Vprašanje za bejbibumerje generacijo X in delno milenijce

Ja soncek sije zame… Na drugi strani sveta !

Ja, vsako leto na začetku smo vsaj v nižjih razredih morali povedati te podatke. Bilo je konec 60. let v Ljubljani. Večina nas je imela starše uradnike in delavce. Otroci novinarjev, učiteljev, zdravnikov so bili vsaj malo priviligirani. Tudi družili so se bolj skupaj. Je pa po svoje razumljivo, saj so imeli več skupnega. Npr. ostali nismo smučali, nismo se učili tujih jezikov, manj smo potovali. Vsi ti otroci so bili odličnjaki, a mislim, da ne le zaradi privilegijev, ampak so starši več vlagali v njihovo znanje.

večina jih je na žalost res, to so dejstva

Tudi moja starsa se nista marala, kregala sta se tristo na uro, stalno vpitje, njuna stvar, sem odrasla in prebolela in pustila preteklost preteklosti.

Zakaj zivis v preteklosti?

Kako so vas to z medsebojnim kreganjem starši poškodovali? Je sekira priletela iz njihovih ust in vas je oplazila po roki in std brez dlani?

Če ste zdravi, poprimte za delo, ga je kokr češ, tudi brez izobrazbe (natakarji doma, v tujini,….) in gasa.

Delat po 12 ur na dan, pa vikende ali ponoči in bo čez nekaj let za kakšno garsonjero na obrobju. Potem bo šlo samo še navzgor. Simpl.

Ne svetuješ iz svojih izkušenj.

Ja tako kot da bi svetoval človeku, ki se boji vode, naj gre delat kot resevalec iz vode. Simpl po njegovo, majmun

Ko te vrli roditelj sadistično pretepe in vrže iz hiše, sedemletnega, ne veš kaj bi. Jaz sem se zavlekla v najtemnejši kot drvarnice in brisala kri iz nosu z robom obleke, ki sem jo namakala v lužo pod drvarnico. Nazaj v hišo si nisem upala. Zakaj sem jih tako dobili, ker je učiteljica ugotovila, da nisem med najbolj brihtnimi. Nepojmljiva žalitev za moje stare, ta moja zabitost, saj so mi dali za jesti, celo nekakšno ponošeno obleko sem dobila vsake toliko in in imele sem kje spati. V špajzi s sestrično sva spali na divanu, pokriti s konjsko deko.  To je samo eden od spominov. Mati je bila nekoliko boljša. Vsaj zabavali smo se ob njenih anekdotah iz službe. Je pa tudi znala usekati. Ne to ni bilo v devetnajstem stoletju. Bilo je v 70. letih v Ljubljani. Take starše naj bi človek spoštoval, se jih ne sramoval, zlasti hudo je bilo, ker so za naše pretepanje vedeli vsi v okolici. Sicer pri večini ni bilo dosti boljše. Kakšne otrokove pravice, kakšna CSD. Vsi so se norca delali iz nas. Ko so učitelji vsako leto spraševali o vsem kar je zgoraj napisano, sem se najbolj bala, da bo kakšen od sošolcev stegnil, da je moj fotr nor in, da nas pretepa. Nikoli ju nisem omenjala v šoli. Različne so oblike odraščanja.

Preveč razmišljate gospa. Nikoli me ni bilo sram povedat kdo so moji starši. Preveč sem jih spoštovala. Moja mama gospodinja moj oče policaj in sem ponosna na njiju

No jaz se vsega tega spomnim..ni bilo direkt zasliŝevanje ampak bolj prikrito, zavito v snov ki smo jo obdelovali. Nikoli pa ne bom pozabila ko nas je učiteljica spraševala kako rečemo doma določeni stvari..in seveda je bilo mnogi narečnih izrazov vmes. Jaz sem povedala po resnici, da rečemo slovnično ona pa pred celim razredom kot iz topa..to ti pa ne verjamem, ker tvoji niso tako zelo izobraženi ?‍?..

Sem imela pa tudi nekaj učiteljev ki so vedeli da živim samo z mamo in kadar je bilo na “meniju” spraševanje glede staršev, so me vedno vprašali samo za mamo..to se res cenila.

Sicer pa seveda..iz teh zadev je prišlo ven veliko norčevanja, o imenih, starosti starŝev..poklicih seveda..

Lahko da ni bilo enako na vseh šolah, lahko da se tisti ki niso izstopali tega ne spomnijo..jaz se. In ne..ni da zaradi tega ne spim dandanes ampak pozabila pa nisem. Ni bilo prijetno..če nisi bil po tedanjih standardih.

Eni pa res uzivate v svoji vlogi zrtve. Zgleda, da je to ves smisel vasega zivljenja. Samo zivljenje si unicujes s tem in se pogrezas vedno globlje v svoje samopomilovanje. Sicer opazam, da lazje je komu bilo v otrostvu, bolj se smili samemu sebi, ker se ni naucil, da se je v zivljenju treba ves cas boriti. Treba se je pobrati in se postaviti na svoje noge, drugi boste pac spilali zrtev do svoje smrti.

Letnik 1986, Ljubljana, se spomnim da se je to spraševalo v OŠ, kaj si želimo biti po poklicu, sošolec je imel očeta smetarja in je to povedal, rekel, da ko bo velik, b tudi on smetar in potem cel razred v smeh (jaz se nisem smejala, ker so me doma naučili že zelo zgodaj, da so vsi poklici častni).

Pri nas se je masna kvaziSlavka iz drugega dela avstrijskih dežel, ki je ućila lažno zgodovino v Laibachu preimenovanem v italijansko Ljubljano za Jugookupatorjevo Slavijo tako pomokrila v nemški ukradeni gimnaciji, ko je sinko od levega rdećuha zanićeval Izrael in govoril dirty Jew. Ah jugaće smrdljive, enkrat pride palica za vas.

Pomokrilo se ji je mednožje. Cela he bila mastna, ne samo v debelo zabuhlo faco. Pri tem se je smrdljivka režala. Taki ste 😉

Tole so bolj osebne tragedije in zamere kot utečen sistem. Morda res kje na podeželju, kjer je bil ravnatelj nasilen idiot, ki je rad poniževal druge, pa mu je še kakšen – ali pa vsi – učitelj sledil.

Če so vsi sklanjali glave in ga ni nihče prijavil kakšni inšpekciji oz nadzornemu organu – ali pa je imel pomembne politične zaščitnike – bi lahko šlo skozi.

No… sam nisem imel kakšnih tako hudih izkušenj. Ali pa sem jih pozabil. Res se megleno spomnim par neprijetnih učiteljev, s katerimi se nismo mogli… a to je vse. Nobenih zadev in dram, o katerih bi razmišljal še danes. Verjamem pa, da je to delno tudi stvar karakterja. Če rad vlečeš zamere in razmišljaš o njih… jih težko – oz sploh ne – pozabiš. Samo taka premlevanja težko čemu koristijo.

Ne tlači izkušenj generacije X skupaj z milenijci. To sta različni galaksiji.