visoka – nizka/šund/ literatura
razlikovanje med
“visoko” literaturo, recimo romanom Čarobna gora Thomasa Manna
in
“nizko” literaturo, recimo detektivkami agathe christie
je bil v obdobju modernizma nekaj normalnega.
Brati dostojevskega je bilo seveda nekaj “več” od prebiranja stripov in podobno.
Postmoderne teorije to negirajo. Razlika med “high and low” se razblinjajo.
tudi zame.
Umor v orient ekspresu agathe christie je kakovostno in umetniško enakovreden čarobni gori thomasa manna.
znanstveno fantastnični roman kurta vonegutta sirene s titana je umetniško in kakovostno enakovreden recimo idiotu fjodorja mihailoviča dostojevskega – ali pa, zaradi mene – bratom karamazovim.
v svojem življenju sem prebral kuuuup “visoke” literature in na tone “šunda”.
po vseh teh letih vrednostnih razlik med njimi ne vidim!
zame je – še enkrat – dobra kriminalka ENAKOVREDNA vrhunskemu romanu toka zavesti. Umor v orient ekspresu je vrhunska umetnina, prav tako kot – zaradi mene – Kunderina Neznosna lahkost bivanja.
Kaj menite vi?
Glede na napisano je očitno zame še upanje 🙂 Le redkokdaj me pritegnejo knjige, ki so označene kot “visoka literatura” ali klasika, tako da imam tozadevno kar manjši manjvrednostni kompleks. Umor v orient ekspresu sem prebrala pa sigurno 10x in mi je res všeč (Bratov Karamazovih pa nobenkrat do konca).
Ampak osebne travme na stran, strinjam se s Pilgrimom, da je vrhunska mojstrovina lahko kateregakoli žanra. Kaj opredeli mojstrovino? Najbrž zanimiv, sočen ali poseben jezikovni slog, originalen zaplet ali zgodba, lahko niti ne originalna zgodba, ampak preprosto odlično napisana. Težko je reči, najbrž gre za splet vsega skupaj plus tisto nekaj več.
Eno je žanrska opredelitev, drugo pa je kvaliteta. Nekatere knjige so kvalitetne znotraj svojega žanra. Nekatere žanr presegajo. Spet druge stapljajo več različnih žanrov. Delitev na “visoko” in “nizko” ni zelo funkcionalna – posebno če človek rad bere. Ker ne bere vedno iz enakih nagibov. Ne glede na žanr je zame izjemna tista knjiga, ki ostane z mano še leta po tistem, ko sem jo prebrala. Takih knjig je tudi med t.i. visoko literaturo malo. In najbrž je to normalno … Bi bilo pa malo preveč, če bi ti vsaka druga knjiga spremenila življenje. Mi je pa povsem jasno, da za knjige, ki ti “spremenijo življenje” ne more biti enega predpisanega kriterija in enega zveličavnega kanona. Še dobro, da je toliko knjig.
Problem vedno nastane, če bi radi potegnili ostro mejo in polovico knjig pospravili v predalček “šund”, druge pa v “visoka literatura”. To bi bilo precej nesmiselno.
Kriminalke Agathe christie so sicer super, ampak za mene so to knjige za enkratno uporabo (razen če vmes mine toliko časa, da pozabiš, kdo je morilec :)) Čisto nekaj drugega so npr. kriminalke Maje Novak, ki jih lahko z veseljem vzamem v roke tudi drugič ali tretjič.
Mi je všeč, da si res odprl tole temo. Predvsem zato, ker se skoraj vsi tule gor kar nekako opravičujemo, če v pozitivnem smislu omenjamo kakšen naslov, za katerega menimo, da ne predstavlja ravno literarnega viška. Z opravičevanjem mislim ravno to, da hitro pripišemo, da govorimo (seveda!) o branju za sprostitev ali kaj podobnega :-). In stalno predalčkamo knjige med težje, lažje, šund.
Jaz se posebej strinjam predvsem s tem, kar je rekla Nikica – da ne beremo vedno iz enakih nagibov. Enkrat želimo razgibati možgane, drugič želimo od knjige malo adrenalina, tretjič spet nam pašejo življenjske modrosti. In najbrž je vsaka knjiga, ki nam lahko da tisto, kar v danem trenutku od nje pričakujemo, za nas vrhunska. In vsaka, ki nas razočara, šund :-). O okusih in s tem povezani kvaliteti pa…
NO jaz to opredelitev (strokovno) dobro poznam.
vem pa tudi, da nikoli več ne bom posegla po nagrajenih knigah (t.i. visoka literatura) – vsaj ne nagrajenih v slovenskem prostoru.
