Z ljudmi prijateljujemo zaradi koristi

Včasih sem dosti o tem premišljevala, zakaj v zrelih letih nimam nobene prijateljice, s katero bi bila rit in srajca kot v mladosti ko smo skupaj delile vse podrobnosti in skupaj dozorevale, se prvič zaljubljale. Jaz imam v možu najboljšega prijatelja. Zelo sva si podobna, imava enake nazore, skupaj rasteva, dozoreva, jaz sem bolj filozofska, rada se poglabljam v psihologijo, v reakcijo ljudi, on je tehnični človek a ker me ima zelo rad, ve koliko mi pomeni pogovor in mi to nudi.  Tako dobim vse kar rabim ( pogovor, debato, izmenjavo mnenj) , doma.  Velikokrat so mi govorili, boš videla, potem pa boš sama, ko te bo zapustil, potem pa boš sama.  Ampak edino njemu zaupam. In otrokom. Ne morem se na silo družiti z ljudmi, ki me v resnici še živčno naredijo. Starši so mrtvi, drugače sem se dobro z njima  razumela, bratov in sester nimam. Zadnja leta, imam skoraj 50, pa ugotavljam, da prijateljev v resnici sploh ne potrebujem. Zadošča mi neobvezno kramljanje s ženskami, s katerimi skupaj hodimo na telovadbo, zadošča mi klepet s sosedi, v službi, s poslovnimi partnerji, v trgovini z naključno prodajalko. Po drugi strani pa niti nimam ene osebe, s katero bi si želela tesno prijateljevati. Nekajkrat sem doživela zelo hud  nož v hrbet, zato sem sedaj previdna. Ljudje se zdijo fajn, ampak hitro odkrijem da so malo “čudni”. Zelo hitro se razkrijejo. Prijazno se z neko žensko pogovarjam, sva znanki, čez en dan dobim klic, da nujno rabi 300 EUR, če ji posodim ker ima izvršitelja. Ali pa se menimo za pomoč enemu psu, pa mi celo “gnojnico” zlije čez druge ljudi, s katerimi se druži in so kao best friendi. Ali pa te na družabnem omrežju označujejo, da jim pomagaj plačati operacijo za njihovega psa. Ker oni so brez denarja in v izredni stiski. Ali pa se nate obesi energetski vampir, ali pa postaneš terapevt za reševanje zablodelih življenjskih potez. Eno garsonjero oddajam, pa se mi javi ena sosolka iz osnovne šole, da bi ona najela, pa ker sva bili sošolki, naj ji dam za pol cene, menda sem ja clovek. Dobesedno ob takih situacijah  ostanem brez besed. Meni na kraj pameti ne pade, da bi od nekoga iskala korist, če vem da jo jaz njemu nisem naredila. Eni pa brezsramno fehtajo.  Ljudje so zelo veliki hinavci. Družbo imajo zato da imajo od nje korist. Samo za to se gre. Za korist. Imela sem priliko bolj podrobno spoznati nekoga ki je obdan z zelo dobrimi prijatelji iz mladosti. Potem spoznam da je on narcis, ki rabi družbo za potrjevanje njegove superiornosti, vsako situacijo obrne tako da on izpade super, prijatelji ga trepljajo kako je on dober in je imel smolo. Spet on izkorišča svoje prijatelje za to da gojijo njegovo izkrivljeno sliko superiornosti ker on rabi pohvalo. Sokrat je rekel, ljudje z veliko življenjskimi izkušnjami, nimajo dosti prijateljev. Ker bolj ko si globok človek, več ko imaš spoznanj, težje si zadovoljen z površinskimi odnosi. Ne da se ti. Raje preberem dobro knjigo in si razširim obzorja. Pa sem ekstravertirana, rada sem v družbi, le ne da se mi tesno vezati z ljudmi ki mi nič ne nudijo, ki me še izčrpajo.

Good story ?

Res je. Zato pa nimam prijateljev, ampak samo znance. Še vedno se je izkazalo, da se z menoj družijo zato, ker so ali bodo nekaj potrebovali od mene

Osebno sem pa takšen tip človeka, ki ne prosim za pomoč, ampak probam naredit brez pomoči drugih

Se strinjam s tabo. Doživela kakšno podobno izkušnjo. Eni pa sem bila dobra, dokler ni našla partnerja. Je naenkrat kar odrezala. Čez pol leta, ko sta šla narazen, pa sem bila spet jaz dobra. Me kliče ob 9. zvečer in pričakuje, da jo bom poslušala, kako je uboga. Pa nekaj se opravičuje in mi razlaga, da partnerstvo zahteva tudi čas. Ja seveda, ampak družina ga še več.

Iskreno, tole je pa preveč čtiva zame ?

Nisi srecna v svoji kozi.

Clovek, ki je srecen, ni toliko ogorcen nad drugimi.

In clovek, ki je zadovoljen v svojem zivljenju, ne razmislja cesa nima.

In se: koga lahko poklices sredi noci, ce se tvojemu mozu kaj zgodi?

Lepo je, da sta partnerja prijatelja in si zaupata, a je ob tem treba gojiti tudi druge odnose in imeti vsaj enega prijatelja, na katerega se lahko zaneses enako kot na partnerja, v vsem dobrem in vsem slabem.

Ej, tole je pa kot da bi jaz pisala. Čista resnica,  ljudje samo še korist iščejo v drugih, ali pa družbo za trošit prosti  čas, kar je spet neke vrste korist.  Neke poglobljenosti že dolgo ni več med ljudmi. Samo še korist .

In vedno več je takih ki fehtajo. Ljudje nimajo nobenega sramu več, fehtajo taki ki pomoči sploh niso potrebni. In če ne dobijo pomoči , so še nesramni.

To ni res. Morda pri sebičnih in egoistični ljudeh. Imam malo prijateljev, te, ki to so, pa imam iskreno rada in jim privoščim vse lepo. Sorodnike pa niti ne pogrešam, niti nisem navezana na njih, razen na ožjo družino.

Hvala za tvoje mnenje, ravno v tem je poanta, da ni osebe, s katero bi res začutila da si želim prijateljevati. Da bi začutila da sva ženski sorodni duši . Ljudje se hitro pokažejo čudni , nestabilni,  posesivni ali da iščejo korist in v meni je potem samo še želja, kako zbežati ven. Imam veliko kolegov, znancev, ljudje imajo lepo mnenje o meni, no vsaj mislim da ?, sem zabavna, odprta, nisem introvertirana, le tesnega stika ne navežem, ker nimam osebe, v kateri bi začutila, da je za to primerna. Seveda pridejo kolegice na kavo, pokličejo, ampak one imajo svojo druzino . Imamo luštno debato in se spet ne vidimo par mesecev.  To niso pravi prijatelji. Pravi prijatelj mi je mož. Z njim delim vsakodnevne občutke, mišljenje . Vem da se lahko možu kaj zgodi, lahko se zgodi meni , nikoli ne veš kaj življenje prinese. Lahko že v naslednjem letu ostanem sama. Ampak ne morem požreti vseh svojih želja in pričakovanj in se začeti na silo družiti z ljudmi, ki mi sploh ne ustrezajo. Raje preberem dobro knjigo,ali grem na sprehod s psi.  Če ne bi bilo moža, bi mi res zelo manjkala oseba, s katero bi lahko predebatirala vse stvari , saj sem zelo odprt človek. Le ne prenesem površnosti. Ne najdem sorodne duše v ženski osebi.  Ljudje pa so vedno bolj površni.  Vsaj tak je moj občutek.

Ljudje hitro začutimo simpatijo do šibkih ljudi, ubogih. Samo poglejte vse donacije, gasilcu Sandiju in podobno. Ko ima nekdo urejeno življenje, živi v urejenih razmerah, ima urejeno zakonsko partnersko vezo, ima urejeno finančno stanje, nima veliko simpatij med ljudmi. Ljudje imajo radi take ki živijo vsaj malo slabše od njih.

Prijateljstvo se gradi enako kot partnerstvo, leta in leta in leta. Ce danes zacnes, bos sredi 60ih imela prijateljico.

V mladosti sem imela vedno dobre prijateljice, s katerimi sva bili kot rit in srajca in sva vsak dan pol dneva preživeli skupaj, tudi velikokrat sem prespala pri njej ali ona pri meni. Delili sva si vse skrivnosti. Ko si starejši, je zelo drugače. Imaš družino, službo,  ne moreš vsak dan biti z nekom v družbi, ker ni časa. Tako minevajo dnevi in ni več tiste prave pristne povezanosti . Edino z možem sem vsak dan skupaj, z njim delim vsakodnevne tegobe, se pogovarjam in debatiram o tem. Imam drugače prijateljico, z njo sem od mladosti, poznava s že 30 let, ampak slišiva se na par mesecev enkrat, zivi na drugem koncu Slovenije. Ona je prijetna,  razgledana in globoka ženska ki jo res spoštujem. Nisva pa vsak dan skupaj ker ne moreva biti. Tudi če bi mi mož umrl, hipotetično, upam da ne, ne bom od njene družbe nič imela, le par telefonskih pogovorov , zaradi razdalje ne moreva imeti veliko stikov.

Zakaj se ne slisita pogosteje? Razdalja ni razlog, da so stiki tako redki. Je pa res vse stvar prioritet.

Niso okej ljudje. Zanič so. Vecinoma jih samo njihove riti zanimajo.

Tako je. Zato se pa iz srca smejem ko kera reče da ima otroke itd…. S temi otroki izsiljujejo v službi da so fraj pa se kje drugje. Medtem ko funkcijo razmnoževanja opravljajo tudi živali in rastline. ?

Škoda da nimaš nikogar izven zakona. Ampak se zgodi. Ne si pa zapreti vrat, nikoli ne veš na koga naletiš. In ja večina ljudi je primernih samo za znance. Prijatelji so redki. Ampak obstajajo pa. Ne zaradi slabih izkušenj z ljudmi zapirati vrat in ne dati priložnost ostalim. Te zna kdaj kdo presenetiti, ko najmanj pričakuješ.

@za nisi srečna

Jaz jo pokličem, se oglasim, naredim ovinek 50 km, se potrudim da se vidimo. Ona pa gre v Ljubljano , kjer živim, pa se ne oglasi . Očitno ni volje ali pa časa. Po svoje škoda da si ga ne vzame, jaz si čas vedno vzamem. Za vsakogar. Ker čas si vedno lahko vzameš, vse je stvar prioritet. Mogoče pa mi 2024 prinese kakšno fajn žensko  osebo, s katero bi imela pustne debate. Nisem slaba, nisem plehka, sem zelo pozorna, razmišljujoča oseba,  vedno prinesem darilce, me pa res zadnje čase  razjezijo ljudje ki samo na svojo rit mislijo. In vse se mi je uprlo. Še en primer, eni kolegici sem vedno prinesla šopek , ko sem jo obiskala, ok je iz lidla ampak mu nič ne fali. Lep šopek svežega cvetja. Pa mi reče enkrat, a v cvetličarno ne moreš iti, je predrago? A sama mi nikoli ni nič prinesla. Niti kave 100 g. Nič. Čudno je vse skupaj

V današnjih časih je težko imeti pravega prijatelja. Vedno, ko misliš, da je nekdo vsaj približno to, se spet razočaraš.

Avtorica, v zrelih letih je prav da Gradiš odnos z možem, da se pogovarjata. Tako mora biti. Z njim preživiš največ časa. Kdo ima čas vsak dan iti na kavo s prijateljico,ali se srecevati. Ljudje smo okupirani s službo, domom, obveznostmi. Tisti ki se vsak dan druži s prijatelji, doma zapostavlja družino. Moj mož ima prijatelje že 40 let iz študentskih let, pa se vidijo 3x letno, slišijo pa večkrat. Ga pokličejo ko rabijo kakšen tehnični nasvet, kako kaj popraviti.  Pa so prijatelji, vem da mu želijo vse dobro in bi zanj naredili vse. Isto jaz , imam prijateljico iz študentskih let, ampak se vidiva 1x letno, večkrat pa slišiva po telefonu. Tudi jaz imam srečo da imam moža ki razume da rada govorim in rabim nekoga za pogovor. Ne bi zdržala dneva z možem ki bi bil zaprt in ne bi mogla govoriti z njim. Moja pokojna tašča je imela takega moža. Onadva se sploh nista  pogovarjal, ona je imeoa svoje hobije, on je bral cele dneve. Šele pred smrtjo ji je kakšno drobnarijo povedal. Sodelavci so ji na pogrebu povedali kakšno stvar, katero ni vedela . Pa je z njim živela. Sodelavci so o njemu več vedeli kot žena in otroci.  Ni varal, kje pa, samo tako zaprt človek je bil. Logično da je preživela samo tako da je imela svoje prijateljice.

1x na leto ali 3x na leto videti nekoga in se slisati 1x na mesec ali 3 mesece, to ni prijateljstvo.

S prijateljem se druzis, dozivljas stvari, sodelujes v njegovem zivljenju in on v tvojem, ne mores za nekoga, ki ga slisis 1x na 3 mesece reci, da je tvoj prijatelj!

Jasno je, da mlada druzina zahteva veliko casa in energije, takrat se veliko prijateljstev oddalji in izgubi, ker ljudem ni prioriteta, da gojijo in negujejo se neke odnose izven druzine. Kdor pa vztraja v tem, da si vzame cas tudi za prijatelja, je cez leta bogato poplacan.

Tudi me smo se malo izgubile v casu ustvarjanja druzine, imele smo sreco, da nas je tudi v tem obdobju vezala neka nit preteklosti in si nismo dovolile, da nase prijateljstvo povozi pomanjkanje casa in energije. Zdaj so otroci ze odrasli ali tik pred odraslostjo in imamo vec casa, trudimo se, da se vidimo 1x na teden, vcasih uspe, vcasih ne, se pa vsaj slisimo po telefonu, ce nam ne rata v zivo. V vseh teh letih smo dozivele marsikaj skupaj in ceprav imamo vse doma dobre moze, ki so nam v veliko podporo, je vseeno drugace, ko se lahko o cem pogovoris z zensko po zensko, se bolj pa pase kaksno sprosceno druzenje polno smeha, ki ti spuca glavo in napolni baterije, neprecenljivo!

Še en primer, eni kolegici sem vedno prinesla šopek , ko sem jo obiskala, ok je iz lidla ampak mu nič ne fali. Lep šopek svežega cvetja. Pa mi reče enkrat, a v cvetličarno ne moreš iti, je predrago? A sama mi nikoli ni nič prinesla. Niti kave 100 g. Nič. Čudno je vse skupaj.

Joj, ista izkušnja, ne morem verjeti….

Z leti ostajava z možem vedno bolj za sebe… Vsi bi nekaj rabili, usluge, denar. To niso odnosi, na katerih bi se dalo graditi. Ko zboliš ti in rabiš pomoč, pa nikogar več ni blizu. Nočem več biti ves čas na razpolago drugim samo zaradi občutka neosamljenosti. Iluzija je to. Človek je v principu najhujši predator na Zemlji. Tudi v medsebojnih odnosih, žal. Fuj je to.

Vse se vrti okoli dinero.

Ce bi bla pametna, bi vedla, da je tudi tvoj s tabo zaradi koristi. Spremeni si spol v moškega, vse ostalo imej enako. Boš videla, kako hitro te bo zapustil.

Mah točno tako je. Ljudje te pokličejo, ko te rabijo, rabijo kakšen nasvet, takrat se spomnijo nate kot na nekoga ki imaš to informacijo. Prava prijateljstva so samo v mladosti, kasneje pa so bolj poznanstva. Na koncu pa se vedno lahko samo na sebe zaneseš.jaz imam sodelavke, kolege, znance, sosede , prijateljev pa že dolgo ne. Z možem sva lepo povezana. Ko zbolim, nikogar ni blizu razen družine, ampak si vsaj utvar ne delam. Enkrat sem eni kolegici nekaj dokaj zasebnega povedala ob kavi in je zgobcala naprej.  Takrat sem dojela novo lekcijo da so informacije lahko draga zadeva .  Tako da sedaj precej pazim kaj komu rečem, najbolje se je pogovarjati splošne neškodljive stvari. Tudi veliko zavisti je med ljudmi.

svet je poln idiotov, plenilcev, mrhovinarjev, iskalcev pozornosti, takers not givers. Vsakič znova me šokirajo a vedno manj se počutim izdana in vedno bolj se mi gnusijo ti jemalci in oportunisti, po duši ubogi, ko jih prepoznam ali prekinem vrvico koristi/črpanja. Ne opravljam jih, sami bodo morali ziveti s svojimi nizkimi osebnimi standardi. Vse ima svojo ceno in svoj račun. Tako kot ti menim: bolje malo a dobro. Kvalitetnih (po vrednotah in osebnosti) ljudi je v resnici neverjetno malo: 20, 30% populacije max.