Za ateiste: Kako ste izgubili vero in kdaj?

No, zastavljam vprašanje za naše očarljive ateiste na MONu. Glasi se takole:

Kaj se vam je pravzaprav zgodilo v življenju, da ste zapustili Cerkev in nehali verjeti v Boga/Jezusa? Od kod ste pobrali vse te ateistične ideje? Pri kateri starosti?

Da slišimo vzrok vaše nevere. Morda se da kaj popraviti 🙂

LP

Hja, mene ni nihče prisilil v nobeno vero. Ker sem imela možnost, da si katerokoli vero ali nevero izberem, sem vzela v roke nekaj knjig, tudi Biblijo – in ugotovila, da ne morem ne verjeti ne verovati.

Z lahkoto pa shajam tako z vernimi kot z nevernimi, pod pogojem, da me ne skušajo “popravljati”. Spoštujem (katerokoli iskreno) vero, zahtevam pa tudi spoštovanje do svoje nevere.

Ne moreš izgubiti nečesa, česar nikoli nisi imel. Verjamem v enega boga manj od tebe.

Verjela v bistvu nikoli nisem, sem pa kot otrok hodila v cerkev. In ko se je pokazal prvi žarek inteligence, sem sprevidela, kakšen bulšit je vse skupaj. 🙂

Ko sem začel razmišljat… pri kakšnih 3 letih…

Obstajajo zgodovinski dokazi, da je Jezus vstal od mrtvih:

.https://youtu.be/kWSG5okmUr8

Če sem iskren, sem vedno rad hodil v cerkev, s sošolci smo hodili k verouku..Obenem pa nisem niti čutil neke pripadnosti. Rad sem poslušal zgodbe iz stare zaveze, ampak za mene so bile to zgodbe. Potem pa odrasteš. Spomnim se pri verouku v 8 razredu ko nam je duhovnik kazal slike splava in govoril kako je to bogokletno in narobe. Govoril je kako je zakon samo med moškim in žensko. Potem se pa začneš spraševat v čem je sploh point. Pa ne samo to. Predstavljeno je kot da je krščanstvo ena in edina prava vera. Ker muslimani ubijajo itd. Potem pa ugotoviš kaj so križarske vojne. Ugotoviš zakaj ima Cerkev toliko denarja… Vse je isto… In ja odrasteš in dobiš malo drugačen pogled na svet.

Za mene je vera bolj kot ne filozofija. Filozof pa nikoli nisem bil. Spoštujem pa vse religije kot kulturo.

Izvoli nazaj vprašanje: Kako lahko izgubiš nekaj, česar nikoli nisi imel?

Nisem bil rojen v druščino, ki bi pripadala kakršnikoli organizirani veri – pa naj bo to res vera, politična vera ali kaj tretjega.

Mati in oče sta bila v moji mladosti nepriljubljena pri vladajoči gardi in bi, če bi hodil še k verouku, vse skupaj le še poslabšal. Torej, krščen sem, nimam pa nobenih drugih zakramentov. Ko pa me je vera začela zanimat, sem prebral Sveto pismo, bil pa sem že bil dovolj star, da sem opazil vso cerkveno hipokrizijo…

Mene so dejanja cervenih dostojanstvenikov prepričala, da to ni vera, je vse kaj drugega… Nato še nastopijo verske resnice in znanost nasproti le-teh…

Skratka kdor vero potrebuje in mu je ta blizu, naj kar bo veren in hodi v cerkev, Mene to ne moti, dokler mene pustijo pri miru.

Resnih dokazov za Jezusovo vstajenje ni, ne zgodovinskih in še manj znanstvenih. Youtuberske teorije seveda ne sodijo najbrž niti pod vsaj kolikor toliko resne teorije. Še svetopisemski opisi nastanejo približno 300 let po Jezusovi smrti in resno znanstveno ni potrjen niti obstoj Jezusa, tako da … daleč je do dokaza o vstajenju.

Bogov je več, nekateri imajo za sabo precejšnje število sledilcev in bolj ali manj vsi trdijo, da so edini resnični bogovi. Sledilci vseh drugih bogov se torej motijo. Torej velika večina ljudi se glede vere moti. Naslednje vprašanje se postavi kar samo: kaj pa če se vsi motijo? In najverjetneje se. Dovolj, da ne bom zapravljal svojega časa zanje, dokler se bodo skrivali pred mano. Lopovi in goljufi se ponavadi skrivajo.

ma kako cerkev? Pri nas ni bilo cerkvenjaške vzgoje, niti me nihče ni silil v kakršno koli cerkev. Kar je edino prav!

Mi je pa zanimivo, ko me je kak lovilec sexa hotel (budala!) prepričat da sem cerkvenjaško vzgojena in da se zato bremzam pred avanturami! Mene avanture ne zanimajo, nikol me niso nikol me ne bojo, s cerkvijo pa nikdar nisem imela opravka. Tako vidite kako folk noče poslušat ampak zgolj vsiljuje svoje, da bi prišli do svojega cilja. Še enkrat-budale!

ko sem začela razmišljat s svojo glavo in ne več slepo verjet v nekaj, kar je bilo napisano pred 2-4 tisoč let nazaj.

En tudi gor je res obseden z nami ateisti. Vsake dva dni nova tema o tem.

Raje se ukvarjaj s svojo vero in Bogom. Kaj te briga, smo pač brezbožniki, nevredni, da nas pes poščije, šli bomo v pekel. Bo pač zate v nebesih več prostora.