IN če se komu da brati take zatežene knjige… kar naj izvoli… mene ne prepričate več.
Sploh knjige z “miselnim tokom” so katastrofa pd katastrofe.
Moj bralski razpon je precejšen, vsaj žanrsko.
Nič me ne razveseli bolj kot dobri primerki žanrske literature.
In nič me ne razbesni bolj kot katastrofalno slabi primerki “visoke” literature. Na tej točki se strinjam z Antikoo. Prav lani me je namreč popadel sveti bes ob prebiranju enega od kandidatov za kresnika – ne bom ponavljala, za katero knjigo gre, ker sem se nad njo na tem mestu že vse prevečkrat zgražala. 😉
Iz tega je jasno, da se strinjam z Nikico: da torej ne gre kar tako deliti na “visoko” in ostalo literaturo, ki naj bi bila po definiciji šund. Da žanri niso nekaj, kar naj bi samo po sebi zagotavljalo, da gre za šund. Takšna delitev je preživeta, neživljenjska – in predvsem neresnična.
Skratka, strinjam se, da je lahko edino merilo kakovost. Čeprav tukaj takoj naletimo na problem: kdo je merodajen presojati o tem, kaj je kakovostno in kaj ne? No, da ne bom zapadla v litrarno teorijo …
Toda: po drugi strani nisem prav nič usmiljena do razvpitih, a slabih primerkov žanrske literature, kot so razne Bridget Jones ipd. Naj so to knjige, ki imajo še tako širok bralski krog, pač niso dobre. In pika. Napiše jih lahko vsakdo, ki premore nekaj malega smisla za humor in nekaj časa. In to ni dovolj.
Zato pa je po drugi strani kak Le Carre čisto spodoben pisatelj in bi bila velika krivica, če bi ga uvrščali med navadne obrtnike, vsaj če njegova dela primerjamo s prejemniki – čedalje manj kredibilnih – “visokih” nagrad.
“Skratka, strinjam se, da je lahko edino merilo kakovost. Čeprav tukaj takoj naletimo na problem: kdo je merodajen presojati o tem, kaj je kakovostno in kaj ne? No, da ne bom zapadla v litrarno teorijo …
Toda: po drugi strani nisem prav nič usmiljena do razvpitih, a slabih primerkov žanrske literature, kot so razne Bridget Jones ipd. Naj so to knjige, ki imajo še tako širok bralski krog, pač niso dobre. In pika. Napiše jih lahko vsakdo, ki premore nekaj malega smisla za humor in nekaj časa. In to ni dovolj.”
He, he, tale dva odstavka izražata temeljni problem opredelitve kakovosti in s tem, recimo, visoke = dobre = ne-šund literature (brez žanrskih omejitev). Kdo ima lahko primat nad tem, da odloči, kaj je kakovostno in (še bolj pomembno), kaj narediti z vsemi masovnimi uspešnicami, ki imajo očitno nekaj, kar pritegne mase – in kdo smo “mi”, da lahko rečemo, da to, kar pritegne pri masovkah, ni ravno kakovost :-). Matr, se ravno zdaj matram z Angeli in demoni (sem se odločila, da eno knjigo od Dana Browna pa le moram prebrati), po treh dneh sem nekje na 50. strani, in se sprašujem, kaj hudiča ljudje vidijo v njegovih knjigah…
“kdo je merodajen presojati o tem, kaj je kakovostno in kaj ne?”
Problem takih in drugačnih kanonov je želja, da bi literaturo izolirali kot objekt, ki je kvaliteten neodvisno od bralca. Branje pa je nujno (vsaj zame) globoko subjektivna izkušnja. Morda je na mestu primerjava z glasbo – zame je bralec poustvarjalec literature. Od njegove spretnosti, znanja, okusa, izkušenj, pa tudi od vrste skladbe, njene zahtevnosti, etc. je odvisno, kakšen bo končni rezultat.
Moje vprašanje je naslednje: ali potrebujemo nekoga “merodajnega”, da nam pove, ali je nekaj dobro ali ne.
O knjigi, ki jo imam trenutno med šapami, sem si sposobna sama ustvariti mnenje. (O tem, koliko strani bralci preberemo, preden dobi knjiga nezadostno in jo odložimo, se mnenja razlikujejo – glej pod ustrezno temo na forumu – odvisno od časa in bralske kilometrine, pa tudi temperamenta posameznih bralcev in bralk. ) Enako verjamem velja za številne druge bralce. Ni nujno, da sledi “kunštna” obrazložitev, preprost: všeč/ne všeč je čisto zadosti.
