Z otroki je ena sama velika obveza in do konca življenja
Meni so moji otroci nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo in najvrednejši zaklad. Pa čeprav včasih trmarijo, za njih zapravljam denar in živce itd. Zavedam se, da so “moji” samo še nekaj let, potem bodo odleteli v svet.
Sem razmišljala kaj bi, če otrok ne bi imela. Ne da se mi cele dneve ukvarjati samo s sabo in s tem kaj bi počela. Ne da se mi vedno sami v hribe in na izlete (kar je sicer občasno super, ne pa vedno), vse je lepše v družbi. Sploh v družbi nekoga, ki vidi tisto, kar mi največkrat spregledamo – lepoto narave.
Pravzaprav mi je nekdo, ki se ves čas ukvarja samo s svojimi potrebami in željami, hudo naporen, zato mi je bolj simpatična družba nekdo, ki zna tudi deliti in uživati drugače.
Avtorica, zelo mi je žal, da tako razmišljaš. V bistvu se mi prav smiliš, ker se že od daleč “voha” tvoja zagrenjenost. Ja se strinjam otroci niso za vsakega ampak veš kaj pravijo “živi in pusti živeti”.
Midva s partnerjem imava leto dni staro hči. In ja je drugače kot je bilo prej ampak definitivo ne slabše. Veš problem je če so starši že v osnovi zagrenjeni, ker se to avtomatsko prenese na otroka. In potem pride tisto tuljenje o katerem si pisala. Najina hči recimo je pravi dobrovoljček. Zelo nezahtevna in umirjena. Joče le v primeru če jo kaj boli. Drugače pa se igra in raziskuje svet okrog sebe.
Pa tudi midva se nisva rabila odreči vsem najinim stvarem. Npr. Oba zelo rada potujema. In smo bili v prvem letu njenega življenja tri dni na Dunaju za božič, en teden v Frankfurtu in en vikend na slovenski obali pred korono.
In bilo je super.
Poleti pa letimo v Grčijo za dva tedna.
Tako, da življenje je takšno kakršno si narediš. Lahko že v osnovi na vse gledaš negativno in ti je vse težko, lahko pa se zavestno odločiš da boš srečen sprejmeš kompromis ali dva in greš pozitivno dalje.
Pa vse dobro.
Avtorica je povedala kako ona doživlja starševstvo skozi različna obdobja otrokovega življenja. Zakaj jo označuješ, da je komu na grbi? Lahko je ona mama in že babica, kar je zelo verjetno.
[/quote]
Ali si sploh prebrala njene trditve, da so otroci ‘breme’ do smrti? Ali ni tudi ona otrok nekoga in s tem ‘breme’ lastnim staršem do konca življenja?
Ja, se strinjam z avtorico, da je otrok ena velika – OGROMNA – obveza do konc lajfa. Čim maš otroke, adijo življenje pred njimi!
Sama sem samostojna podjetnica in če bi se še enkrat odločila, ne bi imela otroka. Res je, otroka naprtim svojim staršem, da lahko furam biznis. Partner je odšel, ker nisem imela časa zanj, zdaj je skupaj z brezposelno žensko, iz ene skrajnosti v drugo je šel. Za otroka se ne briga kaj dosti, pa sej se ne rabi, plačuje alimente, 1x na mesec otrok dobi darilo v vrednosti nekje 50,00 EUR še in kakšno igračo ali kaj za oblečt.
Bi šla v kakšen wellness čez vikend – ne morem, ni za otroke. Z otrokom se mi ne da ukvarjat nekje v kakšnih termah kjer je že itak vrišč drugih otrok, medtem ko bi jaz mir. Staršem otroka tudi ne morem stalno naprtit. Komaj čakam da začne v šolo hodit.
Smučat pozimi – ja kako naj grem z otrokom? Kako naj koga spoznam z otrokom?
Skratka, če bi se odločila še enkrat, bi splavila. Pošteno priznam, ja.
