Voščilo & januarsko branje
Novo leto zacela Jane Austen Razsodnost in rahločutnost ter Prevzetnost in pristranost, na koncu Emma.Par let je ze, odakr sem nazadnje to brala, treba obnoviti.Nadaljevala z The line of beauty A.Hollinghurst – presodila, da je to treba brati v anglescini.Zadnja v nizu prekrasnih BBC jevih ekranizacij Jane Eyre ki jo vrtijo ob nedeljah zvecer na slo, me je vodila k obsirni biografiji iz zbirke Oxford lives o Charlotte Bronte…Zame kombinacija in pol, branje v anglescini, avtorji(ice) z Otoka, …itd.Kar ne morem se odtrgati od Starega sveta, vcasih bi bilo dobro veckrat skreniti v branje avtorjev Novega sveta ali pa juzne poloble, Daljnega vzhoda,…ce je pa toliko mamljivega samo pri nas in okoli nas…
lp
@Oja: potem pa prvi paket iz Point knjižare, ki je res tako ugodna, kot pravi K10
Dobila sem knjige iz Point knjižare, ampak so potem bile neke carine ali kaj (najbrž z BiH nimamo kakšnih trgovinskih sporazumov ali kaj). Ker sem plačala s kreditno, vsaj bančnih stroškov ni bilo. Ko sem na koncu vse seštela in odštela, ni bilo tako neverjetno poceni, drago pa tudi ne. Predvsem pa sem tam dobila dve knjigi, ki ju pri nas in v EU-ZDA nisem našla.
@Oja: potem pa prvi paket iz Point knjižare, ki je res tako ugodna, kot pravi K10
Dobila sem knjige iz Point knjižare, ampak so potem bile neke carine ali kaj (najbrž z BiH nimamo kakšnih trgovinskih sporazumov ali kaj). Ker sem plačala s kreditno, vsaj bančnih stroškov ni bilo. Ko sem na koncu vse seštela in odštela, ni bilo tako neverjetno poceni, drago pa tudi ne. Predvsem pa sem tam dobila dve knjigi, ki ju pri nas in v EU-ZDA nisem našla.
Oja, v spominu imam, da si priporočala Flisarjevo knjigo Mogoče nikoli, se motim?
Neverjeten uspeh je že, da jo sploh berem, ker mi ta avtor nikoli ni ležal in sem nad njim v celoti obupala. Kot da med njegovimi deli in menoj ni nikakršne, ama nikakršne kemije. Pravzaprav nisem dokončala še nobene njegove knjige, še huje: nikoli se nisem prebila dlje kot do kake dvajsete, tridesete strani. Mogoče nikoli mi je blizu tudi, ker imam sama neke zelo rahlo sorodne, veliko manj hude in zgolj občasne težave, k sreči ne pri pisanju. 😉 Vse kaže, da bo to moj prvi prebrani Flisar.
Moti me samo nekaj, pzp. nekaj sorodnega kot pri Buda ne rabi diete, sicer knjige, ki ni primerljiva s tole: dokler Flisar opisuje razmišljanje enajst-, dvanajstletne punce, je to prepričljivo, ko pa je ta punca že gimnazijka, je njeno razmišljanje še vedno povsem enako, kot da vmes ne bi “zorela”, čeprav je sicer jasno, da gre za brihtno punco, ki ima težave samo z jezikom … No, bom videla, kako se bo nadaljevalo.
Hm, tale reč me pri Mogoče nikoli sama od sebe sploh ni zbodla, ampak zdaj, ko omenjaš, bi rekla, da je po knjigi posejanih kar dosti namigov o zorenju in odraščanju. Kolikor se spomnim, Miljana tu in tam pokomentira kakšno staro prepričanje in ga ustrezno posodobi, tako da prepričljivost ne trpi.
Seveda pa bom vesela še kakšnega mnenja.
