Vrhunska dela, ki jih ne prebavljate
Dostojevski, prebrala sem sigurno trikrat prvih 100 ali celo 200 strani Bratov Karamazovih in Zločina in kazni. Ne gre. Bulgakov: Mojster in Margareta, mogoče sem celo prebrala do konca, ampak mi je bilo nerazumljivo, dolgočasno, popoln ne-užitek. Očitno mi Rusi ne gredo (čeprav Ano Karenino sem pa prebrala, mi je bila čisto ok).
V srednji šoli tudi meni ruski klasiki niso šli.
Zdaj, v zrelih letih, z veseljem prebiram Dostojevskega in Tolstoja.
Najbrž smo v najstniških letih res še ”preveč zeleni” za kaj takega prebaviti.
Definitivno – in kljub letom, ki so minila, pa ne gre skozi Mann: Smrt v Benetkah. Po strani in pol enostavno zaspim. Takrat in danes.
Se ne strinjam.
Starec in morje – delo, ki je prepričalo, da si Hemingway resnično zasluži Nobelovo nagrado za književnost, je meni ena najboljših novel.
Sicer pa je s “prebavljanjem” del tako, da všečnost dela zavisi od različnih dejavnikov: starosti, zrelosti, trenutnega počutja etc. posameznika.
Sicer pa tudi meni ne ustreza branje določene – zame totalno sprevržene literature – pa čeprav vem za utemeljene argumente, zakaj je določeno delo brano, nagrajeno…
No, npr. pisatelj Saramago mene – Nobelovi nagradi navkljub – ne prepriča.
Ana Karenina. V nobeni obliki. Je ne morem brat, je nisem mogla gledat po tv, ko je bila nadaljevanka, sem šla v Dramo, pa je bilo spet za znoret. Pa še ves čas sem Noddyja slišala, kadar je govorila … Sem komaj čakala na tisti vlak.Tako da mislim, da je zame ta zgodba čisto zares zaključena.
Potem pa še Kafka. Kriva je pa gimnazija, kjer je imel nekdo zagotovo strokovno zelo dobro utemeljeno idejo, da se je treba s Kafko srečat prek Preobrazbe. Jak. še zdaj me skomina, če se samo spomnim …
Tako kot Titija. Mojster in Margareta. Sem si na podlagi navdušenja veliko ljudi, ki so mi blizu, malodane rezala žile – podolgem, ne počez ;), da sem prišla do tričetrt in odložila za nedoločen čas. Podobno z zgoraj omenjenimi Rusi. Nikoli ne bom pozabila, ko sem bila v srednji šoli vprašana Rdeče in Črno, sem povedala obnovo do tričetrt, potem pa mirno rekla, od tu naprej pa nisem več brala. Ne res, ni šlo. No, Karenino sem pa prebrala (in izključno to), sem se matrala, ampak sem prišla do konca. Madame Bovary sem nehala na pol.
V nasprotju z mojim možem, ki uživa v Ruskih realistih nasploh. Mogoče se bom čez kakih 10 let spet lotila.
Rdeče in črno ni napisal Rus, ampak Francoz. 😉
Okusi so seveda različni, meni je Mojster in Margareta bila tako všeč, da sem jo kasneje še dvakrat prebrala. Moraš se pregristi čez malo dolgočasen začetek, potem pa se razvije. Prednica Harryja Potterja na klasičen način. ;))
Nekaj groznega bom rekla: meni so neprebavljiva nekatera Cankarjeva dela, recimo Kurent, Bela krizantema, Nina. Sem prebrala z živo muko.
Prebrati pa nisem mogla Triptiha Agate Schwarzkobler (Šeligo) in Menueta za kitaro (Zupan). To smo imeli za domače branje v gimnaziji in po teh avtorjih nikoli več nisem posegla.
Podobno je s Pregljem, Jančarjem …
Trnovka, se povsem strinjam glede Kafke. In še danes forsirajo to Preobrazbo. Grozljivka. Morda je hujša edino še Brana – tudi iz Spleta norosti in bolečine. Skomin pa verjetno ne dobiš, če ti ni bila všeč? ;))
K.
