Visoke pete
Vzami pilgrim, prosim, me res zanima, kakšna se ti bo zdela!!!
Je sicer lahkotna zadevščina, a napisana dovolj inteligentno, da jo človek z veseljem bere. In menda je notri tudi truplo, pa primerek policijskega inšpektorja, samo jaz še nisem prišla do tja, ker moram pisat gradiva za ene butaste seminarje in dobesedno kradem trenutke za branje.
Toro, zelo sem počaščena! Če se kdaj srečava na Grbi, jaz plačam kofe za vse tele komplimente :-).
@Enka: Absolutno 🙂
Hehe, kaj se pregovarjate. Vzeti ali ne, to je zdaj vprašanje 🙂
Se mi zdi, da sem prebrala že kakšen hujši šund, pa sem vseeno preživela.
Tale knjiga, oziroma dve, so mi kar padle, ena za drugo, na brzino.
Občutki so mešani, vsekakor je precej stvari za lase privlečenih – ali pa vsaj zelo zelo malo verjetnih (vsaj na slovenskih tleh in med slovenskimi penzionisti…).
Ampak, zato pa je to roman 🙂
Lisa, nikakr se ne strinjam s tabo.
Samo zelo površnemu bralcu, ki bere zgolj na konkretni ravni (ali bi se to lahko dogajalo slovenskemu penzionistu…) se ta knjiga lahko zdi šund. In mu zato pušča mešane občutke, ker ne ustreza poenostavljanju, linearnosti, ki je bistvena lastnost šunda. Če pa knjigo razumeš kot mozaik psihološko mojstrsko izrisanih značajev, ki, ironično, rušijo vse, da bi vse ostalo v bistvu enako, ti da veliko razmišljati o lastnih nemočeh. In če se takemu ogledlu lahko smejiš, je lažje gledati vanj.
Jah no, od knjige, ki ti takoj pove, da se 700 strani dogaja v hotelu za bogate penzioniste v Sloveniji, verjetno res ne moreš pričakovati, da bo vseskozi ostajala v mejah realnega :-).
Se pa ne strinjam, da gre za šund. No, razen če pod šund zmečeš vse kar je lahkotnega.
Prav tako pa se ne strinjam, da bi moral/mogel človek ob tej knjigi veliko razmišljati o lastnih nemočeh in podobnem. No, vsaj jaz je tako smrtno resno pa spet ne morem jemati :-). Če ne drugega že zato, ker so liki, pa čeprav res izvrstni in živoplastni, vendarle nekoliko preveč banalni. Pa to ni minus za knjigo. Neizmerno uživam v načinih, kako se te banalnosti življenja in ljudi okrog nas, Slovenceljnov če že hočete, v knjigi izražajo skozi posamezne like. Ma, to ni knjiga, kjer te vleče zgodba, pa tudi ne knjiga, ki bi ti spremenila pogled na življenje. Je pa knjiga, pri kateri enostavno uživaš v branju. Zaradi tega, ker je odlično napisana!
Visoke pete sem našel naključno na oddelku psihologija knjigarne Konzorcij. Liki in njihove medsebojne interakcije so tako pronicljivo dodelani, da je branje pravi lucidni užitek. Eksplozivno sem jo prebral. Knjiga ne vsebuje patetike in svetobolja, pač pa (tudi najtežje) teme, s katerimi se na življenski poti srečujemo vsi . Preseneča z obilico humorja, ki ga pri slovenskih avtorjih močno pogrešam . Že od začetka litrarne umetnosti je znano, da je komedija neprimero težja literarna oblika in le malokdo ji je kos. Edini šund je vmeščanje visokih pet med šund romane. Avtorica spretno operira in budi odzive s povsem vsadanjimi simboli, ki pa so seveda ključ do večplastnosti zgodbe. Knjiga se v dokončnosti razvije zbranemu, lačnemu bralcu.
Ohoho, izčrpno. Vzamem, takoj ko bo – čeprav je ob tako pozitivni reklami pričakovati kronične luknje na policah.
@Toro: tudi jaz ti z veseljem plačam kakšno reč s smetano ali mehurčki. Samo rdeč nagelj imej v gumbnici. :))))