@Oja:
Prej sem se malo štorasto izrazila. Kar zadeva namige na odraščanje, zorenje, so ti, kot praviš, lepo posejani po knjigi, ampak nisem imela v mislih te plati zorenja.
Tele opazke so drobnjakarske in ne pomenijo nič, ko gre za samo knjigo, saj mi je sicer všeč.
Govorim o času pred nesrečo, ko je bilo torej z BBB še vse v redu, zmotilo pa me je tole: ko BBB še kot smrkljica (domnevam, da pri dvanajstih letih, če ji je mama umrla pri njenih enajstih) hoče očetu “zrihtat novo mami”, je to razumljivo in v skladu s starostjo, in če pri tem uporablja enako “otroške” prijeme in taktike, tudi (oglasi tipa “išče se mami” ipd.).
Če pa podobno razmišlja devetošolka ali celo gimnazijka (v odnosu do Matilde, slikarke Sabine …), se mi zdi pa nenavadno, sploh ker je bila takrat še zdrava in očitno za svoja leta zelo bistra. Takrat dekleta že vedo, da tako ne gre, pa če si še tako želiš. Vedo, da očetu ne moreš narekovati, ali/kdaj/v koga naj se zaljubi, čeprav meniš, da bi bilo to dobro zanj in zate. O takšnih rečeh morda le še sanjarijo ali jih zapisujejo v dnevnik.
Sploh se mi zdi, da z leti nekaj ne štima povsem: zdaj pridejo najstniki v gimnazijo eno leto starejši kot nekoč, torej imajo v povprečju 16 let. Potem BBB v Afriki praznuje 15. rojstni dan. Pred tem pa ima v gimnaziji, torej še pred nesrečo, na urniku psihologijo, ampak psihologija je po predmetniku na vrsti šele v 3. letniku.
EF za moj občutek nekoliko prepozno naravnost pove, kaj je pravzaprav narobe z BBB. Tako butastemu bralcu a la K10 ni jasno, zakaj se oče tako zelo boji, da bo BBB vedno odvisna od njega. Jasno je samo, da ima spominske luknje za dogodke iz preteklosti, ne pa da spomin izgublja IZ DNEVA V DAN.
Nekatere spominske luknje iz preteklosti se zapolnijo same, nekatere zafilaš ob pomoči drugih, ene pa ostanejo luknje, brez usodne škode za nadaljnji razvoj (I’ve been there). Toda če luknje nastajajo iz dneva v dan …
To se zares razkrije, ko se BBB pogovarja z Davidom. Tako imaš velik del knjige (do 179. strani) občutek, da je ključna težava BBB povezana z jezikom. Takšna težava, pa naj je še tako huda, pa ni primerljiva z njenimi drugimi kognitivnimi izgubami, sploh ker jih BBB ne omenja, ves čas pa poudarja govor & pisanje.
Tudi ko gre za strokovnjake, je govor izključno o logopedu, nikjer pa ni nevrologa, spec. pedagoga, pač ljudi, ki se ukvarjajo s temi rečmi.
Saj pravim, morda malo pretiravam, ampak te stvari me po malem begajo … ali pa sem med (pre)hitrim branjem kaj spregledala. Ali pa mi je razbita glava pustila hujše posledice, kot si mislim. 😉
se popolnoma strinjam s Katjo. Meni knjiga na žalost sploh ni sedla, ker je šibka. Ideja je fantastična, žal pa tudi po mojem dost preveč na prvo roko stresena z rokava, brez tehtnejšega razmisleka in shematičnega izoblikovanja težav in temu primernega razvoja zgodbe. Žal sem knjigo prebrala že pred pol leta in so mi podrobnosti, ki so me zmotile, že ušle iz spomina, ampak Katjino pisanje me spominja na pomisleke, ki so spreletavali tudi mene med branjem.
No, Flisarja sem dokončala. Kot rečeno me je knjiga pograbila, ampak celota pa le ne naredi vtisa, kakršen se obeta po prebranem delu knjige.
