Evo, najprej tisto ta lepše: ostanimo še naprej tako iskrivi in ustvarjalni kot doslej! In to ni kar en kliše, ampak preverjeno dejstvo: zadnjič, ko sem šla še enkrat skozi teme o mesečnih branjih (iščoč morebitne spregledance, ki bi si zaslužili omembo na top lestvici leta), sem mimogrede zabila par ur, ker se kar nisem mogla odtrgati od njih. Dejstvo, da bi si napisano najraje sprintala in odnesla v posteljo, je iber kompiment za vse vas! :)))

Leto sem začela s fastfudom: Vieweghovim Romanom za ženske. Nič posebnega, res – pravzaprav postavlja vprašanje, ali je res treba prevesti celotni opus nekega avtorja samo zato, ker je ta priljubljen. Nadaljujem z Janijem Kovačičem (Poklic: Mladost), kjer zaradi žiriranja ne smem reči ničesar. Potem me čaka Zgodovina ljubezni Nicole Krauss, ki se je zaradi priporočil na tem forumu zelo veselim.

:-)))) Tudi jaz ne smem začet odpirat starih tem tule gor, sem mimogrede ob pol dneva…

V prvih dneh leta sem po cca. 50 straneh nepreklicno prenehala brati Ljubezen traja tri leta (Beigbeder). Saj ne, da vama nisem verjela, Katja10 in bralka, le to je, da sem bila tudi jaz bolj fastfudosvsko razpoložena, pa sem menila, da bo za to pa le OK. Ma, knjiga je totalno sranje, jaz ne vem, če bi jo kdo sploh izdal, če ne bi bil FB tak uveljavljen avtor. Res je škoda časa za vsako besedo v tej knjigi.

Po Ojinem priporočilu sem vzela in začela brati Belega kralja (Dragomán, György) in po prvi zgodbi moram reči, da me je knjiga zelo zelo pritegnila. Upam, da je tole dober obet za spet eno dobro knjigo, po dolgem času.

Evo, pa sem že pritrogala knjige iz knjižnice. Večino za sinkota pobalinkota :), nekaj pa za zlate molje (in dva stripa za mojo dušo).

Zdaj sem pa v dilemi. V seznamu za zlate molje je tudi knjiga Svetlane Makarovič: Prekleti kadilci. Jaz sem jo dobila, vendar na njej piše: Aleph 66, Ljubljana 2001. Ali gre za enako knjigo in je bil v letu 2007 samo ponatis? Če je to res, ali še spada v seznam zlatih moljev?

Lp in zdravo leto 2008,
Ela S

Jap, Kadilce je treba črtati iz seznama, tole pri Sanjah je ponatis. Sem videla tudi jaz, pa pozabila.

@Makarovič: takoj grem črtat! Hvala.

Tudi jaz sem novo leto začela z lahkotno knjigo: Na smrt slavni. Sprva sem se sijajno zabavala, kar uživala sem, in sicer tam nekje do umora, morda še malo čez, nato pa je knjiga – Enka, vračam kompliment, vse je, kot si zapisala – zvodenela.

Kot sem napisala na ustreznem mestu, knjigo odlikuje tudi živ prevod Mojce Krevel, ki je “krivec”, da sem knjigo prebrala do konca, čeprav “kriminalni” del v bistvu ni kaj prida zanimiv. Morda bi bilo bolje, če bi avtor kot glavno foro izbral kaj drugega – na področju humorja je pač veliko močnejši.

@Oja: še kar zadeva Viewegha. S tabo se globoko strinjam. Ena, morda dve knjigi bi bili čez glavo dovolj. Ampak založbe (in mi z njimi) točno vedo, zakaj ga izdajajo po tekočem traku … Kolikor vem, pa niso prevedli njegovih že omenjenih Zgodb o ljubezni in zakonu, ki so po mojem mnenju nekoliko boljše, vsaj toliko, da bi si bolj zaslužili prevod kot kaj drugega.

