vsem vam

Poskus homoseksualnega gibanja, da z dokazovanjem teorije o »živalski homoseksualnosti« ugotovi skladnost homoseksualnosti s človeško naravo, temelji bolj na mitoloških prepričanjih in zmotnih filozofskih načelih kot na znanosti. V svojem prizadevanju, da homoseksualnost predstavi kot nekaj normalnega, se LGBT gibanje, njihovi psevdo-znanstveniki in njihovi globalistični sponzorji neuspešno trudijo dokazati tri glavne premise: 
1. Homoseksualnost je genetska ali prirojena; 
2. Homoseksualnost je nepopravljiva; 
3. Ker se živali ukvarjajo z istospolnimi spolnimi odnosi, je homoseksualnost naravna. 

Močno zavedajoč se svoje nezmožnosti dokazati prvi dve premisi, homoseksualno gibanje svoje upe polaga na tretjo, »živalsko homoseksualnost«. 

V nasprotju s tem pa znanost dokazuje, da: 

1. Pri živalih ni “homoseksualnega nagona”, 

2. Slaba znanost je prenašanje človeške motivacije in čustev v vedenju živali in 

3. Neracionalno vedenje živali ni merilo, ki bi določalo, kaj je moralno sprejemljivo vedenje za razumnega človeka

Pri živalih ni “homoseksualnih nagonov”. 

Vsakdo, ki se ukvarja z najosnovnejšim opazovanjem živali, je prisiljen sklepati, da so “homoseksualnost”, “filom” in “kanibalizem” živali izjeme od običajnega vedenja živali. Zato jih ne moremo imenovati živalski nagoni. Te opazne izjeme od običajnega vedenja živali so posledica dejavnikov, ki presegajo njihove instinkte. 

Da bi razložili to nenormalno vedenje, mora biti prva ugotovitev dejstvo, da živalski nagoni niso vezani na absolutni determinizem fizikalnih zakonov, ki vladajo svetu mineralov. Vsa živa bitja se lahko v različni meri prilagajajo okoliščinam. Odzivajo se na notranje ali zunanje dražljaje. 
Drugič, zaznavanje živali je izključno čutno, omejeno na zvok, vonj, dotik, okus in sliko. Tako živalim manjka natančnosti in jasnosti človeškega intelektualnega zaznavanja. Zato živali pogosto zamenjujejo en občutek z drugim ali en predmet z drugim. 

Tretjič, živalski instinkti jo usmerjajo k njenemu cilju in so v skladu z njeno naravo. Vendar pa lahko spontani sunek instinktivnega impulza med potekom utrpi spremembe. Druge čutne podobe, zaznave ali spomini lahko delujejo kot novi dražljaji, ki vplivajo na vedenje živali. Poleg tega lahko konflikt med dvema ali več nagoni včasih spremeni prvotni impulz. 

Pri človeku, ko se spopadeta dve instinktivni reakciji, razum določi najboljšo pot, ki ji je treba slediti, volja pa nato zadrži enega instinkta, medtem ko spodbuja drugega. Pri živalih, ki nimajo razuma in volje, ko se spopadeta dva nagonska vzgiba, prevlada tisti, ki mu je okoliščina najbolj naklonjena.4 Včasih ti notranji ali zunanji dražljaji, ki vplivajo na živalske instinktivne impulze, povzročijo primere živalskega »filocida«, »kanibalizma« in »homoseksualnosti«.

Živalski “filocid” in “kanibalizem”: 

Sarah Hartwell pojasnjuje, da mačke ubijejo svoje mladiče, potem ko prejmejo “mešane signale” svojih instinktov: večina mačjih samic lahko preklaplja med “načinom igranja” in “načinom lova”, da ne poškodujejo svojih potomcev. Pri mačkah je ta izklop »načina lova« lahko nepopoln in ko postanejo med igro zelo vzburjeni, se aktivira »lovski« nagon in lahko ubijejo mladiče. Lovski nagon je tako močan in tako težko ga je izklopiti, ko je prisoten plen, da lahko pride do razkosanja in celo požiranja mucka…. Primerjajte velikost, zvok in aktivnost mačjih mladičev z velikostjo, zvokom in aktivnostjo plena. Oba sta majhna, imata visok glas in se premikata s hitrimi, neenakomernimi gibi. Vse to sproži lovsko vedenje. Pri mačkah materinsko vedenje ne more vedno prevladati nad lovskim vedenjem in z mladiči ravna popolnoma enako, kot bi ravnal z majhnim plenom. Njegovi instinkti so zmedeni. Revija Iran Nature and Wildlife Magazine glede živalskega kanibalizma ugotavlja: Kanibalizem je najpogostejši pri nižjih vretenčarjih in nevretenčarjih, pogosto zaradi tega, ker plenilske živali zamenjajo svoje vrste za plen. Pojavlja pa se tudi med pticami in sesalci, zlasti kadar je hrane malo.

