Pozdravček!

Ne morem, da ne bi pristavila svojega lončka! Tudi meni Dostojevski ni “potegnil”, ampak mislim, da zato, ker so nas to silili brati v srednji šoli, ko smo bili še premladi. Marsikaj se mi je takrat “zasralo” in se danes kar ne morem pripraviti, da bi ponovno vzela v roke. Mi je pa npr. všeč Zola, pa Mojstra in Margareto sem prebrala na mah, pa tudi Hemingway se da brat. Ne morem pa Ecota. Foucaltovo nihalo sem brala pol leta in bila na koncu zeeeelo razočarana. Čaka me še Baudolino, pa ne vem … Mogoče, ko bom v penziji, čez kakih 100 let. Zdaj se mi zdi škoda časa.
Od naših pa … No, Cankarja sem prebrala celega, pa ni tako hudo, drugih “klasikov” pa niti ne poznam tako dobro. Drugače pa ne maram preveč našega realizma, me spravlja v depresijo.
Pa da ne bo pomote – rada berem lit. z dušo, sam čist vsega pa tud ne.

LP

vsak naj bere, kar mu paše. vsak avtor najde svoje bralce in vsak bralec najde svoje avtorje. vrhunskost gor ali dol. tako je vedno bilo in upam, da vedno tudi bo. Amen 🙂

* * *
De gustibus non est disputandum

Skocka, to ni poanta te teme, saj se v njej ne pričkamo o okusih, kar bi bilo res brez veze. Tema je pač, kakršna je, kot jo ponazarja že naslov. Je kar zanimivo prebrati, kako neko delo, ki velja za klasiko, nekomu “sede kot keks”, drugi pa ob njem obupa.
🙂
K.

ja, itak 🙂 s tem se seveda strinjam, sem pa pozorno brala mnogotere zapise na tem forumu, preden sem se vam pridružila, in naletavala na zanimive debate vseh vrst in sort, in v tej slednji debati o “nesedeči klasiki” so mnogi prispevniki odkrito povedali, da jim kakšna stvar ne leži, čeprav bi jim “morala”, ker je pač klasična in vsesplošno “visoka” literatura, v kakšni drugi temi pa okrcali kakšnega nič hudega slutečega bralca/slutečo bralko, češ kako lahko bere takšne ali onakšne (tam omenjene) plehkosti. In zato sem pač pripomnila, da vsako delo najde bralce in vsi bralci svoja dela, in s tem zaključujem tudi ta prispevek!

* * *
De gustibus non est disputandum

Eco:Foucaultovo nihalo -joj, kako so se mi zapirale oči 🙁 Mislim,da sem še ob Dantejevem Peklu bolj uživala…

Dostojevskega sem vsega predihala v 2. letniku gimnazije, ni me spustil iz klešč:)

jaz se pa lojzeta kovačiča nisem mogel lotiti, pa so mi ljudje, ki jih cenim, predlagali tako prišleke kot kristalni čas. težko branje za nekoga, ki je napol avtističen. pa tudi pri vidcu robbe grilleta ali pa tujcu camusa sem se težko prebil, čeprav ne rečem, da ne gre za umetnini. le tako prekleto odsoten sem, da bi lahko dihal, hkrati pa priznavam, da takšnih knjig sam verjetno nikoli ne bom pisal (pa nisem mislil kvaliteto, ampak stil).

kot otrok sem požiral knjige karla maya, julesa verneja in drugih za moja leta primernih avtorjev, kjer se klasično nizajo vse podrobnosti, danes pa me privlačijo le še akcije, kakršna je čefurji raus ali pa morda como srdjana valjarevića, da o starem prdcu ne govorim. moram pa še povedati, da mi je izjemno všeč mojster in margareta, ki jo omenjate, saj se dogaja prva leta komunizma, ko je bil ta še idealen (v času velike krize kapitalizma), in je pobeg pripovedovalca v nadrealizem svetov preroka ješue, čarovnika wollanda in mačka behemota tako ciničen, da sem se počutil, kot bi pokadil dobro mešanico. ta me je zadela tudi v senzoričnem gledališču v gradu kodeljevo in seriji, ki jo je predvajala rtvslo.

sodobna dela so mi sicer bližje, saj lahko bralci sami ustvarjamo. pisatelj protagonistov in dogodkov ne postavi v svoj čas in kraj, ampak pusti, da si ulico, na kateri je sedel marko djordjević, ali goro, na kateri je fotografiral velikega ptiča valjarevićev junak, naslikamo sami. s tem avtorji uspešno povežejo bralčeve izkušnje in doživetost (predvsem gre za vpliv resničnega in filmskega sveta) z zgodbo in njenimi akterji. te knjige so potem krajše, zato je primerno, da je pri sodobnem romanu število avtorskih pol razpolovljeno, hehe.

prav zato pa dobrih in slabih del ni. so le dela, ki jih naša nevrolingvistična sprogramiranost zaznava kot všečna in tista, ki jih še nismo doživeli. zato podpiram tiste, ki se vračate h knjigam, ki jih v preteklosti niste mogli prebrati. če ste medtem spremenili življenjski stil, krog ljudi, boste verjetno tudi neprebavljene knjige lažje in všečno prebavili.

Zanimivo, da je meni Dostojevski super, Bulgakov pa prav tako težko berljiv.

Ca

To že, ampak da bi bil pa kakšna verodostojna analiza islama, pa … daleč od tega.

Okusi so pa res različni … Meni je pa zelo všeč. 🙂

marquez, že kar nekaj sem jih odložila

Ko se prebiješ čez prvih 100 strani, postane super.

Večine šolskega branja ne prebavljam, čeprav sem od nekdaj rada brala, in ne samo lahkotnih romanov. V osmem razredu mi je bila Visoška kronika zelo zanimiva, v drugem letniku, ko sem jo brala samo zato, ker sem jo morala, muka. Mogoče kakšna romantika in nova romantika še gre, ampak realizem in karkoli, kar nosi pridevnik ‘socialističen’, mi je pa brr. Poleg tega šolski sistem ne dopušča oz. zelo omejuje možnost lastnega razmišljanja in dojemanja dela. V spisu (oz. pri spraševanju, testu, kjerkoli že) moraš torej citirati dojemanje avtorjev učbenika oz. berila in avtorja spremne besede, če pa napišeš, kako si delo začutil ti, ti očitajo pomanjkanje znanja o delu.

No, ja, malo sem zabredla s poti… Sicer pa ne maram kriminalk, Agathe Christie pa sploh ne (je pa res, da nisem prepričana, da so njena dela ravno vrhunska). Pa Jurčičevega Desetega brata sem tudi odložila po dobri polovici.