Michael Chabon: The Amazing Adventures of Kavalier & Clay. Okoli knjige je bil cel rompompom, Pulitzer 2001, pa nominaciji za National Book Critics Circle Award in PEN/Faulkner, in kar mirno si predstavljam, kako so o njej razpravljali v vseh ameriških knjižnih krožkih, saj ponuja obilo standardnih in razmeroma očitno uporabljenih iztočnic za diskusijo.

Zgodba govori o češkem Židu Josephu Kavalierju, ki pobegne iz okupirane Prage, in njegovem ameriškem bratrancu Samu Clayu, s katerim se lotita ustvarjanja stripovskih junakov, pri čemer tudi uspeta. Špehec ima kakšnih 650 strani; pretolkel sem se skoraj do konca, ko se mi je – vsemu užaljenemu – zazdelo, da je v zadnji četrtini dokaj dostojna zgodba dobila prisiljen črnigraditeljski prizidek, ki je vse pokvaril. Ostal je slab okus.

Potem Lloyd Jones: Mister Pip. Presenetljivo dosledno napisana miniatura o nekaj letih v življenju Matilde, deklice z otočka v južnih morjih, njenega soočanja z Dickensom, državljansko vojno, odraščanjem in krivdo; prekrasna spirala nesmiselnega nasilja in spoznanj, ki se rojevajo iz njega. Vse skupaj mi je malce vleklo na Goldinga in Garlanda, a verjetno zgolj zaradi okolja in terorja. Zelo dostojno branje z rahlimi presežki, a v bitki proti presenetljivi zmagovalki Bookerja 2007 Anne Enright brez vsake možnosti. Že skoraj povsem preverjeno. 🙂

Zaključujem lani začeti Človeški madež Philipa Rotha. Odličen roman, pa ena redkih knjig, ki me na filmskem platnu ni razočarala.

Zdaj pa res neham: Carmen Posadas – Majhne podlosti.

Kuharski roman, lepo berljiv, malce preveč natlačen z naključji. Prijetna knjiga, ki pa je najbrž ne bom prav dolgo hranila v spominu. Solidno razvedrilo, vsekakor.

P.S. Naslovka bi vseeno lahko malo presegala chik-lit merila.

Toro: ROTFL za črnograditeljski prizidek. O Chabonovem romanu sem sicer brala (in prevajala) slavospev Nore Ephron, si ga nemudoma potegnila z Muline knjižne police, zdaj pa čaka na dobro voljo in dovolj šmir papirja za sprintat. Ampak enkrat bo, zagotovo – še prej pa nemara res Anne Enright, ki je stara simpatija.

K10: Tole z Majhnimi podlostmi takoj podpišem. Luštno za sproti, po dobrem letu pa že temeljito pozabljeno.

Evo mene po dolgem času.
Če ne bi na prvi dan novega leta zbolela, se niti zdaj ne bi javila.
Ne vem, kaj je, mislim, da imam enako časa kot prej …
Verjetno so bila samo naključja; slab izbor v knjižnici, nepravo obdobje za določeno knjigo, preveč dobrih filmov na tv (hahahaha) …
V teh dneh sem tako prebrala Zorkovo knjigo mrtvih, izpisala nekaj receptov, se nasmejala in ostala na suhem pri nekaterih forah (očitno so interne narave). Vsekakor pa priporočam.
Matildin zadnji valček me je sicer pretresel in “zamislil”, čeprav je bil hudo predvidljiv. Zadeve, ki se razkrijejo ob koncu, sem že prej pravilno predvidevala in bila potem razočarana. Ma ja, saj tudi življenje je kdaj predvidljivo, kdaj pa hudo nenavadno.
Najlepše je bilo, da sem imela dovolj časa za Piknik na ledu. Ne vem, kje sem pobrala (grem takoj brat poste nazaj – imam čas, jupi), da je preveč odštekan, meni se je zdel še premalo.
Pri Dnevniku romanja Jeroma K. Jeroma sem še na začetku, zato ne bom rekla nič.
Grem spet na toplo.
Da bi v tem letu pridno brali!