Če verjameš…

škoda.

ker tebi bi lahko samo Bog pomagal …

Spomnim se, ko mi je bilo okoli 8 let in so en puncko iz vasi nesli v majhni beli krsti k pogrebu. Bila je bolna. Ko je umrla ji je bilo 4 ali 5 let. Odrasli so govorili, da bog k sebi vzame najprej dobre in nedolzne. Takrat sem si prvic mislila, kako so neumni, da tako razmisljajo.

Bog še sebi ne more pomagati. Kako si bo pomagal, če ga ni?

In kakšno zvezo ima to s cerkvijo kot organizacijo, ki je bila ustvarjena za plenjenje in deluje samo s tem namenom? Samo oči je treba odpret.

Na tem forumu dvomim, da je kdo ateist. Večina se sicer zaradi konformizma tako predstavi, a je po nekaj stavkih vse jasno. 🙂

Ja, ja nihče ni izgubil vere, večina jo je samo nekam založila…

.https://www.youtube.com/watch?v=x5Dpz6w_jz4

Kot marsikdo drug, nisem imela izbire ali se odlocim za vero ali ne. Pac, po spisku, krst pri 3 tednih, obhajilo itd. Sploh pritisk v casu priprav na birmo: verouk, skupina, naloge, obvezna udelezba tu in tam … dobro preracunano …. ampak tudi jaz, ko sem sla na svoje, po svoje.

Z vernimi, tistimi ta pravimi, nimam nobenega problema. Prave vernike spostujem. Saj pri veri ne gre za to, da verjamemo v neke zgodbice.

Jih je pa ogromno, ki dajo samo na formo, vsebina ni vazna. Pa ob osamosvojitvi, jih je cel kup postalo vernih. Obracanje po vetru, ki mi gre na bruhanje. In vse stranpoti cerkve – moraliziranje drugim, ko imajo pred svojim pragom kupe za pomest, da cez ne vidijo. Tukaj pa se mi njihov odnos, ravnanje npr do spolnih zlorab, zdi nagnusno. Pa tudi grabiti bogastvo zase, blebetati pa ravno drugace?

Sploh ko vidiš razkošje Vatikana, se ti vse zagabi. Vse iz žuljev revežev.

Sploh ni dokazov, da je Jezus sploh obstajal.

Kot pravi nekdo zgoraj, sem vero sem ter tja morda res kdaj založil in prepustil brezupu, da me ogrne, toda: ne morem pristati na tezo, da je odsotnost vere posledica ateizma.

Če grem še korak dlje, si bom drznil trditi, da je srž ateizma nejevera ob srečanju z doktrino, ki jo neka ločina posreduje. In zavrnitev, ki iz te doktrine izide. Kar pa ne pomeni, da mi sedaj ostane na razpolago zgolj še nedeljsko nakupovanje v bližnjem trgovskem centru in gledanje resničnostnih predstav na znani komercialni televiziji.

Nasprotno. Še vedno lahko uživam v božiču, ali ob obisku sikstinske kapele. Še vedno mi lahko v ušesih odmeva poezija Prešernovega kolega Kostića, kadar obiščem veličastno Santa Maria della Salute in za nameček imam na steni še vedno obešeno reprodukcije Buonarottijevo “Spočetje” prav z namenom razmišljanja o čudoviti igri življenja, ki nas določa in usmerja.

Kot ateist se torej zavedam, da se je sekularizacija sfižila in povsem izpustila pomembne vidike, ki jih še vedno lahko najdemo v religiji. Za to, kako postati boljši ljudje, je seveda potrebno znanje, naša duša potrebuje kulturo, a to ni dovolj. Ljudje potrebujemo tudi ideale, pridige. Ker izobraževalni sistem nas opremi z informacijami, z znanjem. Tisto, kar nam dajejo pridige, pa je modrost, torej sposobnost smiselne aplikacije teh znanj. Da ne pozabimo koledarja in z njim povezanega godovanja svetnikov, ki ponovno odražajo moralne kvalitete časa, v katerem godujejo. Spomnimo se miklavža… kašče so polne, koline mimo,… zunaj pritiska mraz in marsikomu letina vendar ni bila mima. Res mislite, da Miklavž naključno goduje ravno takrat, ko je darovanje, da se tudi ubogi prebijejo čez zimo, ravno najbolj potrebno. In da slavimo božič ravno v času zimskega solscitija? Pomislite na rituale, ki so povezani z vrlinami svetnikov in čustvi, ki jih izzovejo. Čustva pa so gibalo…

Kar religija tudi ve, je to, da naše doživljanje in izkustvo ni zgolj mentalno niti zgolj telesno, temveč izredno prepleteno. In kako spretno to uporabi… za čiščenje grehov z umivanjem rok in obraza. Ritual, ki se ga mnogi poslužujemo še dandanašnji, ko se stuširamo po napornem dnevu. Ne, ker bi bili umazani, ampak preprosto zato, da izperemo stres.

Sem verjetno šel predaleč. Da torej strnem. Nisem ateist, ker bi izgubil vero, temveč zaradi tega, da poznam religijo dovolj dobro, da znam prepoznati tisto dobro v njej, ne da bi se zato moral odpovedati nejeveri, čudenju in radovednosti, ter sprejeti neko poenostavljeno doktrino za slehernika.

Tam pri ene 10-11 letih. Mi je bilo že preveč neumno, da bi res verjel. Prej pa sem. Cerkev sem pa nehal obiskovat malo kasneje, ko ni bilo več zunanje prisile glede tega in je bilo tudi birmansko darilo v žepu – sta odpadli prisila in preostala “motivacija” istočasno.