Živali nimajo sredstev za izražanje svojih čustvenih stanj: 

Dražljajem in nasprotujočim se instinktom pa moramo dodati še en dejavnik: v izražanju čustvenih stanj je žival radikalno inferiorna od človeka. 
Ker živali nimajo razuma, so njihova sredstva za izražanje čustvenih stanj (strah, užitek, bolečina, želja itd.) omejena. Živalim primanjkuje bogatih virov, ki so na voljo človeku, da bi izrazile svoja čustva. Človek lahko svoj način govora, pisanja, gledanja, gestikulira prilagodi na nepopisne načine. Živali ne morejo. Zato živali svoja čustvena stanja pogosto izražajo dvoumno. Tako rekoč »izposojajo« si manifestacije nagona razmnoževanja, da manifestirajo nagone prevlade, agresivnosti, strahu, družbenosti itd. 

Razlaga na videz “homoseksualnega” vedenja živali: 

Tipičen primer tega »izposojanja« so bonobi. Ti primati iz družine šimpanzov se ukvarjajo z navidezno spolnim vedenjem, da bi izrazili sprejemanje in druga čustvena stanja. Tako Frans BM de Waal, ki je na stotine ur opazoval in snemal bonobe, pravi: 
Obstajata dva razloga za prepričanje, da je spolna aktivnost bonobov odgovor na izogibanje konfliktom. 
Prvič, kar koli, ne le hrana, kar vzbudi zanimanje več kot enega bonoba hkrati, ponavadi povzroči spolni stik. Če se dva bonoba približata kartonski škatli, ki ju vržejo v njuno ogrado, se bosta za kratek čas usedla drug na drugega, preden se bosta začela igrati s škatlo. Takšne situacije vodijo do prepirov pri večini drugih vrst.

Drugič, seks z bonobi se pogosto dogaja v agresivnem kontekstu, ki ni povezan s hrano. Ljubosumni samec lahko drugega prežene od samice, nato pa se samca ponovno združita in začneta drgniti mošnjo. Ali pa potem, ko samica udari mladiča, se lahko mati slednjega vrže na agresorja, dejanju, ki mu takoj sledi drgnjenje genitalij med odraslima. Tako kot bonobi se tudi druge živali povzpnejo na drugega istega spola in se vedejo navidezno “homoseksualno”, čeprav se lahko njihova motivacija razlikuje. Psi, na primer, običajno to počnejo, da izrazijo dominantnost. Cesar Ades, etolog in profesor psihologije na Univerzi v São Paulu v Braziliji, pojasnjuje: “Ko se dva samca parita, je to, kar je prisotno, demonstracija moči, ne seks.”

“Homoseksualne” živali ne obstajajo! 

Leta 1996 je homoseksualni znanstvenik Simon LeVay priznal, da dokazi kažejo na izolirana dejanja, ne pa na homoseksualnost: 
Čeprav je homoseksualno vedenje v živalskem svetu zelo pogosto, se zdi zelo neobičajno, da imajo posamezne živali dolgotrajno nagnjenost k temu. Tako se zdi, da je istospolna usmerjenost, če o tem sploh lahko govorimo pri živalih, prava redkost. Kljub »homoseksualnemu« videzu nekaterih živalskih vedenj to vedenje ne izhaja iz »homoseksualnega« nagona, ki je del živalske narave. Dr. Antonio Pardo, profesor bioetike na Univerzi v Navari v Španiji, pojasnjuje: 

Pravzaprav homoseksualnost med živalmi ne obstaja… Zaradi preživetja je reproduktivni nagon pri živalih vedno usmerjen proti osebku nasprotnega spola. Zato žival kot taka nikoli ne more biti istospolna. Kljub temu lahko interakcija drugih nagonov (predvsem dominantnosti) povzroči vedenje, ki se zdi homoseksualno. Takšnega vedenja ne moremo enačiti z »živalsko homoseksualnostjo«. Vse to pomeni, da spolno vedenje živali vključuje vidike, ki presegajo reprodukcijo.

