Z otroki je ena sama velika obveza in do konca življenja
Treba je povedati resnico na glas. Otroci so ogromna obveza in stres človeku. In to do konca življenja. Tako pač je. Nehajte se sedaj tu slepit. Pridejo otroci gre svoboda pa pa.
Ko so majhni 0-3 leta – tuljenje, ne-spanje, hranjenje in čiščenje. To je tudi čas, ki si ga starši predstavljajo, ko si zaželijo otroka. Ne pomislijo pa, da bo ta njihov otrok enkrat star 40 let.
3-10 – tuljenje, trmarjenje, vsa družina sitna je vsakdanjik. V tem času se starši otrok že počasi naveličajo.
10-20 – najstništvo, čas ko so starši že sprijaznjeni da so samo še skrbniki, naveličani vsega skupaj, otroci trmarijo kot zmešani, postanejo divji in delajo neumnosti, v šoli drame, pijančevanje, skrbi kje so ponoči in tako naprej, najstniki fehtajo denar za potovanja.
20-30 – čas osamosvajanja – spet starši igrajo pomembno vlogo, otroci fehtarijo za denar saj bi radi na svoje, fehtarijo za hišo, stanovanje in podobno. hkrati je pa to čas ko se otroci iščejo in velikokrat se zgodi da se prisesajo na domač “proračun” in dobesedno stagnirajo leta in leta doma.
30-50 – čas, ko imajo otroci otroke – starši se vrnejo ponovno v čas ko so skrbeli za lastne otroke 0-10 let. starševi sončki so namreč preveč zaposleni in se nimajo časa ukvarjat z lastnimi otroci, tako naprtijo otroke svojim staršem, da jih čuvajo. na drugi strani se pogosto zgodi, da otroci “samci” se ustalijo v mama hotelu in cuzajo družinski proračun, to je druga opcija.
50-70 leta otrok – čas ko so starši stari in rabijo oskrbo in družbo, a se ta nikoli ne zgodi, saj so otroci preveč zaposleni in za lastne starše v resnici nimajo časa, če starš zboli, ga pošljejo v dom. Tako se ta želja “dajmo naredit otroke, da ne bomo na stara leta osamljeni” izbriše.
To velja za zdrave otroke. Kaj šele, da je otrok neozdravljivo bolan. Potem pa starša čaka dosmrtna skrb za otroka 24/7. In takšni primeri so pogosti.
Tisti, ki se odločate za otroke, premislite še 1x, preden se zares odločite.
Tole se bere tako depresivno. V bistvu bi lahko na tak način tudi opisal obdobje od rojstva do smrti: se v mukah rodiš, nato si 18 let odvisen od staršev, se mučiš v šoli, ko se končno osamosvojiš, garaš v službi, nato nastopijo zdravstvene težave, na koncu pa umreš.
[/quote]
Da bi bilo za tebe bolj verjetno, gre za neka dejstva, ki jih ne more nihče zanikat. Ni olepšanja in podobnih zadev, samo tako kot je. Zakaj te to tako žalosti? Lahko bi bilo lepše za vse? Kako bi to spremenili, da bi bilo življenje za vse lepše in bolj zabavno? A je mogoče kdaj tako bilo, pa smo to pozabili? Življenje je tako kratko, a bi lahko bilo bolj smiselno kot je, manj kruto za nekatere, mogoče na koncu za vse? Ali si življenje otežujemo sami? Kako si ga otežujemo in zakaj? Ali lahko preprečimo trpljenje ljudi in živali? Ali je to utopija?
Da bi bilo za tebe bolj verjetno, gre za neka dejstva, ki jih ne more nihče zanikat. Ni olepšanja in podobnih zadev, samo tako kot je. Zakaj te to tako žalosti? Lahko bi bilo lepše za vse? Kako bi to spremenili, da bi bilo življenje za vse lepše in bolj zabavno? A je mogoče kdaj tako bilo, pa smo to pozabili? Življenje je tako kratko, a bi lahko bilo bolj smiselno kot je, manj kruto za nekatere, mogoče na koncu za vse? Ali si življenje otežujemo sami? Kako si ga otežujemo in zakaj? Ali lahko preprečimo trpljenje ljudi in živali? Ali je to utopija?
[/quote]
Seveda gre za dejstva, realnost je dostikrat kruta. Vendar, tako kot nam življenje ponuja trenutke, zaradi katerih je vredno živeti, je tudi v starševstvu toliko lepega, da daje vsemu skupaj smisel.
Ja tako jaz razmišljam glede službe. Celo življenje neko garanje, odrekanje prostemu času, prenašanju ljudi, ki jih ne maraš in ti mečejo polena pod noge, prenašanje krivic, prenašanje tečnega šefa, ki te izkorišča in se zadira nate kot na psa, prosjačenje za dopust, uničevanje svojega zdravja, ker bog ne daj na bolniško in je treba tekat bolan delat, stres, zamujen čas s prijatelji, z družino…. na koncu pa si nula z neko mizerno penzijo. Življenje pa vrženo proč. A ni lepše doma, na račun države, svoboda, počneš kar hočeš, kadar hočeš, nikomur ni treba računov polagat in se prilizovat. Tako da vsi, ki hodite v službo, ste butasti ko polena. Dobro premislite, preden si nakopljete to obveznost, ki traja 40 let ali celo več in vam uniči svobodo in življenje. Premislite, dobro premislite!