Joj, vidim, da sem pozabila na domača dela: Visoška kronika, Na klancu …
Pa tisto od Vladimirja Kavčiča, kar je bilo predloga za najgroznejšega med najgroznejšimi SLO filmi – Pustoto. (Ogled filma toplo priporočam – kaj takega človek ne sreča vsak dan. Bojda je celo izšel na VHS.)
Tega obveznobralnega slovenskega hororja je bilo še več. Takrat teh del nisem prebirala do konca, ampak tudi poznejši poskusi so bili pretežno neuspešni.
Svetle izjeme so bili nekateri pesniki, pa Grum, pa posamezne štorije različnih avtorjev. Vseeno se mi je večina slovenskih klasičnih del v glavi povezala v nekakšno mineštro iz revščine, poljedelskih katastrof, bolezensko čudnih mater, maltretiranih otrok ter krivic/občutkov krivde. Žal.
No, k sreči se vse spreminja in s skupaj s tem tudi slovenska književnost, ki je v zadnjih dvajsetih letih iz nečesa, česar praviloma nisem brala, postala reden del mojih knjižnično-nakupnih izplenov.
Trnovka, se povsem strinjam glede Kafke. In še danes forsirajo to Preobrazbo. Grozljivka. Morda je hujša edino še Brana – tudi iz Spleta norosti in bolečine. Skomin pa verjetno ne dobiš, če ti ni bila všeč? ;))
K.[/quote]
Hihi ne dobim skomin, ampak zoprno mrščavico v rokah in dlanehn in prstih. Kot če kdo praska po stiroporu. Temu se pri nas reče, da te skomina. Možno, da gre za družinski izraz.
Odslovenskih pa gorza od groze: ekspresionistične drame. Prav vse po vrsti. Sem jih morala brati med študijem in je bila izkušnja popolnoma grozna.
Meni je zanimivo, da mi je lahko pri istem avtorju eno delo ful všeč, drugega pa ne morem prebaviti. Jančar je že en tak primer: Katarina pav in jezuit, Graditelj in Drevo brez imena so enkratne knjige, Galjota sem z veliko muko prebrala samo zaradi študija.
Podobno pri Rushdieju: Satanske stihe in Otroke polnoči sem prebrala na dušek, Mavrovega poslednjega vzdiha nisem mogla.
Potem Eco: Ime rože najboljša, Skrivnostni plamen in Baudolino sta me mučila.
Pri Marquezu mi je res všeč samo Sto let samote, ostale mi niso blizu.
Mojster in margareta mi tudi ni preveč všeč, mogoče ga nisem razumela.
Tudi Smrt v Benetkah sem že parkrat odložila, najbrž jo bom zdaj nesla kar v kakšen antikvariat.
Pa še bi se kaj našlo. K sreči take knjige hitro pozabim.
He he, Joyce, a? Smo ga brali v berilu in še tam sem skoraj ušla ;).
Ali ni kruto, da se snov te debate močno prekriva z obveznim domačim branjem? Morda bi morali sprožiti revolucijo v učnih načrtih? 😉 Ne vem, no, meni se zdi dosti hudo, da mladi (in tudi mlajši!) NIČ več ne berejo, toda če do gimnazije prebereš 10 knjig (in še tiste na silo), potem ti pa servirajo npr. Camusovega Tujca (bog pomagaj), mislim, da ti do smrti uspešno zatrejo vsake nadaljnje skomine 😉 po knjigi, ki bi te morebiti kdaj slučajno spreletele.
In še to: drame BRATI! Da se sam spraviš k temu, še razumem; ljudje so pač odbiti ;)). Da pa to zahteva učni načrt, je zločin nad umetnostjo (in tudi nad bralci ;).
K.
Aja, Francoz, ne Rus 😉 No, sem se morala malo blamirat. Vsake toliko je treba. Najbrž sem pomešala, ker spada v isto obdobje “domačega branja”, kot so bili vsi tisti romani z ‘in’ na sredini naslova (Vojna in mir, Očetje in sinovi, Rdeče in črno, Zločin in kazen……kdo da več? 🙂 )