vse se zgodi z razlogom
Svašta, kako ste se v teh nekaj zadnjih postih obesili na dogodek posilstva, kot da je to nekaj najbolj krutega, kar človeka (ne glede na spol) lahko doleti oz kaj lahko posameznik stori….open your eyes, dragi moji navidezni sotrpini :))))
Shit ej, daj Marko preberei to še ene 30x, pa se ZAMISLI NAD SABO. Mogoče se pa moraš ti Z RAZLOGOM ČESA NAUČIT! Mogoče mora kdo tvojo punco posilit, da se boš česa naučil? Ti je všeč ta logika razmišljanja? Meni ni![/quote]
Zakaj bi pa bral nekaj, kar sem napisal, 30x? Ko nekaj napišem, napišem z razlogom. Če tebi ta logika ni všeč, še ne pomeni, da ni resnična. Meni je precej všeč in mi je dost logična, mogoče ker poznam o teorijo še kaj več, kot sem napisal. Ti se zagotovo moraš naučit spoštovat mnenje drugih. 😉
Shit ej, daj Marko preberei to še ene 30x, pa se ZAMISLI NAD SABO. Mogoče se pa moraš ti Z RAZLOGOM ČESA NAUČIT! Mogoče mora kdo tvojo punco posilit, da se boš česa naučil? Ti je všeč ta logika razmišljanja? Meni ni![/quote]Tudi meni ni všeč ta “filozofija posilstva”, ker nekdo, ki se ni pokesal (kako sploh narediš, da je dovolj, zadoščeno za novo življenje? ) in je posilstvo zagrešil večkrat se bo moral tolikokrat rodit, da bo to podoživel in s tem mora bit na “razpolago” tudi dovolj posiljevalcev, kar bi v končnem pomenilo, da bi že vsak vsakega posiljeval…..
Nekaj manjka v tej filozofiji…. :/[/quote]
Nekdo, ki je posilil več žrtev, mu bo povsem dovolj, da bo posiljen samo enkrat, da spozna tisto, kar so spoznale njegove posamezne žrtve.
Pa saj ni nujno, da je žrtev posiljena sama. Včasih je dovolj, da ti posilijo bližnjega. Verjetno pa so možne tudi kake druge oblike oziroma izkušnje, da se pride do spoznanja, da to ni prav.
Hmm, meni se pa ravno tvoje razmišljanje ne zdi odgovorno. Če se namreč nekaj zgodi z razlogom, lahko poskušamo ta razlog spoznat, ugotovit in to se meni zdi odgovorno. Če si pa rečemo ali če verjamemo, da se je to zgodilo brez razloga, potem pa nas tako ali tako ne briga, zakaj je do tega prišlo in lahko enako počnemo še naprej. Če se nam zgodi kakšna slaba stvar in mi ne skušamo ugotovit, zakaj se nam ta dogaja, ker verjamemo, da se je zgodila brez razloga in da mi nismo k temu nič prispevali, je to zelo neodgovorno razmišljanje. In če velja, da se nekaj vedno zgodi z razlogom, da smo za svoje življenje odgovorni sami, potem se ti s tvojim zgornjim razmišljanjem lahko zgodi, da se ti bo ta slaba stvar ponavljala skozi celo življenje. Ti pa boš še vedno mislil, da pri tem ne moreš ukrepati, ker se pač dogaja brez razloga. Če nekdo vsako leto razbije avto, si tako lahko reče, da nima sreče z avtom, ali pa se malo ozre na svoja dejanja, kjer bi lahko spoznal, da morda ni dovolj previden, spreten, zbran pri sami vožnji.
Če se ne bi spraševal, bi to bilo precej neodogovorno. Ljudje pač v določeni situaciji ravnamo po svoji najboljših močeh, to pa še ne pomeni, da bo rezultat vedno pozitiven. Učenec, ki hodi v šolo, tudi ne bo vedno dobil odlične ocene pri kontrolni. Ker ni odvisno samo od tega, kakšna vprašanja mu bo učitelj postavil, ali pa od tega, kakšne volje je učitelj, ampak tudi od tega, koliko in predvsem kaj se je naučil. S tem, da je potrebno upoštevat, da Življenje deluje vseeno malo manj muhasto, kot kakšen učitelj, ki daje ocene glede na svoje razpoloženje.
