Vprašanje za KrEno.

Tvoji odgovori so zelo na splošno zelo dobri in pametno svetuješ. Zelo pohvalno in lepo.

Zanima me kaj bi odgovorila odrasli ženski, ki so jo starši čustveno zanemarjali in tudi čustveno zlorabili in z njima ni živela večji del odraščanja. Ima psihične težave in je na zdravilih, zato tudi v stiski.   Brez zaposlitve. In tudi brez opore in bližine.  Odnosi s starši ostajajo zelo na distanci in so v bistvu  slabi. “Prijateljice” so zelo redke, saj ona težko sklepa zaupna prijateljstva. Je tudi bolj introvertirana, ampak ne prav zelo.  Ni ji do nekih srečanj ali druženj z ljudmi s težavami, ker se ona tam ne dobi. Je rada sama, pa vendar čuti osamljenost in nima opore v svojih bližnjih, tudi s partnerjevo družino ne. Najbolj jo bremenijo ti slabi odnosi. Kakšen bi bil tvoj nasvet njej, kot nekomu, ki mu želiš dobro?

Najlepša hvala za tvoj odgovor, če boš odgovorila. 🙂

Ah, tale je res tečna s svojim pametovanjem in želji, da izpade duhovita, eh, dolgočasno in prežvečeno…

Če imaš partnerja, ne bi smela biti zelo osamljena. Če finančno zmoreš, si omisli kakšen hobi, ki ti bo omogočil druženje, ali pa te samo zamotil, da ti ne bo dolg čas.

Predvsem me zanima, kako naj se taka oseba sprijazni s takimi odnosi in sama nima velikega vpliva, da bi se kaj spremenilo. Kako naj se s tem sprijazni v sebi, kako naj se potolaži?

Tk da se enostavno neha samopomiljevat in sprejme, da ma sfukano vse pa nardi max tam kjer ga lah.. lah pa obdrži vlogo žrtve in jo neguje, s sprenevedanjem, da nima nikjer kontrole.

Ne gre za samopomilovanje, ampak bolj za močno žalost.

Sebi naj bo najboljša prijateljica. Dnevnik hvaležnosti je skoraj nujen, da bo videla, da ni vse tako črno in zaradi česa vse je lahko srečna. Obisk cerkve in molitev ji tudi ne bi škodovala. Predvsem pa se naj zaveda, da nihče nima vsega.