Vitezi in Čarovniki
V tisku je drugi del prvega slovenskega sodobnega fantazijskega projekta VITEZI IN ČAROVNIKI z naslovom Indigo novi svet.
Zgodba se dogaja v našem svetu, v bližnji prihodnosti (2068) in v redkejšem vesolju, imenovanem Drugotnost. naš svet je svet tehnologije, Drugotnost je antični svet magije.
Spremljamo študenta Borisa, ki je v prvem delu zaustavil naval Elejle, strahotne sile kaosa. Po treh letih mirovanja se strašna sila znova prebuje. Pravzaprav po treh letih skrbnih priprav ta sila napade v našem svetu in Drugotnosti. Boris pod vplivom okoliščin začne propadati. Nasedel je spletkam znotraj spletk. V Drugotnosti tri kratke vojne na svoj način zazanamujejo vzpon moči basilea, utelešenja strašne sile kaosa. V našem svetu se zgodijo prevare, atentat in pokol v Vatikanu.
Vprašanje je bilo o magiji.
Za osnovo sem temeljito proučil kabalistično ezoterično mistiko, zahodni okultizem in malce pokukal v budizem. Knjigi je dodan priročnik vilinske magije, kjer je 90 % vsebine povzetek resničnih duhovnih treningov. Vilinščina, ki je v knjigi, je iz semitskih korenov izpeljan jezik s 3000 besedami in lastno slovnico, ki ima nekaj nenavadnih izjem – napr. brezspolni samostalnik, simetrični samostalnik, glagol moči, logodinamo ipd. Za ta konsistenten sistem je šlo nekako 10 let študija.
Včeraj je bil popolnoma obnovljen portal vitezicarovniki.com.
Evo spet me bodo rekli da samo šimfam. Prelistal sem si teaser “Votline skrivnosti”. V vsebino se ne bi spuščal, ta Dan Brown, Clive Cussler, Matilde Asenesi ipd. stil s super duper atletskimi manekenskimi doktorji znanosti mi pač ne leži.
Jezik je pa res “poden”: jebeno to, jebeno ono (na 90 redko popisanih straneh se 36 krat pojavi derivat besede jebeno!!), “Nekaj je izpod tvoje votline” in podobne cvetke.
Thumbs down.
Večina ljudi nas je po naravi malenkostnih. To pomeni, da če je ideja dela še tako dobra, jo bodo zasenčile drobne, na videz nepomembne napake. Bojan, verjetno je prav to kamen, ob katerem se spotika vaše pisateljevanje (ni čisto res, da je razlog splošno zavračanje ZF). Dobronamerno vam priporočam, da poiščete za vaše pisanje dobrega urednika ali pa vsaj jezikovno izbirčnega/natančnega/kritičnega bralca, da vam bo z rdečim počečkal roman – za avtorjev ego precej boleč udarec, za njegovo delo pa neprecenljiva popotnica.
Fino, da kdo kaj napiše. Knjiga je izšla pri založbi ProAndy.
Dražilnik Votline skrivnosti je zgodnješega datuma. Zgodba je pisana v prvi osebi ednine in kar lepo sem se namučil, da sem se vživel v truplo samovšečnega arheologa, ki se ne sprijazni s porazi. Ljudje radi uporabljamo določene besede v določenih situacijah, a sam avtor težko iz oddaljenosti pokuka na svoj lik. Besedilo je zdaj pri lektorju, potem pa gre še v roke bralca, ki bo z rdečim flomastrom označeval moteče dele. nekdo zunanji še najbolje opazi moteče elemente. Ko bo človek z rdečim flomastrom zaključil, gre stvar v tisk.
Ta drugi svet, Drugotnost, je fizikalno utemeljena fantazijska realnost. Na spletni strani je popisana zgodovina od začetkov neznatne kneževine do začetka celinskega Cesarstva. Dogajanje je pisana zmes antične in srednjeveške zgodovine. Žanrsko je delo sodobna epska fantazija z elementi znanstvene fantastike (precej natančno definirana prihodnost). Ciljna publika je mladina nad 14 let starosti pa vsi ljubitelji fantazijskih epov.
Mimogrede … ljudje potrebujemo sanje, da lahko jasneje vidimo realnost okoli sebe.
Kar dobro spremljam slovenske avtorje in tudi aktivno delujem za našo promocijo. Nobene avtorice ali avtorja nimam za konkurenco, temveč za prijatelja in sodelavko na sceni.