Če se učenec ne bi spraševal, zakaj je dobil tako slabo oceno, se tudi za naslednjič ne bi nič drugače, boljše pripravil, saj zato ne bi imel razloga in spet bi dobil slabo oceno.
Ja, saj če se nekaj zgodi z razlogom, ne pomeni, da nas mora zato skrbeti. Ker, če nas bi skrbelo, bi to pomenilo, da svoje življenje prepuščamo v roke nekomu drugemu ali tretjemu, nečemu, nad čemer nimamo nobene kontrole. To le pomeni, da je morda pametnor razmislit, zakaj se je to zgodilo in kaj smo sami k temu prispevali ključnega, da se je zgodilo kot se je in kaj bi lahko naslednjič naredili drugače, da bi se zgodilo tako, da bi bilo bolj ugodno za nas in seveda tudi za druge.
Tudi če razmislimo, kaj bi lahko naslednjič naredili drugače, še ne pomeni da tudi bomo ravnali drugače. Psiha je za*ebana stvar in nekdo je napisal, da ta na koncu načeloma vedno zmaga. V mojem primeru konkretno se je drugače zgodilo samo od sebe, ko nisem skušal vplivati na potek dogodkov.[/quote]
Seveda, če razmisliš, samo po sebi še ni dovolj. Odvisno je o čem in na kak način razmišljaš in ali se tudi zavedaš posledic svojega vedenja, ali se zavedaš tudi vzrokov svojega vedenja, pa še kaj bi se našlo. Da človek spremeni vedenje, se mora spremenit njegovo prepričanje. Razumeti mora posledice novega vedenja, v tem mora videt pozitivne spremembe, v katere mora verjeti na podlagi tega, da se mu zdijo smiselne. In na koncu še vedno ni preprosto. 🙂
Hmm, meni se pa ravno tvoje razmišljanje ne zdi odgovorno. Če se namreč nekaj zgodi z razlogom, lahko poskušamo ta razlog spoznat, ugotovit in to se meni zdi odgovorno. Če si pa rečemo ali če verjamemo, da se je to zgodilo brez razloga, potem pa nas tako ali tako ne briga, zakaj je do tega prišlo in lahko enako počnemo še naprej. Če se nam zgodi kakšna slaba stvar in mi ne skušamo ugotovit, zakaj se nam ta dogaja, ker verjamemo, da se je zgodila brez razloga in da mi nismo k temu nič prispevali, je to zelo neodgovorno razmišljanje. In če velja, da se nekaj vedno zgodi z razlogom, da smo za svoje življenje odgovorni sami, potem se ti s tvojim zgornjim razmišljanjem lahko zgodi, da se ti bo ta slaba stvar ponavljala skozi celo življenje. Ti pa boš še vedno mislil, da pri tem ne moreš ukrepati, ker se pač dogaja brez razloga. Če nekdo vsako leto razbije avto, si tako lahko reče, da nima sreče z avtom, ali pa se malo ozre na svoja dejanja, kjer bi lahko spoznal, da morda ni dovolj previden, spreten, zbran pri sami vožnji.[/quote]
Mislim, da si malce pomešal stvari oziroma jih napačno interpretiral. Človek, ki ne verjame, da se stvari “dogajajo z razlogom”, pa karkoli že to pomeni, ni neodgovoren. Za razliko od nekoga, ki misli,da je vse v rokah nekih kozmičnih sil, je ta človek odgovoren za svoja dejanja 24/7 in vedno o vsem, kar počne razmišlja tudi vnaprej in predvidi možne posledice. Ne pa da naredi neumnost, potem se pa čudi zakaj se mu dogaja, kar se mu dogaja. Ker se vse zgodi z razlogom? Haha, ne, ene samo pozno sreča pamet. Ampak še vedno bolje pozno kot nikoli. Sploh pa je ta stavek “vse se zgodi z razloogm” postal nekako ponarodel. Tako kot ko folk govori, da so “bivši bivši z razlogom” in podobno. Vsi to ponavljajo brez da bi dejankso razmišljali kaj sploh govorijo. Ljudje pogosto padajo na “lepe” besede. Ne nujno v smislu da so dejankso lepe, ampak da se lepo in pametno slišijo. In potem z raznimi citati in tujimi mislimi in reki dokazujejo svoj prav To je neumno. Ker z besedami se da vse zmanipulirat, če le znaš dobro obračat besede. Ampak to je že stvar besedne logike. Če se nekdo ni nikoli ukvarjal s tovrstnimi miselnimi problemi, tega verjetno ne bo razumel. Ampak v osnovi gre za to, da se ljduje pogosto o določenih stvareh odločajo na prvo žogo, ker nekaj zgolj zveni pametno in logično. Ni pa nujno,da je to res.