Verjamem, da se je EF zelo mučil s pisanjem, saj je bil to jezikovno gigantski podvig, ki mu je po mojem mnenju uspel in mu gre zanj res čestitati.
Zdajle na slepo ugibam, ampak zdi se mi, da je avtor večino energije vložil prav v jezikovno plat, pa mu je morda potem zmanjkalo moči/volje/pozornosti pri oblikovanju zgodbe, dejstvih (o BBB-jinem stanju, zdravljenju tovrstnih motenj itn.) in psihologiji (nekako me ne prepriča). No, ampak to ve samo on. 😉
Ali kot pravi Aja: odlična ideja, slabša izpeljava …
Hvala za obširno analizo. V bistvu se zdaj čisto strinjam s tvojimi pomisleki. In če smo že pri šibkostih, tudi konec se mi je zdel malo preveč naključen. Kljub temu pa se mi zdi dober roman.
(Moram te popraviti pri starosti ob vstopu v srednjo šolo: ta je še vedno enaka kot prej, saj se danes prej začne OŠ.)
Vladimir Pištalo: Priće iz celog sveta
Nedavno prebrani Milenijum u Beogradu me je spodbudila k branju tele knjižice kratkih zgodb, in reči moram, da sem se jih prav veselila. Razočaranje je bilo popolno. Zgodbe se mi zdijo blede in nezanimive, zelo povprečne. Kot da je bil avtor v Milenijumu bolj na “domačem terenu” in s tem znatno bolj prepričljiv.
Prebrala Dežulovićevo zbirko Poglavnikova bakterija. Pravzaprav zgledno napisana, a me ni prav močno zadela. Kolumne imam še vedno rajši.
Berem Biljard v Dobrayu Dušana šarotarja. Njegova dosedanja dela so me puščala hladno, tole pa je po petdesetih straneh vse kaj drugega. Vseeno bom s sodbo počakala do konca.
Po srečnem naključju sem v knjižnici staknila Olje na balkonu. Zaenkrat uživam v branju. Sploh so mi všeč naslovi poglavij, ki spominjajo na Medvedka Puja. 🙂 Tudi sicer mi je pisanje všeč. Pa domače se mi zdi, saj, sicer iz prestolnice, vendar poročena s Štajercem, Maribor kar poznam.
Aja, skica stanovanja in opis ob vstopu gospe Marte se pa ne ujemata. 😉
Najprej sem se davil z Annie Proulx: That Old Ace in the Hole, in sicer po priporočilu literarno zelo kredibilnega prijatelja. Zgodbica o tipčku, ki gre v Virginijo med dovolj obupane domačine iskat lokacije za prekrasne prašičje farme, ki bodo lokalnemu prebivalstvu prinesle zdravilne blatne kopeli in nenehne aromaterapije. Že od prve strani se mi je zatikala runklasta pripoved, za povrh pa še opisi karakterija A, ki ga vzgojita B in C, A potem gre v hotel pri D, ki pozna F, katerega prednik je G, ki je srečal H, ta v časopisu bere o I, zato A sedaj ve nekaj več, ampak potem sreča J, čigar stara mama je K itd. Kot da bi tetka Annie živela v rahli paniki, da ne bo popisala dovolj strani, in se ji zdijo takšni diskurzi povsem upravičeni. Meni se niso. Večino časa do sredine knjige sem potem porabil za razmišljanje, kaj je prijatelja navedlo na misel, da je to branje, ki ga je treba reklamirati.
Potem sem začel Mitchellov Cloud Atlas. Za uvod malo preveč šopirjenja, pa sem ga dal na kup za na morje.