Pravi ZF je recimo Mitrejin koder od Mihe Remca. Zanimivo in razmišljanja vredno. Potem priporočam Svetodrev od Andreja Ivanuše, ki je odlična zmes fantazijske pustolovščine z izjemno znanstveno fantastiko. Od klasične fantazije bi priporočil tudi Varuhe Tanje Mencin. Visokoproračunski Varuhi skrivnosti od Mateje Blažič (Marget Belani) so všečen izdelek, a po moje sterilen jezik zna koga zmotiti. Bi pa omenjeno delo priporočil otrokom od 10 – 14 let. Starejši bodo vihali nosove, saj se raje mastijo s Harryem Potterjem in podobnim.
Moram seveda omeniti Vida Pečjaka. Njegova zadnja knjiga Kataklizma ali Selenino maščevanje je ekološka ZF. Če vas mika zabavna antiutopija, je tu Veličastni svet od Amedeje Ličen. Mara R. Sirako pa je spisala Dangober: Spopad pri opozorilniku. Gre za zajebancijo, kjer realijanska teorija o vesoljskem poreklu sreča božansko mehiško žajfnico. Smešno, da dol padeš.
Na koncu pa pride še sladica. Vilindar od Andreja Ivanuše. Edino delo,s katerim ga lahko primerjamo, je Prešernov Krst pri Savici. To je epska pesnitev v verzih, kjer se zgodba dogaja v svetu staroslovenske mitologije (ja, tudi Slovenci imamo svojo mitologijo).
Ja, ampak vmes obravnavam celo zelo resne teme 🙂 Kogar zanima, so tukaj objavljeni odlomki iz prvega dela sage. In zelo resna tema, starost, umiranje in zdravilo za večno življenje v odlomku Flox/458…
Za avtorje ZF & F je Slovenija precej čudno območje. Mnogi recimo vnaprej kritizirajo, drugi pri domačih avtorjih kritizirajo to, kar pri tujih hvalijo ipd.
Kritiki, ki temelji na branju kritiziranega, je vredno prebrati, jo upoštevati in vzeti kot dobronameren nasvet. Tudi če se z njo ne strinjaš (imaš drugačen pogled na ustvarjanje in lastnosti literarnega lika), jo moraš vzeti kot dobronamerno. Večina, ki tukaj pišete, veste kaj o literaturi in cenim vaše mnenje.
Problem slovenske produkcije ZF&F je partizanstvo, ki se včasih spari še s previsoko ceno za končni izdelek. Potem je tu problem založb, ki premalo ali nič vlagajo v promocijo avtorjev, a tudi avtorji sami običajno čakajo na namig božje navzočnosti. S temi problemi se kot aktivni promotor domačih avtorjev dnevno srečujem. Tragično je, da me recimo ljubitelji na Hrvaškem bolje poznajo, kot v Sloveniji.
A to ni važno. Prva moja knjiga je bila partizanska. Kaj sem doživel? Nisem doživel kritike, temveč malce neokusno pljuvanje. Ni problem v kritiki, problem je v načinu podajanja le te.
Tudi sam sem neusmiljen kritik, če je knjižni izdelek predrag in poleg tega še nevšečen.
kdor je kaj pokukal na Emka.si in primerjal mojo knjigo s primerljivo konkurenco, lahko ugotovi, da je konkurenčna. Tudi naslovnico pri moji je izdelal umetnik in ni plod domačega packanja s Photoshopom ali dolpotega s spleta. Če odtipka spletni naslov, je na tem področju za slovenskega bralca nadpovprečna. je pa res, da vsem niso všeč vse knjige in vsi žanri.
Ne vem, če se danes sploh še da kaj napisat, kar se ne bi nekomu bralo ali slišalo kot plagiat.
Nekaj dni nazaj sem naletel na začetek scene plavanja v filmu La vie d’Adèle in takoj mi je zasmrdelo, ker sem približno tri tedne prej pisal o nečem podobnem. Hvala bogu, da je plavanje v filmu potem zavilo v drugo smer.
Navsezadnje, če nekaj desetljetij bereš svoj priljubljeni žanr in se ti potem to vse skupaj premiksa v glavi, praktično skoraj ne more priti ven kaj dosti izvirnega, ampak neka čudna zmes, ki lahko vsakogar spominja na nekaj.
Osebno vem, da se s tem problemom skoraj ne mislim več ukvarjati, sem se nekaj časa pri glasbi in to iz gole lastne sitnobe.