Neznanstveno je “prenašati” človeško motivacijo in občutke v vedenju živali 

Tako kot mnogi aktivisti za pravice živali tudi homoseksualni aktivisti pogosto »prenašajo« človeško motivacijo in občutke v vedenju živali. Medtem ko ta antropopatski pristop uživa polno državljanstvo v kraljestvih umetnosti, literature in mitologije, pomeni slabo znanost. Dr. Charles Socarides iz Nacionalnega združenja za raziskovanje in terapijo homoseksualnosti (NARTH) opaža: 
Izraz homoseksualnost bi moral biti omejen na človeško vrsto, kajti pri živalih lahko raziskovalec ugotovi samo motorično vedenje. Takoj ko razlaga motivacijo živali, uporablja človeško psihodinamiko – tvegan, če ne nespameten znanstveni pristop. 
 
Etolog Cesar Ades pojasnjuje razliko med spolnimi odnosi med ljudmi in živalmi: 
ljudje imajo spolne odnose na en način, živali pa drugače. Človeški spol je vprašanje preference, kjer se izbere najprivlačnejša oseba za užitek. Pri živalih to ne drži. Za njih je to vprašanje parjenja in razmnoževanja. Ni fizičnega ali psihičnega užitka….Vonj je odločilen:ko je samica ogoljena, oddaja vonj, znan kot feromon. Ta vonj pritegne pozornost samca in mu vzbudi željo po parjenju. To je spolni odnos med živalmi. To je naravni zakon.

Neracionalno vedenje živali ni načrt za razumnega človeka 

Nekateri raziskovalci, ki preučujejo “homoseksualno” vedenje živali, ekstrapolirajo s področja znanosti na področje filozofije in morale. Ti učenjaki sklepajo iz predpostavke, da če živali to počnejo, je to v skladu z njihovo naravo in je zato dobro zanje. Če je naravno in dobro za živali, nadaljujejo, je naravno in moralno dobro tudi za človeka. Vendar opredelitev človekove narave ne sodi na področje zoologije ali biologije, temveč filozofije, ugotavljanje, kaj je moralno dobro za človeka, pa se nanaša na etiko. 
 
Drugi raziskovalci se čutijo prisiljene opozoriti na neprimernost prenosa vedenja živali na človeka.  Paul L. Vasey z Univerze Lethbridge v Kanadi opozarja: Za nekatere ljudi je to, kar počnejo živali, merilo tega, kaj je naravno in kaj ni. Naredijo preskok od tega, da če je naravno, je moralno in etično zaželeno. Detomor je zelo razširjen v živalskem kraljestvu. Skočiti od tega in reči, da je zaželeno, nima smisla. Ne bi smeli uporabljati živali za oblikovanje moralnih in socialnih politik za vrste človeških družb, v katerih želimo živeti. Živali ne skrbijo za starejše. Mislim, da to ne bi smelo biti platforma za zapiranje domov za starejše. 
Živalsko kraljestvo ni kraj, kjer bi človek iskal načrt za človeško moralo. Ta načrt, kot ugotavlja bioetik Bruto Maria Bruti, je treba iskati v človeku samem: ljudje se pogosto zmotijo, da primerjajo vedenje ljudi in živali, kot da bi bili homogeni. …. Zakoni, ki vladajo človeškemu vedenju, so drugačne narave in jih je treba iskati tam, kjer jih je zapisal Bog, namreč v človeški naravi. 
Dejstvo, da ima človek telo in občutljivo življenje skupno z živalmi, ne pomeni, da je izključno žival. Pa tudi ne pomeni, da je pol žival. Človekova racionalnost prežema celovitost njegove narave, tako da njegovi občutki, nagoni in impulzi niso čisto živalski, temveč imajo tisti pečat racionalnosti, ki jih označuje kot človeške. 

Tako človeka ne označuje tisto, kar ima skupnega z živalmi, temveč tisto, kar ga od njih razlikuje. To razlikovanje je temeljno, ne naključno. Človek je razumna žival. Človekova racionalnost je tisto, zaradi česar je človeška narava edinstvena in se bistveno razlikuje od živalske narave. 

Gledati človeka izključno kot žival pomeni zanikati njegovo razumnost in s tem njegovo svobodno voljo. Podobno velja, da živali smatramo za ljudi, da jim pripisujemo neobstoječo racionalnost.

Toliko od mene glede tega gejevskega TV zmazka na RTVSLO.

Izraz homoseksualno gibanje se uporablja za označevanje obsežne mreže organizacij, skupin za pritisk, psevdo-intelektualcev in aktivistov, ki si prizadevajo vsiliti spremembe zakonov, običajev, morale in miselnosti, tako da bi bila homoseksualnost ne le tolerirana, ampak tudi sprejeta kot dobra in normalna. Zato aktivisti gibanja pritiskajo na družbo, naj legalizira prakso in javne manifestacije homoseksualnosti, kot je istospolna »poroka«, hkrati pa neusmiljeno napada tiste, ki branijo tradicionalno moralo.