Toda … Veliko knjig, malo časa in (morda) škoda časa za “slabe” knjige. Tu pa pridejo v poštev “merodajni” bralci. Tale forum je odličen primer izmenjave mnenj bolj ali manj merodajnih bralcev.
Toda – ali je lahko merodajnost kaj več od informacije o tem, ali nam bo knjiga všeč ali ne? Mojemu nezaupanju v kanone navkljub, vseeno verjamem, da kvaliteta v literaturi ni zgolj funkcija “všečnosti”, ki se spreminja glede na preference bralca. Osebno razumem kvaliteto na dveh ravneh: na “tehnični” ravni (ali je reč dobro napisana) in ali ima zame neko presežno vrednost. Ali bo zdržala test časa in se uvrstila med “klasike”, pa me niti ne zanima. Vsak bralec si sestavlja svoj osebni “kanon”, samo da mu skromni smrtniki raje rečemo seznam najknjig. Test časa je pogosto razumljen kot skrajno merilo kvalitete – toda v poplavi knjig pridejo do izraza le omejitve določenega prostora, kulture (bodisi jezikovne, nazorske, stilistične, …).
Mislim, da je imel vsaj delno prav Pound, ko je rekel: “Kar res ljubiš, ostane. Vse ostalo je smetje.” Pozabi ubežijo le tiste knjige, ki so jih bralci vzljubili. Človeku je lahko všeč veliko knjig, zares vzljubi pa le nekatere. In sem spet pri knjigah, ki ti spremenijo življenje.
A propos šifre: mislim, da je spodobno napisana in zadosti zahtevam žanra (mystery novel). Sama snov ni pretirano izvirna ali nova (sploh ne za tiste, ki so pred mnogimi leti brali Sveti gral, sveta kri). Je dovolj akcije (kar je “v moji knjigi” vedno plus), nastopajo zanimiva in raznolika prizorišča (pariz, London). Psihološki profili akterjev so precej dvodimenzionalni, plitki. (Morebitna izjemi bi lahko bila škof in albino, a je ta smer samo nakazana in po mojem mnenju namerno opuščena – bi bil za takole knjigo to le balast. Avtor vešče opušča vsako pretenzijo na neko filozofsko-spoznavno komponento v napisanem.) Razmišljanje o ženskem principu božjega, o obrazih evropske “anime” v umetnosti, prav tako ni novo – in ga Brown samo oplazi mimogrede. Brala sem že boljše krimiče, pa tudi slabše “leposlovne” knjige. Zakaj bi imela spoznavna funkcija literature večjo vrednost od razvedrilne? Premerjanje hrušk in jabolk, če mene vprašate. Rabimo pa oboje. Raznolikost je ključ do zdrave prehrane – zakaj ne bi podobno veljalo tudi za molje?
🙂
Ko sem bila stara 6 let, so bili Slaki moj najljubsi bend *blush*. Postopoma sem napredovala prek Abbe in Beatlov do danasnjih dni, ko poslusam vse od Yme Sumac do Patetica (vmes pa udarne ruske narodne).
Nekaj podobnega se mi dogaja pri branju. So stvari, ki jih po 20 letih se vedno rada vzamem v roke, so stvari, ob katerih nekoliko zardevam, so tudi stvari, ki bi se jih dandanes ognila s senenim vozom, ali take, ki so mi mnogo povedale pri 15 ali 18 letih, sedaj se mi zdijo pa mimo. Churchill je nekoc rekel nekaj podobnega kot “boj se cloveka, ki pri 18 letih ni bil komunist, pa tudi tistega, ki je pri 40 letih se vedno komunist.” Zato gledam knjige v kontekstu casa, v katerem so nastajale, prav tako pa jemljem mnenja ljudi z zrnom soli. De gustibus et coloribus non est disputandum, o okusih in o barvah ne gre razpravljati, se manj po njih ljudi soditi.
Mainstream v Sloveniji narekuje pleme zaloznikov, avtorjev, literarnih kritikov in prevajalcev; ker je Slovenija majhna, mora vsak od njih opravljati vec plemenskih vlog naenkrat:)) Zato eni in isti knjige pisejo, zato da jih lahko berejo; berejo jih zato, da jih lahko kritizirajo; kritizirajo jih zato, da jih lahko bolje prodajajo. Za bralca izven tega kroga ostane bore malo. Pri tuji literaturi sem omejena na anglesko podrocje in prevode; kolikor poznam zadnje “velike” nagrajence, imam cedalje bolj vtis, da je samo plemenska populacija nekoliko vecja, princip je pa isti:)) Pri masovni produkciji (Sifra, Harry Potter, Bridget Jones) je stvar se slabsa, ker se pise in prodaja samo po zakonih ponudbe in povprasevanja.