Wheenovo Kako so prodajalci megle zavladali svetu sem potem pogoltnil v dveh dneh. Malce me je pretreslo, ker sem pričakoval, da se bo več ukvarjal z bioresonanco, Maručinimi kristali in na splošno z “drugimi”, pa v resnici dobršen del knjige kar lepo tolče tudi po področjih, ki jim zavedno ali nezavedno tudi sam malo verjamem, predvsem kar zadeva makroekonomijo. Prepolno zlobnih, sarkastičnih pasaž. Priporočam.
Edina, ki je bila vredna omembe za januar, je Anna Gavalda: Samo skupaj, nič drugega – o potomcih disfunkcionalnih familij, moja priljubljena tematika. Nekaj sem se trudila z Dresden Files (serija fantasy fiction), pa so mi bolj skrtali pod zobmi. Dokoncanje RVK caka na mirnejse case…
@Toro: ce znajo v poglavju o makroekonomiji razlozit, kako se ekonomsko splaca tovorit kitajske in vietnamske cunjice na drugi konec sveta in pri tem skurit v luft orjaske kolicine goriva zato, da lahko drzava iz prometnega davka na te cunjice placuje siviljam iz Sevnice podpore za brezposelne (kar je v popolnem nasprotju z vsemi zakoni entropije), me bo ta knjiga precej zamikala..:))))
lp, proxima
Za rep lovim januar:
Topol: Angel
Ker je bila Sestra na forumu precej obdelana, poskušam primerjati z njo.
Prepoznaven Topolovski (ne Bukowski :)) slog, bolj jedrnat, manj epski od Sestre. Zgodba bolj razvidna, tekoča, morda bi se lahko reklo bolj klasična struktura romana. Je pa podoben bralski občutek; ko padeš notri, padeš scela, v jezik, v duha češke tranzicije, tokrat predvsem obrobja, na momente spomni na našega Möderndorferja.
Povzetek: komur bila všeč Sestra, mu bo verjetno tudi Angel.
@Proxima: Takšno knjigo bi tudi jaz z veseljem prebral. Wheen je drugače v glavnem kritikaster, ni da bi se pretegnil v iskanju in predstavljanju boljših rešitev.
Mimogrede sem pograbil še Ceesa Notebooma: Vsi sveti. Presunljivo zanič knjiga.
Jed Rubenfeld: Interpretacija umora
Krimič dela zanimivo to, da v njem nastopata Freud in Jung, zgodba pa se prepleta s Freudovim dejanskim obiskom New Yorka. Privlačni so opisi New Yorka in tamkajšnje družbe tistega časa, v zgodbi pa je pomembna “junakinja” tudi psihoanaliza, kar knjigi podeli dodaten čar.
Sicer delo ni nič zelo posebnega, ampak zgoraj našteto ga naredi za kar prijetno lahkotno branje.
Po novoletnem sklepu, da bom letos prebrala več knjig kot lansko leto, zaenkrat slabo kaže: v januarju sem prebrala samo 1 knjigo: Saramagov Esej o slepoti. Knjiga mi je bila zelo všeč, čeprav načeloma ne berem: Nobelovcev, knjig brez dialogov, knjig, ki so alegorija na stanje družbe ipd. Zaradi navedenega sem se tako dolgo upirala branju, ampak me je čisto posrkalo vase in knjigo priporočam. Mislim pa, da bom šla brat še Evangelij po Jezusu Kristusu (če je tako naslov), samo ne takoj. Žal mi je pa, da ne bom nič okoli knjižnic hodila, ker me je po opisu zamikalo Katjino10 zadnje branje Interpretacija umora.
Končala Biljard v Dobrayu. Ja, res je vse kaj drugega kot Šarotarjeva prejšnja dela, saj ima trdno vsebino in vešče obvladuje snov (Murska Sobota konec druge svetovne vojne, v poudarkom na Judih). Odličen roman, ki bi moral biti med Kresnikovimi finalisti.
Vmes sem prebrala še najstniški roman Melvina Burgessa Tista reč, ki me je spomnila, kako se je naš svet pri šestnajstih vrtel skoraj izključno okrog seksa. zabavno.