Vrhunska dela, ki jih ne prebavljate
Pilgrim, a ni Shaw Irec? ;)))
Ja, hvaležna je tale tema, čeprav smo jo dali že parkrat skozi. Jaz še kar vztrajam pri istem seznamu neberljivih: Ulikses (ne morem se znebiti prepričanja, da edini dober občutek ob tej knjigi izhaja iz dejstva, da si se uspel živ prebiti do konca), Balzacove Izgubljene iluzije (OK, človek je moral preživljati 17 otrok, ampak ali mu je za tale preko vsake mere razvlečena čreva res kdo kaj plačal?), Flaubertova Vzgoja srca (pasiven junak, ki se ne zgane niti po 500 straneh, je zame, človeka akcije, tumač), Aleksandrijski kvartet (lotila sem se ga z vsem dolžnim spoštovanjem, a po prvem delu obupala, ker mi preprosto ni nič povedal), Pločevinasti boben (dvakrat začela, nikoli končala), Alamut (po 50 straneh sem ugotovila, da vseskozi razmišljam o drugih stvareh in da me prav malo briga, kateri junak je kateri).
Vojno in mir sem pa prebrala samo skrajšano… khm, khm. No ja, ni bilo tako slabo. 🙂
Alamuta sem se jaz prav “bala”, ker sem slišala nekaj o tem, kako je razvlečen in da se nič ne dogaja. Pa me je čisto potegnilo not! NIČ ne dogaja??? He, že sam po sebi je aktiven, v primerjavi z deli, ki smo jih naštevali doslej, je pa dobesedno super-ultra-akcija. 😉
Naj povem še, da je moj prijatelj, ki je šele v zadnjih dveh, treh letih začel brati knjige (razen Harryja Potterja; govorim pa o odraslem prijatelju), “požrl” Ano Karenino (ne morem komentirati, nikoli nisem brala Tolstoja) in tudi Alamuta. 😉
Sicer je pa precej neprebavljiva bila zame tudi Prežihova Jamnica, medtem ko sem zbirki Solzice in Samorastniki prebrala že vsaj 10-krat.
K.
Zanimivo, koliko ljudem ne potegne Tolstoj. Jaz sem Vojno in mir požrla, dobesedno, kompletno v enem tednu. Nisem mogla spustiti iz rok. Namreavam se je lotiti še enkrat, ker prvič sem jo brala v drugem letniku gimnazije. So bile ene take čudne počitnice. Sošolka me je spraševala, da kaj sem kaj počela med počitnicami, ona je hodila plesat in ven, jaz sem pa rekla, da sem prebrala Vojno in mir, ha, ha, hah. Joj, saj se res malo freaky sliši:))
Ana Karenina – meni je bila vrhunska. Da je en dedec znal tako dobro opisovati tiste pretanjene ženske manipulacije…sicer mi je šla dečva na jetra, ker pod vlak se vreči, zato da bo dedcu žal – mi je šla na jetra. Saj, zato je pa dobra knjiga, ker sem kar čutila, kako je peljal do tega, da je to navsezadnje res storila. Iz čistega čustvenega izsiljevanja.
Dobro, res da so bili drugačni časi takrat in ženske v drugačnem položaju…saj reva drugega ni imela za počet kot sanjat o dedcu in kovati namere:)
Dostojevski: Bratje Karamazovi so mi fantastična knjiga, ganila me je do konca, sem jo kasneje še enkrat se lotila, tokrat v angleškem prevodu, ki mi veliko bolj sede, je veliko manj patetičen:)
Nisem pa prenesla tega ruskega patosa pri Besih. In Dostojevskega, ki se mu je že kar konkretno fcljalo tukaj ali kako…ker se mi je zdelo, da berem en patetični izbruh za drugim. Nekdo se ga je napil, vdrl v neko sobo in imel zanosne govore o trpeči rusko-slovanski duši. In ponovi vajo in spet in ponovno. Sem dobila glavobole, dobesedno! Opustila tam nekje po 100. strani.
