Videz knjig
Katere knjige so vam bile resnično všeč tudi na pogled?
Koliko vam pomeni oblikovanje?
Se vam zdi, da med slovenskimi založbami katera še posebej izstopa, ko gre za skrb za oblikovanje? Pri tem nimam v mislih tega, ali gre za mehko ali trdo vezavo, ampak odnos oblikovalca (založbe) do knjige in njene podobe.
Itn.
Sama nimam nič proti “cenejši”, mehki vezavi (menda v primeru Slovenije zaradi majhnih naklad razlika v ceni niti ni tolikšna), nemalokrat se mi zdi celo primernejša. Zagovarjam pa stališče, da mehka vezava nikakor ne sme biti izgovor za slabo oblikovanje (pa naj gre za naslovnico, izbor črk, prelom ipd.). Razbesni me tudi, če knjiga razpade pri prvem branju.
Zdi se mi, da je pri nas zaslediti oboje: katastrofične primerke, a tudi tako lepe, da bi jih človek najraje takoj “odnesel domov in jih gledal”, četudi ga vsebina eno figo briga.
Se čisto strinjam s tabo. Oblikovalski “overdose” tudi meni običajno ne sede, mi je pa od nobel knjig všeč Faust (tudi od Sanj): oblikovno zadržan, tista lepa mat zlata barva, obenem pa naravnost razkošen. Pa papir … bi ga kar šlatal. Škoda, ker Fausta ne prebiram “redno”, sicer bi si to knjigo omislila. Tudi Idiot mi je strašno všeč.
Beletrinine opreme mi načeloma ugajajo, me pa rahlo dolgočasijo. Ampak kot zbirka učinkujejo zelo lepo.
Ne bom sitnarila, navsezadnje gre pretežno za zelo kakovostne knjige, ki jih človek večkrat vzame v roke, zato je super, ker ni šans, da bi razpadle: dober papir v lepem odtenku, prijaznem za branje, obstojni in lepi ščitni ovitki, knjige so pa povrhu “zašite”.
Največji polom se mi je pa zdel 2. natis zbirke 100 romanov: škoda, ker so najbrž imeli denar za kaj lepšega – tako dolgocajtnega oblikovanja pa še ne. Bljak.
Včasih se tudi zgodi, da te kaka oprema zavede: vidiš knjigo neznanega avtorja, ovitek pa, kot da gre za najhujši pofel. In si rečeš, ah, to bo kaka traparija o zakonskem trpljenju, ločitvi in po mnogih ovirah najdbi same sebe (in idealnega moškega). Potem ti pa isto knjigo priporoči pet frendov, ki jim zaupaš, naposled jo vzameš v roke – in, juhu! Odličen roman. Pa bi se gladko lahko zgodilo, da bi ga spregledal – samo zaradi opreme.
No, to se vsaj dogaja meni. Ne moreš v knjigarni/knjižnici pri vsaki knjigi prebrati celega poglavja, da bi videl, kaj bo, zato se mi pogosto zgodi, da je prvi vzgib prav podoba knjige …
Zeo lepo so oblikovane knjige Lambde iz prejšnjega leta. Bele, uokvirjene s preprosto ilustracije, lepim fontom in ne preveč belim papirjem. Lepe se mi zdijo tudi nevpadljive knjige cf*-ja.
Malo sem razočaran nad Modernimi klasiki. Si oblikovalec res ni mogel spomniti kaj bolj izvirnega od ene fotke, ki jo preposto napopa na celo stran. Sploh ima ta zbirka nesrečo z oblikovanjem, ker so že trikrat zamenjali videz. Najprej je bil ščitni ovitek, nato so se spomnili vsako še natisnit v žepni izdaji, zdaj je samo platnica s fotko. Tudi font so spremenili.
Imam občutek, da so bile včasih knjige bolje oblikovane, kot so danes. Napr. pri zbirki Kondor so bile ta stare še najboljše. Tudi za Kondor se mi ne zdi pametno, da so tako radikalno spreminjali dizajn. Zame mora zbirka zgledat isto, če je še tako stara. Npr. francoska Pleiade je vseskozi ista. Tudi izdaje Gallimarda so vseskozi iste (bež z rdečim okvirjem). Ali pa Penguin …
Na sejmu sem odkrila apokalipsino zbirko Fraktal, ki je zelo lepo oblikovana, žepna (moj naj format), prijetna na pogled in otip. Tudi izbor besedil je zelo zanimiv, lani je v tej zbirki izšel Smeh meduze (Cixous), pesmi avstrijske avtorice Margaret Kreidl (pravo odkritje! sijajen prevod Urške P. Črne), pa pesmi W. Szymborske (prevod N. Jež). Letos pa knjiga Milorada Popovića, res sijajnega črnogorskega pesnika. Tudi njihova filozofska zbirka je zelo lepo oblikovana (Aut), čeprav nekoliko nepraktična (knjige so bele in se hitro umažejo, če jih vlačiš s sabo po avtobusih, vlakih, ipd. – skratka za tiste, ki lahko filozofijo berejo doma).
Zelo mi je všeč notranje oblikovanje (tipografija, postavitev besedila, vrsta papirja, etc.) pri Beletrini, malo manj pa so mi simpatične njihove naslovnice – nekatere so zelo posrečene, nekatere pa so katastrofa. Je pa naslovnica nove Antologije slovenske poezije kar solidna, čeprav je knjiga ogromna in veliko manj praktična kot je bil mpr. Živi Orfej, ki bil skoraj tako obsežen, a žepne velikosti. Je pa to krasna knjiga za na polico. Beletrina je nekje jeseni tudi objavila natečaj za celotno novo podobo zbirke. Tako da lahko pričakujemo nekaj novega.
Zelo všeč mi je tudi nov izgled nekaterih knjig pri MK (Nova lirika, 100 knjiga Lirike, pa npr Skrivnostni primer od Haddona) – z izemo Ime mi je rdeča, kjer me je notranja postavitev besedila, zelo razočarala. Zelo lepa je tudi pesniška zbirka Ludwiga Hartingerja – oblikovanje se zelo poda vsebini.
Tudi meni je zelo všeč oblikovanje pri Gallimardju – preprosto, prepoznavno, elegantno. Podobno taktiko ima Faber & Faber.
@Nikica 7: no, sva že dve, ki jima je pomemben izbor črk, prelom ipd. Meni pzp. skoraj bolj od zunanje podobe – navsezadnje je za udobno branje to pomembnejše. Med branjem človek itak ne gleda naslovnice 😉
In zdi se mi, da se včasih ne zavedajo temeljnih pravil postavljanja knjige(sploh ne vedo zanje?). Zoprno je brati, če je besedilo postavljeno čisto od roba do roba strani. Za kak katalog h gledališki predstavi še gre, na “daljše proge” je utrudljivo. Ali če med vrsticami tako rekoč ni presledka. Ali pa kakšne eksotične črke neprimerne velikosti. No, k sreči taki izpadi niso pretirano pogosti, sem in tja pa le naletim nanje.