Da bi bilo za tebe bolj verjetno, gre za neka dejstva, ki jih ne more nihče zanikat. Ni olepšanja in podobnih zadev, samo tako kot je. Zakaj te to tako žalosti? Lahko bi bilo lepše za vse? Kako bi to spremenili, da bi bilo življenje za vse lepše in bolj zabavno? A je mogoče kdaj tako bilo, pa smo to pozabili? Življenje je tako kratko, a bi lahko bilo bolj smiselno kot je, manj kruto za nekatere, mogoče na koncu za vse? Ali si življenje otežujemo sami? Kako si ga otežujemo in zakaj? Ali lahko preprečimo trpljenje ljudi in živali? Ali je to utopija?
[/quote]
Ali si življenje otežujemo sami? Definitivno, v večini primerov. Ljudje velikokrat delajo kompulzivne pomembne odločitve, potem pa jamrajo, kako jim je hudo.
Ja tako jaz razmišljam glede službe. Celo življenje neko garanje, odrekanje prostemu času, prenašanju ljudi, ki jih ne maraš in ti mečejo polena pod noge, prenašanje krivic, prenašanje tečnega šefa, ki te izkorišča in se zadira nate kot na psa, prosjačenje za dopust, uničevanje svojega zdravja, ker bog ne daj na bolniško in je treba tekat bolan delat, stres, zamujen čas s prijatelji, z družino…. na koncu pa si nula z neko mizerno penzijo. Življenje pa vrženo proč. A ni lepše doma, na račun države, svoboda, počneš kar hočeš, kadar hočeš, nikomur ni treba računov polagat in se prilizovat. Tako da vsi, ki hodite v službo, ste butasti ko polena. Dobro premislite, preden si nakopljete to obveznost, ki traja 40 let ali celo več in vam uniči svobodo in življenje. Premislite, dobro premislite!
[/quote]
99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} folka opravlja službe, ki jih nemara? Zakaj? Ker so primitivni in nesposobni. Večina ljudi je ovc, ki gara vsaki dan 40 let za neko mizerno plačilo. In s tem mislim tudi na odvetnike, zdravnike in podobne. Če oni mislijo, da je to svoboda, če dobiš 4 jurje na mesec se pošteno motijo.
Hvala za tale kronološki zapis.
Jaz sem praktično sama vzgojila dva spodobna državljana in ja, je bilo “svega i svašta”, istočasno pa še veliko več lepega. Nimam občutka, da so bila ta leta “stran vržena”. Res je, življenje ni za lenuhe.
[/quote]
seveda da so bila tvoja najboljša leta stran vržena, sedaj si stara suha veja vsa brezvezna
Če ti živiš na tak način, to še ne pomeni da vsi ostali tudi. Na kateri stopnji si obtičal? Si še kar v fazi fehtarjenja ali že cuzaš družinski proračun?
Naj ti povem nekaj iz svojih izkušenj – sem v letih 30-50. Tam do 10 let se ne spomnim kako je bilo, tudi nimam občutka da sem v obdobju od 10 -20 trmarila, pijančevala nisem, v šoli ni bilo drame. Fehtarrila pa sem, priznam.
V fazi osamosvajanja sem se osamosvojila, nisem se prisesala na družinski proračun, nisem stagnirala doma. Delala sem tudi že kot študentka.
30-50 imam otroke, sem na svojem, občasno so jih čuvali tudi starši.
Lahko ti povem pa še za obdobja mojih otrok 0-3 je bilo res naporno, ta velik ni skoraj nič spal. A bilo je tudi veliko lepih trenutkov. 3-10 trmarjenje le okoli 3 leta, potem ne več. Tuljenje -čigavo? Vsake toliko (redko) moje, otroci v tem času ne tulijo, znajo že govorit. Otrok se še nisem naveličala. Zdaj sta v obdobju 10-20. Naveličana nisem, sem starš, ne skrbnik. V šoli ni drame, otroci niso podivjani. Trmarijo sem pa tja, fehtarijo skoz po malem, ampak ne dobijo vsakič kar hočejo. Žurat še ne hodijo (so na začetku 10-20).
Se pa strinjam s tabo, da taki ki razmišljajo tako kot ti, bolje da nimajo otrok.
Tole se bere tako depresivno. V bistvu bi lahko na tak način tudi opisal obdobje od rojstva do smrti: se v mukah rodiš, nato si 18 let odvisen od staršev, se mučiš v šoli, ko se končno osamosvojiš, garaš v službi, nato nastopijo zdravstvene težave, na koncu pa umreš.
[/quote]
Tako je- po možnosti ene tri leta po upokojitvi – da še niti nimaš možnosti uživat penzije, za katero si garal najlepša leta zdravega življenja 🙂
99{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} folka opravlja službe, ki jih nemara? Zakaj? Ker so primitivni in nesposobni. Večina ljudi je ovc, ki gara vsaki dan 40 let za neko mizerno plačilo. In s tem mislim tudi na odvetnike, zdravnike in podobne. Če oni mislijo, da je to svoboda, če dobiš 4 jurje na mesec se pošteno motijo.
[/quote]
No saj, o tem govorim. Vsaka služba pomeni konec svobode in garanje. Meni je to butasto.
Forum je zaprt za komentiranje.