No je kar nekaj grobih zapisov z ene in druge strani. Je pa dejstvo da zanimanje za starševstvo upada ker je standard višji. Ljudje počnejo druge stvari in nikakor niso vsi zato zagrenjeni. To je dejstvo za skoraj vso Evropo, vi ste generacija 40+ predvidevam, vam je tak trend še bolj tuj, v Sloveniji je povprečna starost ženske ob prvem otroku cca že 32 let in če se sistem ne spremeni, se bo to nadaljevalo. Nadomeščanje s tujimi državljani ali politike za spodbujanje rodnosti, bomo videli
Čisto vse napisano je resnično. Vem, da bom deležna ne simpatičnih komentarjev, a sprejmem jaz to. Imam otroka, ki je odrasel. Vendar sem pri številu ena rekla dovolj. Moj otrok je zlati in mi pomeni vse, vendar imam rada tudi svoje lastno življenje. Rodila sem pri rosnih letih in zato bila pripravljena na vse. Resnica je, da je prav, če že, meti otroke, stori to mlad. Ker si fleksibilen in ja res je lepo tudi brez otrok. Ves svoj prosti čas vlagaš vase, ves denar vložiš vase, ne govorim o šminki in o materializmu. Govorim, da vlagaš v telo in duha. Počneš kar si zahočeš, zakleneš vrata in odpeketaš kam ti srce poželi. Če imaš pravilno vzgojo, se ne rabiš preveč mučiti, saj en NE pomeni NE. In ni odstopanj in niti nadaljnjih vprašanj. Brez razvajanja, saj otroku z razvajanjem samo škodimo. Če smo se odločili imeti otroke je prav, da so z nami in ne, da jih potiskamo k starim staršem, tega nikoli niti ne bi želela, čeprav sem imela starše iz obeh strani vedno na voljo. Sedaj, ko otrok sam skrbi zase je svet moj in odkriti moram še veliko skritih kotičkov. Težko je presoditi kaj je lepše imeti otroke ali ne, vsaka pot je lepa z ali brez, odvisno kakšen človek si. Seveda je otrok tvoja skrb do konca življenja, tudi če živi samostojno, kdor reče, da ni res ni starš. Ne razumem pa nekaterih, da se odločijo za starševstvo, potem pa stresajo svoj nenadzorovan stres na vse, ki pridejo pred njihove oči, tudi trgovsko, šoferjev, bančnika za okencem… nihče ni kriv za vaš bes in vaše odločitve. Vsak živi svoje življenje!!
Mislim no halo, a se vam zdi to razmišljanje normalno? Res je velika odgovornost z za starše,ki imajo otroke vendar so ti otroci smisel življenja ( kot smo mi bili za naše starše ). Jahh zna pa biti res naporno za nekoga ki ima veliko egoizma v sebi in mu je težko za druge skrbeti in jim pomagati. Verjemi, da veliko uspehov sem že imela do sedaj ampak moj največji uspej je moj otrok.
Ja, to, tocno to! Zato sem zeloooo vesela, da sem se odlocla da ne bom mela otrok. Si nocem otezevat zivljenja zarad tistih nekaj lepih trenutkov, poleg tega gre pa svet v maloro (da se lepo izrazim) in tisti, ki so danes stari pod 10 let oz. se bodo se rodili, bodo mel strasno tezko zivljenje (podnebne spremembe in splosno unicevanje sveta).
Res je veliko dela, skrbi, obveznosti, tudi stroškov, preden zletijo iz gnezda, a hkrati še več lepih trenutkov in spominov na stara leta. Če imaš lep odnos z njimi, ti potem – vsaj v večini primerov – vračajo. Velika praznina bi bila, če ga ne bi imela, pa imam še službo, hobi, ne nazadnje moža, a piko na i mi da otrok. Rad pride domov, sprašuje, če naj kaj pomaga, vedno kaj prinese. Pa še krasno tamlado je pripeljal v moje življenje. Ko gledam zadovoljnega otroka, ki uživa tudi v delu, živi polno (če izvzamem zadnje pol leta), postanem zadovoljna s svojim življenjem.
Podpišem 100 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}. Sicer poznam nekatere, redke, izjeme, ki jim je starševstvo dejansko fino. Ostali znanci/prijatelji se pa pritožujejo na polno in obremenjujejo svoje starše, ki morajo financirati, paziti, kuhati, pospravljati,…. za svojimi otroki in vnuki. Redki so, ki tega ne izkoriščajo. Sama se te odgovornosti nadvse zavedam, ni vse črno-belo, ampak ni samo finančni vidik in pa skrbeti za osnovno eksistenco otrok, gre tudi za samo vzgojo in pa odgovornost do razvoja IQ, da iz otrok nekaj bo. Tega pa ne vem, če se zares velika večina staršev zaveda…
Drži. Sem se dolgo slepila da me daje poporodna depresija pa temu ni tako. Žrtvujem svojo svobodo in svoj jaz za otroka. Ja rada ga imam, ljubim ga ampak včasih sem tako pregorela da ko zaspi gledam v steno in nisem zmožna najti trohice veselja v svojem življenju. Pa se ta korona situacija povrh vsega… imam samo 1nega. Pri temu bo tudi ostalo. Na žalost nisem obdarjena z materinskim veseljem, ki ga neketere ženske premorejo. Iskreno povedano komaj čakam da zraste, ker tole je naporno.
