Virtualka….
Hitim, da se mi noge fecljajo….
Upam, da mi ne pobegneš!!!!!
Nikakor ni šlo prej, presneta mularija… pa še to… pa samo še to…. tršicaaaaaaaaaaa, jaz bi samo to vprašal….
Hudiča, 7 minut že zamujam!!!!!
Me še čakaš pred sladoledarjem????
Od daleč vidim vrsto ljudi, ki stojijo na soncu in se smejijo. Malo stran pa vidim nekoga, ki se že prav razočarano ozira okoli sebe…
Če to nisi ti!!!!!!
….
….
Nisi obupal, nisi mi pobegnil….
Po telefonu si bil slišati kot nekdo, ki ne obupa čisto takoj!
Mislim, da sem te prav “prečitala”….
Nič se nisva zgrešila!
Zdaj sem tu… na obljubljenem sladoledu.
Ampak ta sladoled ne bo posladek, temveč aperitiv!
“Hej, glej jo, sem resno pomislil, da te ne bo,” si šepnil, ko sva si stisnila roke.
“Ma ne, dobre ponudbe za najboljši sladoled na zamudim nikoli!”
“Kaj boš? Lešnik?”
“A mi na nosu piše, da mam tega najraje?”
Vsak s svojo ledeno pregreho v rokah stopava po kamniti potki ob reki. Mirno je, sončen dan se počasi končuje… toplo je…
Objameš me čez ramena in pripoveduješ, pripoveduješ…. kot da se že 100 let poznava… Jaz pa se smejim tvojim štorijam.
Ustaviš se.
Obrneš me k sebi in me pogledaš v oči.
“Lepa si, veš!”
“Hm…” naredim začudeno šobico… in zardim.
Približaš obraz k mojemu.
Me boš poljubil????
Panika…. kam naj s sladoledom???? Naj ga vržem v grmovje in se oklenem tvojega vratu…….. Joooooj….
Forum je zaprt za komentiranje.