Vladimir Pištalo: Milenijum u Beogradu

Hm, o generaciji 60+ od Titove smrti do približno leta 2000 – najbrž, ker še nisem prišla čisto do konca.

Nekakšen križanec “generacijske” spominske literature, romana & drobcev esejistike.

Spodobna knjiga za spominski žanr, avtor začuda ne razmišlja (samo) o tragiki kupovanja bencina na liter v BG, ampak tudi o tem, da se je v SA dogajalo še kaj veliko hujšega. Zgodba govori o (predvsem) mladosti in prepletenih osebnih zgodbah štirih frendov, njihovem prijateljstvu, a tudi razkolih. Spretno pisanje, ki mu dajejo presežek že omenjeni esejistični drobci. Berljivo kot zadnji pofl.

Pripovedovalec je zgodovinar, kar delu podeli dodatno razsežnost.

Pravzaprav je zanimivo brati vse tri: Zgodovinsko čitanko Miljenka Jergovića, Smotro folklora Anteja Tomića in še Pištalov (resda bolj romaneskni) Milenij u Beogradu. Tako ima človek skorajda občutek, da bere nekakšno trilogijo, ki osvetljuje življenje te “vmesne” generacije v prelomnih časih.

Manjkata še slovenska in makedonska knjiga, pa bo podoba popolna. 😉

Ulla-Carin Lindquist: Veslanje brez vesel. Branje,ki te ne pusti praznega, opisuje zadnje leto življenja te pisateljice, ki je zbolela za neozdravljivo boleznijo ASL. Pretresljivo, a hrabro.

Tudi z moje strani vse dobro v 2008, predvsem pa da bi bila boljša bralska bera, kot nam jo je namenilo 2007.

Trenutno me tudi vdrugo navdušuje Neznosna lahkost bivanja.

K10 in Oja: khm, na polici me že kakšne pol leta čakajo Mahjne podlosti v originalu, sedaj se je premaknila nemarno blizu knjig, po katerih posegam :-)) In prav sedaj to vajino ne prav posebno dobro mnenje :-((( Mah, se vama ne dam in bom šla še sama v kratkem na led 😛

Čeprav bo sedaj po teh praznikih znova treba poprijeti za delo in bo manj časa :-((

Anejka: a ti delo kot bralcu hudo zbije moralo? Mika me, ampak se bojim posledic na psihi, glede na to da lahko dokaj od blizu spremljam tole bolezen :-((

@Aja: Majhne podlosti niso slaba knjiga, sploh ne, zelo berljiva in lepo napisana, samo vem, da bo spomin nanjo kmalu zbledel. Prijetno razvedrilno branje, kar loti se je. 🙂

Ne, Aja. Mislim, na začetku že. Grozljivo je, ko ti prodre v možgane, zakaj sploh gre in kako se bo izšlo. Nepreklicno. Ampak ženska ima 4 otroke, dva še precej majhna in stara je še ne 50 let. Vendar knjiga ni sentimentalna, je objektivna in je razmišljanje. So izbire: lahko objokuješ in si zagrenjen, ali pa sprejmeš in živiš. Trenutek za trenutkom. Dokler gre. In s s spoštovanjem. Priporočam. Krasen pogled na tisto, kar čaka. Vse nas. Le da ne vemo, kdaj, ona je.

Pred časom sem pozabila omenit še eno knjigo – Irena Svetek: Od blizu.