Kako pa lahko odgovarjaš za nekaj, za kar ne poznaš razloga ali pa te ne zanima razlog, ker ne verjameš, da se je zgodilo z razlogom ?
A bi se strinjala s tem, da te nekdo obtoži ter obsodi na zapor in to brez razloga ? 🙂
Seveda se strinjam, da samo nek rek, da se vse zgodi z razlogom, brez navedbe samega razloga, ni znak odgovornosti ali razumevanja.
Mislim, da si ti narobe razlagaš izraz “zgodi se z razlogom”. To ne pomeni, da je vmes “višja sila”, ampak to pomeni, da se razlog skriva v tisti neumnosti, ki jo je ta storil. Se pravi, da se mu stvari dogajajo z razlogom (ker počne “neumnosti”) in ne z razlogom, ki ga sam ne more spremenit ali pa naj vplivat.. 🙂
Sneg je zapadel, da gremo lahko smučat. Sonce sije, da nam je toplo =) Zanimiva otroško egocentrična logika. V resnici je snegu in soncu prav malo mar za nas. Podobno je s posiljevalcem-njega niti toliko ne zanima čustveno duhovni napredek njegove žrtve. Je pa res da se da iz vsake reči kaj naučiti.
Torej je fraza Vse se zgodi z razlogom brezpredmetna. Očitno pri ljudeh prihaja do napačnih interpretacij le-te, saj kako pa ne bi, če pa človek ko to sliši, dobi občutek Ah saj nisem jaz kriv/a, je izza tega že nek dober razlog (seveda mislijo zgolj razlog v pozitivnem smislu, pa zato nič ne storijo da se naslednjič ne bi slabo izteklo).
Kako pa lahko odgovarjaš za nekaj, za kar ne poznaš razloga ali pa te ne zanima razlog, ker ne verjameš, da se je zgodilo z razlogom ?
A bi se strinjala s tem, da te nekdo obtoži ter obsodi na zapor in to brez razloga ? 🙂
Seveda se strinjam, da samo nek rek, da se vse zgodi z razlogom, brez navedbe samega razloga, ni znak odgovornosti ali razumevanja.[/quote]
Sploh ne gre za to Robi. Ti se greš tukaj že besedno igro “z razlogom”. To, kar ti tukaj govoriš je tako kot v uni nedeljski oddaji pri Mariu, ko se grejo telefon, pa je nekdo Oriani G. rekel, da je Jonas postal verski fanatik in da na svojem vrtu gradi baziliko, ona pa je dalje povedala, da goji baziliko (začimbo). V bistvu gre za dve različni zadevi.
Če bi hotel primer obsodbe na sodišču navest kot primer »vse se zgodi z razlogom«, bi lahko kvečjemu rekel, da se je to, da so me obsodili na sodišču zgodilo z razlogom. Da sem šla recimo v zapor in se tam spremenila, postala drugi človek. Potem pride na vrsto ta bla bla, da se je vse zgodilo z razlogom. Itak pa se v primeru tovrstnih pravnih in sodnih zadev običajno ne uporablja tega termina, da so nekoga obsodili z razlogom. Lahko pa se vprašaš, kaj je bil razlog, da je bila proti temu pa temu podana obtožnica. In odgovor: razlog je bil poskus ropa banke. Po neki logiki bi torej nekoga lahko obsodili »z razlogom«. Seveda, tudi mene. Lahko bi me tudi »brez razloga«, tudi to se dogaja. In potem bi tisti, ki zagovarjajo filozofijo »vse se zgodi z razlogom«, rekli, ja poglej deklica draga, nikar ne toči solza, vse v življenju se zgodi z razlogom, pa tudi to, da so te obsodili brez razloga, torej po krivici. In jaz naj bi na to rekla kaj? O kako lepo, hvala, da zdaj vem, da obstaja za to neki globlji, skriti, meni še nepoznan razlog.
