben vir žubori,
iz matere zemlje zajemlje življenje.
Narašča v reko. In koder hiti,
na materi zemlji oživlja zelenje.
Tako si ti, dete, se v meni spočelo,
iz mene življenje in rast si zajelo.
A jaz iz tebe zajemam veselje,
spolnjene v tebi vse moje so želje.
Brez virov in rek bila zemlja bi vela,
kako le brez tebe jaz bi živlea!
Anica Černejeva
TEBI, MATI
To so tvoje tople roke,
ki so k sebi me privile,
ko so moje mlade misli
zadnjo vero izgubile,
ko so moje mlade misli
nad življenjem ostrmele …
To so tvoje tople roke,
ki so tiho me objele
in peljale v novo srečo,
v belo srečo duše tvoje:
Daj, varuj življenja drugih,
da pozabiš sama svoje!
To je tvoja močna duša,
ki mi je nov svet odprla,
ko je v starem zadnja lučka
dogorela in umrla,
ko so moje mlade želje
svojo sončno pot zgrešile.
To je tvoja močna duša,
ki mi daje nove sile
in prižiga v mojem srcu
lučko novega spoznanja,
da je sreča le v bogastvu
dajanja in darovanja.
Ciril Zlobec
ROJSTVO
Dragi, bilo je hudo.
Kakor da smrt mi čez čelo
šla je z ledeno roko,
mrka vabeč me v deželo
večnega spanja … Da teh bolečin
vsaj za trenutek bi smrt me rešila,
šla bi za njo, o! …”Rodil se je sin.”
Sin!? … In v trenutku sem vse pozabila.
Kot da vekove čakala bi nanj, ko da le zanj
sem vsa leta živela.
Vse bolečine, vse muke bi zanj,
vse bi za malega spet pretrpela.
Kajetan Kovič
MATERI
Daleč sva, malo besed je med nama,
komaj poznaš moje duše obraz.
Težko, veš, reči besedo je, mama,
teže še reči besedo naglas.
Misel, ki ti jo pošiljaš za mano,
najde le ravne in gladke steze.
Težko ji je, če zadene ob rano,
ko se vsa plaha dopipa do me.
Mati, vsak mora po svoje živeti,
vsak mora sam prehoditi svoj pot.
Kar mu je dano, to mora sprejeti,
ne da bi vprašal, zakaj in od kod.
Morda ne veš, kak je včasih samotno,
morda ne veš, kak je včasih hudo,
morda ne veš, kak se včasih odsotno
duša smehlja, a ne misli na to.
Mati, sam bom vso pot prehodil.
Ne skrbi. A vseeno – pridi tedaj,
kadar bo kdo moje srce pohodil.
Dvigni ga, toplo besedo mu daj.
Tone Pavček
ROJSTVO
Stopite narahlo kakor v copatih
naravnost pri glavnih vratih
v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.
Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL.
In to je najlepša pesem.
Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.
Naj skoznje lije botrinja bogata –
novorojenčeva pesem.
Ksenija Šoster Olmer
MAMINA LJUBEZEN
Skrivnost zašepetala mi je mama na uho:
“Sestrico dobila boš, kaj praviš, bo lepo?”
Takole premišljujem, da za mamo bo težko.
Saj mama ena sama je, a midve bova dve.
Naročje eno le ima in eno le srce.
Kako dovolj prostora bo v njem našla za obe?
A mama me objame in tiho govori:
Srce imam veliko, naj to te ne skrbi,
saj mamina ljubezen se ne razpolovi,
nikoli ne pomanjša, razredči in deli.
Ljubezen v mami raste in še naprej živi
in z vsakim novim detetom se stokrat pomnoži.
Ksenija Šoster Olmer
NOVOROJENČKU NA POT
Naj boža te roka,
ki le nežnost pozna.
Naj te mamica tvoja
s svojim mlekom sladka.
Naj ti pojejo ptice,
veter kuštra lase,
naj prav zate cvetlice
najslajše dehte.
Naj ti svetijo zvezde
v dolgih, temnih nočeh,
ne ugasnejo nikdar
iskre v tvojih očeh.
Naj zavetje bo toplo,
ko spušča se mrak,
naj cesta bo ravna
in korak tvoj lahak.
Naj te spremlja ljubezen
na konec sveta
in sreča te najde
tam, kjer boš doma!
Ksenija Šoster Olmer
HČERKI OB DOJENJU
Oči zaprem
in vpijam vase tvoj presladki vonj,
mehkobo tvoje kože,
v objemu te tesno držim,
kot da nikoli več te ne spustim.
Oči zaprem
in srcu svojemu prisluhnem,
v katerem se prebujajo besede in šepeti,
uspavanke, ki jih pred mnogimi je leti
oči zaprtih moja mama pela.
Nekoč,
ko drobna glavica bo tvoje prsi grela,
ne omahuj in ne sprašuj,
pomisli name,
tesno v naročju detece objemi,
oči zapri
in tiho prisluškuj, kaj vse srce ti tvoje govori!
Neža Maurer
ZNAMENJA OB POTI
Vsak mora sam za svojo srečo.
Matere ostajajo ob poti
kot počivališča za utrujene,
koz znamenja
za vrnitev.
Neža Maurer
BREZ KONCA
Mati je šla
za svojimi otroki.
našla je odpadle gumbe,
strgane jopice, kape,
celo sledove krvi.
Vse je pobirala
in spirala s solzami.
Da bo pot čista in lepa
za otroke njenih otrok.
Neža Maurer
SIZIFOVO DELO
Otroci me ob jutrih
razbijejo kot lupino,
použijejo kot zajtrk,
ostanke raznesejo
po kotih in dvorišču
kot svoje igrače.
POtem me ves dan
do večera ni.
Ob mraku se zmedena pobiram in zbiram,
lepim in celim –
da me zjutraj spet lahko razbijejo.
Neža Maurer
OD MENE K TEBI
Laho si sposodiš
belo krilo in rdeč pas,
lahko si sposodiš
sandale in torbico,
lahko se z mojim smehom
odsmeješ na ulico,
se z mojim hrepenenjem
zaziraš v mimoidoče,
z mojim glasom
rečeš “da” ali “ne”.
Vse si lahko sposodiš –
odneseš v svoje življenje.
Le dušo
moraš imeti svojo.
Neža Maurer
ODŠEL JE
Na vrata trka moj ljubljeni otrok.
Ne odprem mu.
Delo imam. Veliko nujnega dela.
Otrok trka in kliče,
potem zajoče – in utihne.
Kasneje,
ko je delo opravljeno,
odprem vrata in srce,
toda otroka ni.
Odšel je.
Draga Babi poljubček ti pošilja Medvedek Pu
Hej,Militka!
Jaka tudi meni popestri dan.Vice kar pridno prenasam naprej,pa se okolica cudi,od kdaj sem jaz tak vicar.Kasneje napisem recept za okusno slano pecivo.Zdaj moram na trznico.Tudi pri nas,na obali ,je oblacno.Sicer me nic ne moti po vsej tisti vrocini.Mislim,da je tudi ena popevka
Lep oblacen dan,ko si tako zaspan…Ali se pa motim in mi le odzvanja v mislih!
Lep dan Babi
Forum je zaprt za komentiranje.