Zato se pac sama po lastni vesti, izbiri in naporu prebijam skozi police ljubljanskih in londonskih knjigarn, s tem, kaj je sund in kaj je visoka literatura, se mi pa ne zdi vec vredno ukvarjat – nekako tako kot pilgrimu.
lp, proxima
Najprej moram reči, da niti pod razno nisem stručko za krimiče (da ne bo pomote). Nazadnje sem brala Pravilo 4 – še kar, prebrala na dušek, narejena je na podoben način kot šifra, z rahlim razočaranjem na koncu. Trenutno mi ne pade na pamet noben naslov posebej, knjige od Minette Walters, Ruth Rendell, Ellis Peters. Zelo ljub mi je tudi Andrea Camilleri.
“važno je poznati nekoga, ki ima podoben okus za knjige kot ti.”
Enka – mislim, da si čudovito strnila moje dolgo nakladanje v en stavek 🙂
Samo en kratek pomislek:
meni je šund tisto, kar jaz ocenim tako. Nešund mi je pa tisto, kar jaz ocenim za nešund.
Bistvo: ne vem, zakaj bo se morala ozirat na mnenje nekoga drugega, ki je poklican (?) za to, da daje svoje ocene… Tisto je za njega tako, kot je ocenil, meni pa to ne pomeni nič.
Torej, vsak naj ima svoja merila. Oziroma, vse ob svojem času.
Primož, naj ti bo 😉 – razbesnela me je Aritmija Janija Virka.
Nikica, strinjam se s tvojim razmišljanjem, tudi Proximino mi je v marsikateri točki blizu.
Imam pa eno skrb, Nikica, in sicer glede tvoje izjave:
>Toda … Veliko knjig, malo časa in (morda) škoda časa za “slabe” knjige. Tu pa pridejo v poštev “merodajni” bralci. Tale forum je odličen primer izmenjave mnenj bolj ali manj merodajnih bralcev.
Morda bo zvenelo pesimistično, toda bojim se, da bodo o okusu bralcev na temle forumu čez kakih 30 ali še manj let odločali (skorajda) izključno trženjski oddelki desetih orjaških svetovnih založb. Če so zmogli s Šifro povsem obnoreti svet …
Res nočem zveneti preveč orwellowsko, ampak bojim se, da bo samostojno mislečih bralcev, kot je Proxima, čedalje manj.
Zdaj pa smo že pri naslednjem vprašanju: kdo najmočneje oblikuje bralski okus?
V mojem primeru je bila to družina, zato sem v osnovno šolo prišla kot hud knjižni molj. Tako me celo bebave knjige, ki smo jih dobivali za obvezno branje, niso odvrnile od branja.
Toda vsi malčki nimajo te sreče. Menda so knjige za šolsko branje zdaj boljše kot nekoč – včasih se je namreč zdelo, kot da si načrtno prizadevajo, da nihče ne bi rad bral 😉 Vsaj to.
@Katja10: oblikovanje bralskega okusa je odlicno vprasanje za naslednjo temo!:))
lp, proxima
Katja 10,
sem precejšen optimist in mislim, da dokler so knjige tudi samostojno mislečih bralcev ne bo zmanjkalo. Čarovnije dobre knige ni tako enostavno skrčiti na uporabno tržno formulo. Kar sem napisala o času in nujni selekciji, pa zame žal trenutno velja – ob vsej strokovni literaturi, ki moram prebrati, preprosto ne berem več toliko in potem imajo knjige, ki jih priporoči nekdo zanesljiv, pač prednost. Pa še tu se kdaj zgodi, da s priporočeno knjigo ne najdeva skupnega jezika. Le Carreja obožujem, Highsmithove pa še ne poznam, hvala za namig. 🙂
Kako se izoblikuje bralski okus … Super tema za nov pogovor 😉
Na moje veselje do branja je vplival moj ded, ki mi je bral že kot dojenčku, ampak je za izoblikovanje mojega bralskega okusa prehitro umrl (no, razen s tem, da sem podedovala njegovo zbirko knjig, ki pa obsegajo 100 romanov, pa vse kar se je tedaj dalo kupiti od npr. Prešernove družbe, pa otroške knjige…). Sicer pa običajno uživam v istih knjigah, kot moja mama. Od ostalih ljudi še nisem našla “sorodne druše”. Tale forum še najbolj uporabljam kot priporočilo.