Knjigi pravzaprav nič ne manjka, ampak nekako je šla mimo mene, ne da bi zapustila kak določnejši vtis. Pa ni slaba, samo, samo … še sama ne vem …

Sicer pa knjiga pripoveduje o mladi ženski deloma romunskega rodu. Preseli se iz Slovenije v Romunijo, kjer se kot prevajalka zaposli na slovenskem veleposlaništvu. Preplet njenega romunskega otroštva in zgodbe, ki nastaja med njenim zdajšnjim kratkim bivanjem v Bukarešti.

Pisava je suha, skorajda neosebna.

Anne Enright: The Gathering. Končno speet booker, ob katerem sem užival, kolikor se je glede na tematiko sploh dalo. Veronica Hegarty, rojena v miniaturni družinici z dvanajstimi otroki, se sooča s smrtjo brata Liama, čustvi v zakonu, materjo (“But don’t tell Mammy!”) in sencami preteklosti. Prekrasna, tekoča proza, a jo vseeno težko priporočim. Na lastno odgovornost, skratka. Na amazon.com so ocene love-and-hate, pretežno hate, moram reči.

Tudi jaz vam želim vse dobro v novem letu…

Kar se pa tiče branja sem se končno odločila da se prerinem skozi Prerokovanje Matije Korvina od Zagorke…

morem rečt, da je hujš varjanta kot telenovele, ki jih vrtijo na tv in napetost sploh ne pade dol….

ni kaj… me pa naprej mika Beležnica, sem samo slišala, da je dobra

n

Andrej Morovič: Bomba la petrolia

Prebral bolj po naključju(podarjeno ob nakupu časopisa). Prijetno presenečen, imel sem krivično predhodno mnenje, da gre za le pisanje v slogu “oh, kolk ga žegemo”. Obvladanje jezika, duhovite besedne finese, zelo berljivo, očitno obvladanje tematike(mladostna mentalna in prostorska iskanja, prežeta z opojnimi substancami), tako da se ves čas sprašuješ, koliko je avtobiografskega.
Če povzamem, naslednjo njegovo knjigo vzamem načrtno v roke.

Hehe, Nočni bralec, me veseli, da ima “moj” Moro novega privrženca. BLP je eden mojih najljubših slovenskih romanov in po mojem najboljša Morovičeva stvar. Seveda tudi ostalo še zdaleč ni slabo, zato kar poskusi še s čim.

Se strinjam z Ojo, da je BLP absolutno najboljša Morovičeva knjiga. Pozneje sem kar malo izgubila veselje … se bom pa lotila zadnje knjige.

Svatlana Makarovič: Prekleti kadilci

Ne vem zakaj mi pade na pamet edini komentar: klinika za cinike.

Saj je zabavna knjiga in cinično za vse tegobe tega sveta obdoloži kadilce, vendar je kar malo pretirano. Prebrano in verjetno kmalu pozabljeno.

Lp, Ela s

Andrea Camilleri: Lončeni pes

Easy krimič, mafija, nov in star zločin. Prijetno branje.

Matej Krajnc: Kajn akviziter

No comments – ker je eden od kandidatov za zlatega molja.

Marko Vidojković: Đavo je moj drug

Avtor je mlad zvezdnik srbske književnosti, sicer bolj znan po romanu Kremplji, ki je tudi preveden v SLO.

Tale knjiga me je kar navdušila: prebrala sem že nekaj romanov o odraščanju, a mi je tale menda najbolj sedel.
Predvsem zato, ker v njem ni niti najmanjše sledi o kakršnem koli vzgojnem podtonu, ni prav nič posladkan, po drugi strani pa si ne prizadeva za vsako ceno nekaj šokirati, pa na veliko opletati z drogami ipd. Na enem mestu je malo dolgočasen – in to smiselno, tako da izpade prav dobro. To naj bi bilo dobro?? Ja, ker je dolgočasnost odmerjena z ravno pravo žličko, da dolgčas naredi prepričljiv.

Sicer pa štorija pokriva junakovo življenje v dveh obdobjih – tik pred maturo in nato še čez približno dve leti.