Hočem povedat, da vsaka uporaba besedne zveze »z razlogom« ne sodi v ta kontekst o katerem je tukaj govora. Lahko recimo rečeš, da si z razlogom užaljen. Ker ti je pred tem recimo nekdo rekel, da si mamin sinček. Ampak to je nekaj čisto drugega. Besede imajo lahko več različnih pomenov. Pomen fraze, če to tako imenujemo, »vse se zgodi z razlogom«, je v tem, da naj bi človek nekoč nekje v svojem življenju ugotovil »prave«, morda celo skrivne pomene določenih dogodkov v svojem življenju. V tem primeru torej ne gre za to, da bi bil ta RAZLOG dejansko neki razlog, nekaj oprijemljivega, nekaj, kar se da definirat, ampak gre preprosto za neko človekovo življenjsko filozofijo, njegov pogled na življenje, njegovo stanje duha.
Meni takšno razmišljanje ni blizu in ga ne podpiram. Ne zato, ker ne bi verjela, da se človek, na vsem, kar v življenju počne in kar se mu zgodi, nenehno uči in raste, ampak preprosto zato, ker večina ljudi, ki leporeči s to frazo, običajno ostane zgolj pri frazi. Ne potrudijo se niti toliko, da bi dejansko ugotovili, kaj naj bi bil ta RAZLOG, da se jim je zgodilo, kar se jim pač je. Večina od tega ne odnese neke večje življenjske modrosti in izkušnje. Pač padejo v ne nov film, v drugo življenjsko stanje in si rečejo, aha, to je to, vse se zgodi z razlogom. Recimo po stresni in naporni ločitvi se ženska odpravi na potovanje v Indijo in tam spozna svojega drugega moža in začne sama sebe prepričevat, kako se vse v življenju zgodi z razlogom. v smislu, da ji je bila ta pot v Indijo že naprej usojena, zapisana v zvezdah, d aji je ta moški rudi usojen itd. Seveda, dokler ne bo sprejela neke druge odločitve in bo šla njena pot spet v drugo smer. Zaradi nje same, ne pa neke višje sile, ki upravlja z našimi življenji.
Še najbolj pa mi je neumno, ko se ljudje prepričujejo, da se vse zgodi z razlogom, v primeru kakšnih težjih bolezni do katerih pride zaradi tega ker človek ne skrbi dovolj za svoje zdravje, ali pa nesreč s smrtnim izidom, ki bi se jih tudi dalo preprečit itd. Če se tako lažje soočijo s kruto realnostjo, ok. Ampak dolgoročno gledano je to slaba filozofija za spopadanje z življenjem. To ej rpeveč apsiven pogled na življenje in dogodke v njem.
Saj včasih dejansko ne moreš vplivat na dogodke, ki se ti zgodijo v življenju. Hočem rečt, pot v Indijo ti lahko nekdo nameni (šef v službi recimo), na tebi pa je, ali boš to pot sprejel in hkrati seveda tudi vse stvari, ki se na tej poti zgodijo. Če je ženska spoznala “boljšega” moškega na tej poti, je to gotovo bilo z razlogom, ki pa ga v nekem trenutku morda niti ne poznamo. Ne poznamo vedno vseh razlogov. Gotovo pa ji njen mož ni pomenil dovolj, da bi z njim ostala, kljub temu, da je na poti srečala drugega. Temu lahko rečemo neodgovorno dejanje, lahko pa bi rekli, da bi bilo še bolj neodgovorno, če bi z možem, s katerim očitno ni bila “srečna”, tudi ostala, odvisno od situacije. Tako pač v življenju je, sprejemamo odločitve, malo manj pa tudi odgovornost zanje. Včasih pa se nam neko ravnanje zdi neodgovorno samo zato, ker ne poznamo pravih okoliščin. Ni vedno vse tako, kot si mi predstavljamo, da je. Včasih se nam zdi, da se drugi ničesar ne naučijo iz svojih napak, drugič pa se zgodi, da drugi vidijo nas v tem položaju, pa tega sploh ne vemo.
Forum je zaprt za komentiranje.