Tole kljub temu zveni kot rahla depresija. Prosim te, ukrepaj, najbolje s terapijo. Otrok si zasluži veselje, tudi tebi bo žal, če ne boš polno užila teh prvih, napornih, a kljub temu lepih let. Za otrokovo psihično zdravje so ta leta najpomembnejša. Prosim, ukrepaj in si privošči nekaj za svoje psihično dobro počutje. Res iz izkušnje priporočam terapijo enkrat na teden ali 14 dni, se splača.
LEGENDA MONA, 05.07.2021 ob 22:55
Zgodbice za lahko noč, zato pa ste fouš samskim brez otrok in jih ne izpustite iz ust 😉
Kar se sliši preveč lepo da bi bilo res, tudi je. Je avtoričin uvodni post bolj realen in resničen. Samo se o tem ne sme govoriti. Nekateri se pa morate prepričat da živite v pravljici da vam je v življenju lažje.
treba je priti z resnico na dan, 15.06.2020 ob 17:16
Treba je povedati resnico na glas. Otroci so ogromna obveza in stres človeku. In to do konca življenja. Tako pač je. Nehajte se sedaj tu slepit. Pridejo otroci gre svoboda pa pa.
Ko so majhni 0-3 leta – tuljenje, ne-spanje, hranjenje in čiščenje. To je tudi čas, ki si ga starši predstavljajo, ko si zaželijo otroka. Ne pomislijo pa, da bo ta njihov otrok enkrat star 40 let.
3-10 – tuljenje, trmarjenje, vsa družina sitna je vsakdanjik. V tem času se starši otrok že počasi naveličajo.
10-20 – najstništvo, čas ko so starši že sprijaznjeni da so samo še skrbniki, naveličani vsega skupaj, otroci trmarijo kot zmešani, postanejo divji in delajo neumnosti, v šoli drame, pijančevanje, skrbi kje so ponoči in tako naprej, najstniki fehtajo denar za potovanja.
20-30 – čas osamosvajanja – spet starši igrajo pomembno vlogo, otroci fehtarijo za denar saj bi radi na svoje, fehtarijo za hišo, stanovanje in podobno. hkrati je pa to čas ko se otroci iščejo in velikokrat se zgodi da se prisesajo na domač “proračun” in dobesedno stagnirajo leta in leta doma.
30-50 – čas, ko imajo otroci otroke – starši se vrnejo ponovno v čas ko so skrbeli za lastne otroke 0-10 let. starševi sončki so namreč preveč zaposleni in se nimajo časa ukvarjat z lastnimi otroci, tako naprtijo otroke svojim staršem, da jih čuvajo. na drugi strani se pogosto zgodi, da otroci “samci” se ustalijo v mama hotelu in cuzajo družinski proračun, to je druga opcija.
50-70 leta otrok – čas ko so starši stari in rabijo oskrbo in družbo, a se ta nikoli ne zgodi, saj so otroci preveč zaposleni in za lastne starše v resnici nimajo časa, če starš zboli, ga pošljejo v dom. Tako se ta želja “dajmo naredit otroke, da ne bomo na stara leta osamljeni” izbriše.
To velja za zdrave otroke. Kaj šele, da je otrok neozdravljivo bolan. Potem pa starša čaka dosmrtna skrb za otroka 24/7. In takšni primeri so pogosti.
Tisti, ki se odločate za otroke, premislite še 1x, preden se zares odločite.
Uf kok trpite, jaz pa tako lepo uživam živlenje.
Stavim, da marsikdo, ki podpira poroko in pravico do posvojitev otrok za istospolne usmerjene, to podpira samo zato, da bojo imeli še istospolno usmerjeni tako težko odgovornost kot on, saj sam ne prenese misli, da lahko oni tako uživajo in jim to zavida.
Jah nič, UŽIVAJTE! He he
Forum je zaprt za komentiranje.