Podobno sem se zdaj zaciklala pri Idiotu, ki ga iz varnostnih razlogov berem v angleščini:)) Obtičala sem po njegovem epileptičnem napadu, ker več nisem vedela, kdo je kdo od vseh tistih obiskovalcev, ki prihajajo k njemu. Bledlo se mi je od imen pa še enega junaka ne imenuje vedno enako, včasih s prvim imenom, včasih s srednjim, po očetu…moj bog. Sem resno razmišljala, da bi si delala shemo na papir že od samega začetka knjige:)) Nisem še obupala sicer nad Idiotom, je poleg mene na nočni omarici:)
Sicer imam Ruse rada, zelo. In pa Nemce:) Sem imela obdobje branja, ko sem menjavala enega Rusa, enega Nemca:) Čarobna gora od Manna se mi je tudi prva knjiga blazno vlekla, a sem se pregrizla…in bila zelo lepo nagrajena z drugo, ki pa res lepo vleče.
Slovencev ne prenašam:) Iz razlogov, ki jih je naštela Katja, sodobne zadeve so mi pa tudi v glavnem en izpraznjen gnev, ki ga mečejo na papir. Mi ni.
Obtičala sem tudi pri Stendhalu, Rdeče in črno – na jetra mi greta oba glavna junaka:) Ona stalno nekaj medli od ljubezni ter ljubosumja do tega duhovniškega smrkavca, on pa je ves zategnjen in preračunljiv, kuje v zvezde svojega ljubega Napoleona, nezmožen ljubiti kogarkoli drugega, en tak povzpetnik…ma zoprna sta mi:)
Zadnje čase sem rada segala po novodobnih poskusih približevanja znanosti splošni javnosti:) So me ujeli na domala vse trnke – vse te žepnice od Učil, ki govorijo o vesolju in genih ipd. Tripam na to, ful:)
Potem se bomo lotili pa še tehle pritlehnih “klasikov”, ki težijo in morijo, a še vedno prežijo name…tam na nočni omarici, ha, ha:)
@modro nebo: Kapo dol za tole poročilo, prosim še! Bom začel še Ruse brati zaradi tebe 🙂
Jaz Ruse obožujem, ampak res obožujem.
Kaj priporočam.
Od Dostojevskega vse.Ampak res vse.Še najslabši roman mi je bil Besi, najboljši pa Bratje Karamazovi.
Gogolj.Mrtve duše.Plašč in druge novele.Tudi Revizor je za prebrat.
Čehov.Novele.
Turgenjev.Lovčevi zapisi, Očetje in sinovi,Prva ljubezen, Pomladni tokovi.
Solženicin.Najbolj Rakov oddelek in Otočje gulag.
Lermontov.Junak našega časa.
Nabokov-Lolita.
Tolstoj-meni je bilo najbolj všeč Vstajenje.
—-
In moja zadnja ljubezen: Gončarov: Oblomov
Prepogosto prezrt in dokaj neznan biser ruskega realizma.
Hmm hmmm, tudi jaz obožujem Ruse! Ah! Dostojevski je CAR. Je pa tudi Oblomov name naredil velik vtis. Sicer sem imela obdobje, ko sem v prvi polovici za dlje časa nehala brati (opisovanje njegovih sanjarij iz otroštva), potem me je pa ponovno potegnilo in sem ga zelo hitro končala.
Sem pa fizično trpela ob Visoški kroniki in ob Robinsonu Krusoeju. Brrr, never again.
To pa enostavno ne morem verjet, da vam nekaterim ni všeč delo Ana Karenina. To je zame najčudovitejša zgodba in najboljša knjiga, kar sem jih prebrala. Nočem nič vsiljevat, ampak tistim ki vam ni bila všeč, poskusite prebrati še enkrat in resnično v celoti, ker če ne preberete do konca je to tako, kot da bi sodili film, pri katerem niste videli zadnjih pet minut, resnično potrebujete celoto in poglobite se, pa boste uživali kot še nikoli pri branju. To ni zastonj eno največjih del. Priporočam!!!
modro nebo, prav podpisala bi se pod tvoj opis doživljanja Rusov.
Sama sem bila že v najstniških letih čisto prevzeta, kako lahko nekdo sploh ubesedi tako pretanjeno psihološko dogajanje. Tolstoj mi je bil vedno najljubši, začela sem z Vstajenjem, potem je prišla Vojna in mir, pa Ana Karenina…Vseskozi imam v glavi, da jih bom nekoč še enkrat prebrala, pa je tako malo časa in toliko knjig, ki jih želim Prvič prebrati. Mogoče v penziji.
Meni Francozi ne ležijo, pa eksistencialisti še morda, a drugo…imam luknjo v izobrazbi (se pozna, da sem hodila v srednjo šolo v času usmerjenega izobraževanja in sem celo prišla skozi s tem).
Pred Rusi imam rešpekt in razen šolskega čtiva so šli mimo mene. Pa še v srednji šoli ne vem, če se nisem nekako po enih ovinkih uspela zlizati pred njimi. Sem pa šla v Dramo gledat Ano Karenino in je bilo kar zgledno in všečno. Definitivno boljše kot novodobne moderne dramske zgodbe, kjer enostavno nič ne zastopim.
Sama od sebe sem se lotila Stotih let samote in so mi bile všeč; zanimivo mi nekaj drugega od GGM ni potegnilo, ampak je bilo precej krajše in sem vseeno predelala.
Tudi sama od sebe, brez prisile, prebrala — aaah! — Tristana in Izoldo (davno nazaj) in Romea in Julijo in slednje celo kupila 🙂
Glede klasičnih Slovencev pa zelo podobno tistemu, kot je napisala Katja10 (poudarek na klasičnih, novodobnega sem celo nekaj prebrala in mi je bilo v redu):
Vseeno se mi je večina slovenskih klasičnih del v glavi povezala v nekakšno mineštro iz revščine, poljedelskih katastrof, bolezensko čudnih mater, maltretiranih otrok ter krivic/občutkov krivde.
Kvalitete ruskim piscem ne zanikam, vsebine imajo dobre, le pisanje je takoooooo dolgovezno, da me mine. Pri večini ruskih knjig že omenjenih avtorjev sem kar nekaj strani lahko mirno preskočila, pa nisem nič zamudila…..Preden en list pade iz drevesa na tla, sicer zelo umetniško opisujejo kar na treh straneh, meni pa je to tako dolgočasno….
Prebila sem se skozi Zločin in kazen Dostojevskega, ker sem si zadala, da ga moram prebrati. Ampak sem se dobesedno: p r e b i j a l a. Zanimiva se mi sicer zdi tema in ideja, ampak ta njegov način pisanja … muka. Mogoče pa bi ga bilo dobro še enkrat prebrati? Brrr, raje ne.
Cankar definitivno prav tako zagreni kako bralsko urico: Nina, Lepa Vida, Kurent … Jaoj. Muka. Tri četrt njegovih del sem prebrala, ampak všeč so mi bila redka: denimo Hiša Marije Pomočnice je ok, potem drame Hlapci, Za narodov blagor. Ampak ta njegov simbolizem, ufff.
Mannovo Smrt v Benetkah sem, kljub temu da je kratko delo, morala odložiti. Ni mi “sedla”. Nikakor. Čeprav imam na splošno Nemce rada: denimo Bölla, Grasa, Lenza …
Aja, Paassilinna – nikakor. Prebrala sem Zajčje leto in ne vem, v čem je poanta tega dela … Samo tvezi in tvezi in stvar nima ne repa ne glave … Ne vem, zakaj se zdi nekaterim to zanimiva knjiga. Zato tudi po ostalih njegovih delih nisem posegla.
Marquez pa – ja. Mi je všeč njegov magični realizem … sprva se sicer moraš privaditi, sprejeti njegov svet. Potem gre. Brala sem Sto let samote, Ljubezen v času kolere, Polkovnik nima nikogar, ki bi mu pisal, Kronika napovedane smrti.