Pred leti smo v gimnaziji pisali esej o pemi romantičnega avtorja(??), gre pa nekako takole;

Nocoj zašlo je sonce za oblake,
vihar bo jutri, in večer, in noč,
in spet bo zarja brez meglice vsake,
in spet bo noč, spet dan, in zopet noč.

Hitel bo čas, nenehno bo hitel,
čez blesk morja, čez bledi sij gore,
čez ???, kjer blodi spev
pokojnih, ki naprej v nas žive.

Jaz pa povešam glavo z vsakim dnem,
in grem, in grem, in kmalu bom opešal.
Pod svetlim soncem otrdel in nem,
in prav ničesar svet ne bo pogrešal.

Rada bi jo imela v celoti, če kdo pozna. Pa avtorja tudi (ne vem zakaj mislim, da je A. de Lamartine?)

Na netu nič ne najdem.