Verni ljudje
No, moja izkušnja je takšna, da je duhovno ljubezen oziroma dušo partnerke (njena čustva, želje, pričakovanja, smisel in predstave, ki jih ima) možno razvijati vzporedno s spolnostjo. Se pravi, da spolnost ni tista, ki bi dokazovala ljubezen enega do drugega, ampak je le posledica povezanosti, seveda tudi telesne privlačnosti.
Tole je zastavljeno zelo na široko. Se ne bi ravno strinjala s teboj.
To bi bilo idealno, če bi bili ljudje angeli, brez slabosti in grehov.
Ko se dva spoznata in se med njima vžge ogenj, se niti približno ne poznata. Vidita idealno sliko drug drugega. Slabosti drug drugega vidita v pozitivni deviaciji. Ko zaljubljenost mine, se počasi vidita realno, s vsemi pomankljivostmi in slabostmi. Šele prihaja čas spoznavanja. Začne se čas manipulaje, izsiljevanja in raznih drugih nefer zadev, kdo bo nadvladal nad kom Ker smo pač črno – bela kombinacija.
Če v to spoznavanje vstopamo brez spolnosti, se spoznavamo na čisto drugačen način, ker v drugem primeru postane spolnost samo še eno dodatno orožje manipulacije.
V tem obdobhu trenja ranimo drug drugega, rane prizadejane na področju spolnosti pa so najglobje.
Če se par v tem obdobju ni predal spolnosti in ugotovi, da ju je narava z zaljubljenostjo pretentala, da nekako po tej fazi ne gresta skupaj, gresta lahko lažje narazen in ostaneta lahko celo prijatelja, kot dva, ki sva se v spolnosti zvezala.
Tudi v partnestvu je pomembna edinost med dvema. Da skupaj funkcionirata podobno, se tolerirata, se razumeta. Vemo, kako je edinost težko doseči.poglejmo si medsosedske odnose, podjetja, državo.
Tukaj je čisto podobno. Edinost med dvema ni v njuni zmožnosti, ampak je dar Sv. Duha. Da lahko dva funkcionirata v harmoniji, če sta po pametni presoji ugotovila prej, da je to možno, je ta dar podeljen s zakonom.
Drugače, iz prakse, da te stvari ne funcionirajo, imam vsak dan pred očmi, ko gledam, kako moja otroka živita na posveten način, koliko partnerjev sta zamenjala, kako ne najdejo prave sreče,kako trpim, ko jih gledam, kako so vsi krasni ljudje, pa nič ne štima.
Imaš pa precej predsodkov glede spolnosti.
Spolnost je zelo pomemben dejavnik intimnega odnosa. Se poročiti brez tega, da bodočega partnerja ne poznaš še iz tega zornega kota in ne veš kakšen je v postelji in kakšne so njegove navade, je zelo tvegano in naivno.[/quote]
Tukaj je pomembno vprašanje, kaj določa našo kompatibilnost v spolnosti. Po moje so zadeve obrnjene ravno na glavo. Kaj je tista danost, da če se dva imata rada, pa se ne ujameta v spolnosti.
Strokovnjaki za duhovnost bi pa že malo več morali vedeti o tem.
Konkreten primer:
Fant, radoživ, ženska naredila splav, ker je on tako zahteval, spoznal dekle, ki jo je vzljubil in je videl prihodnost z njo. Spoznavanje z njo trajalo eno leto – vzdržno življenje. Postala sta par, otroci, ampak ne funkcionirata skupaj. On ji na noben način ne more prepričat, da jo ima rad. Podal se je v razne okultne prakse samo zato, da bi onadva lahko v vsej polnosti zaživela skupaj. Nobenega uspeha.
Z božjo pomočjo se je ugotovil vzrok njunuh težav. Ona naj bi bila splavljena, njen oče je zahteval splav. Od spočetja zaznamovana z neljubeznijo s strani moškega. Njen partner zahteval splav pri prejšnji partnerki. Ko se je to vse razrešilo: kesanje, spoved, odvoved, ozdravljenje, osvoboditev
sta lahko prvič normalno zaživela v postelji.
Srečna spolnost je ravno tako duhovna zadeva, ali vsaj 90%:
Imaš pa precej predsodkov glede spolnosti.
Spolnost je zelo pomemben dejavnik intimnega odnosa. Se poročiti brez tega, da bodočega partnerja ne poznaš še iz tega zornega kota in ne veš kakšen je v postelji in kakšne so njegove navade, je zelo tvegano in naivno.[/quote]
Hm, na nek način imaš prav, na drug način pa tudi ne. Tudi, če partnerja “preizkusiš” pred poroko še ne pomeni, da si ga s tem spoznal. Sploh se ne zavedaš, kako so ljudje sposobni pretvarjanja. Precej parov je pred poroko že živelo skupaj, seveda so bili tudi intimni, pa so se ločili po nekaj letih zakona. Koruzništvo pred poroko ti sicer v določeni meri omogoči, da spoznaš partnerja v smislu, kako funkcionira, ampak neprijetna presenečenja so možna kasneje kljub vsem tem “previdnostnim ukrepom”.
Imaš pa precej predsodkov glede spolnosti.
Spolnost je zelo pomemben dejavnik intimnega odnosa. Se poročiti brez tega, da bodočega partnerja ne poznaš še iz tega zornega kota in ne veš kakšen je v postelji in kakšne so njegove navade, je zelo tvegano in naivno.[/quote]
Tukaj je pomembno vprašanje, kaj določa našo kompatibilnost v spolnosti. Po moje so zadeve obrnjene ravno na glavo. Kaj je tista danost, da če se dva imata rada, pa se ne ujameta v spolnosti.
Strokovnjaki za duhovnost bi pa že malo več morali vedeti o tem.
Konkreten primer:
Fant, radoživ, ženska naredila splav, ker je on tako zahteval, spoznal dekle, ki jo je vzljubil in je videl prihodnost z njo. Spoznavanje z njo trajalo eno leto – vzdržno življenje. Postala sta par, otroci, ampak ne funkcionirata skupaj. On ji na noben način ne more prepričat, da jo ima rad. Podal se je v razne okultne prakse samo zato, da bi onadva lahko v vsej polnosti zaživela skupaj. Nobenega uspeha.
Z božjo pomočjo se je ugotovil vzrok njunuh težav. Ona naj bi bila splavljena, njen oče je zahteval splav. Od spočetja zaznamovana z neljubeznijo s strani moškega. Njen partner zahteval splav pri prejšnji partnerki. Ko se je to vse razrešilo: kesanje, spoved, odvoved, ozdravljenje, osvoboditev
sta lahko prvič normalno zaživela v postelji.
Srečna spolnost je ravno tako duhovna zadeva, ali vsaj 90%:[/quote]
To je samo en primer izmed mnogih.
Očitno ta dar ni poklonjen vsem, ker se tudi cerkveno zvezani ljudje ločijo ali celo dosežejo razveljavitev cerkvenega zakona. Pa tudi tale dar se nekako ne ujema s predhodnimi odstavki o spoznavanju. Če gre za dar nekoga tretjega, zakaj se mora par sploh truditi, se spoznavati in tako dalje? Ta dar ni nič drugega kot rezultat njunega vlaganja v zvezo.
Vse to, kar opisuješ, se lahko zgodi tudi brez cerkvenega žegna (namerno sem napisala cerkvenega in ne božjega). Dva se lahko spoznata, spoznavata, vzljubita in ljubita pred poroko.
Očitno ta dar ni poklonjen vsem, ker se tudi cerkveno zvezani ljudje ločijo ali celo dosežejo razveljavitev cerkvenega zakona. Pa tudi tale dar se nekako ne ujema s predhodnimi odstavki o spoznavanju. Če gre za dar nekoga tretjega, zakaj se mora par sploh truditi, se spoznavati in tako dalje? Ta dar ni nič drugega kot rezultat njunega vlaganja v zvezo.
Vse to, kar opisuješ, se lahko zgodi tudi brez cerkvenega žegna (namerno sem napisala cerkvenega in ne božjega). Dva se lahko spoznata, spoznavata, vzljubita in ljubita pred poroko.[/quote]
Točno sem vedela, kaj bo kamen spotike.
Zadeva je dvotiren proces. Dan nam je razum, prosimo za modrost, da sami vidimo, ali imamo sposobnosti/zmožnosti, da bi z nekom lahko lepo zaživeli. Naš trud pa je potem z žegnom poplačan na ta način, da se lahko razumemo še bolj popolno. To je lepo razloženo v kjigi Zadela me je strela.
Podoben primer je prijateljstvo. Dva postaneta prijatelja, ki se krasno ujameta in vse je super. Pride dvom, pride zamera, drug drugega lahko začneta obtoževat, da nista iskrena, da …
Pride do razdora. Če pa prosita ISKRENO Boga za varstvo, da naj On bdi nad njunim prijateljstvom, sta obvarovana marsičesa slabega. – sigurno drži
Imaš pa precej predsodkov glede spolnosti.
Spolnost je zelo pomemben dejavnik intimnega odnosa. Se poročiti brez tega, da bodočega partnerja ne poznaš še iz tega zornega kota in ne veš kakšen je v postelji in kakšne so njegove navade, je zelo tvegano in naivno.[/quote]
Hm, na nek način imaš prav, na drug način pa tudi ne. Tudi, če partnerja “preizkusiš” pred poroko še ne pomeni, da si ga s tem spoznal. Sploh se ne zavedaš, kako so ljudje sposobni pretvarjanja. Precej parov je pred poroko že živelo skupaj, seveda so bili tudi intimni, pa so se ločili po nekaj letih zakona. Koruzništvo pred poroko ti sicer v določeni meri omogoči, da spoznaš partnerja v smislu, kako funkcionira, ampak neprijetna presenečenja so možna kasneje kljub vsem tem “previdnostnim ukrepom”.[/quote]
Saj nisem nikjer napisal, da ga s tem spoznaš. Lahko živiš z nekom 10 let, pa še ga nisi v celoti spoznal.
Gre se za to, da ga poznaš bolj, kot pa, če nista izpostavljena intimnim okoliščinam.
Našo osebnost sestavljajo razna prepričanja in s tem pogojevanja. Če v sebi nosiš pogoj, da mora bog bdeti ali kakorkoli biti povezan s tvojim odnosom, potem bo tudi moral biti. Ker, če ne bo, ne boš srečna in zadovoljna.
Ljubezen se pojavi, ko so izpolnjeni naši pogoji..In več je teh pogojev, manj je možnosti za ljubezen.
Odsotnost vere v boga, ni razlog za zamere in neiskrenost. Zato vera v boga tudi tega ne odstrani.
Se ne bi čisto strinjala. Kaj ali kdo podpihuje nasprotovanja med nami? Eksperti za ta črnega bi nam to znali dobro razložiti.[/quote]
Ravno organizirane religije podpihujejo nestrpnost.
Ker povzdigujejo svojega boga, kot edinega pravega in hkrati vcepljajo strah. Strah pa je velikokrat razlog za nasilje.
Eksperti za ta črnega so le druga skrajnost.
To je vse lepo in prav. Ampak kdor se zaveda, da je zaljubljenost le faza zaslepljenosti in loči med pojmoma zaljubljenost in ljubezen, ga spolnost pri tem ne more ovirat. Res je lahko le eno od orožij, ampak v tem primeru sta dva že na napačni poti, če drug z drugim manipulirata. