Yan Martel: Pijevo življenje
Po mojem je knjiga povsem izmišljena, čeprav je možno, da v grobem izhaja iz kakšnega skoraj generičnega resničnega dogodka. So ljudje, ki namigujejo Adrift, spomine Stephena Callahana (nisem bral), pa še na nekatere druge možne vire, vendar – kolikor vem – gre zgolj za špekulacije. Lahko pa se seveda tudi motim.
Težko bi rekla, da se je to dejansko dogajalo. Preden pride na morje, je še dosti verjetno, a napisano še s obilo domišljiskega dodatka, tisto na morju pa, khm, mene je tisti drugi konec bolj zapeljal na misel, da je nekaj res…
Mi je bila pa knjiga neskončno všeč in jo vsakemu priporočam, ker je res mojstrsko napisana in kar je tudi zelo pomembno mojstrsko prevedena.
Nina, konec se mi je zdel bolj privlečen za lase – bilo je pač eno izmed tistih klasičnih literarnih “presenečenj”, ki poskušajo zgodbo obrniti na glavo, pa pri tem izpadejo dokaj neposrečeno. Meni se je to zdela poceni fora, ki si je odličen roman ni zaslužil. (Ne trdim pa, da bi sam konec napisal bolje. Ker ne znam napisati niti začetka.)
Na dopustu sem predelala Pijevo življenje.
In sem ravno tako zbegana glede konca.
Kakor je bila zgodba fenomenalna, tudi lepo prevedena (po dolgem času se ni nič bistvenega zataknilo v grlu), lepo tekoče izpeljana, je bil konec – krneki. Ni obrnil zgodbe na glavo, ni je zaključil. Vsaj meni je obvisela v zraku oziroma pustila malo neprijeten občutek zbeganosti.
Sem vesela, da sem našla tole – da torej nisem edina.
Navdušena sem bila pa nad nekaterimi razmišljanji v knjigi. Tako verskimi kot živalskimi. Res fajn.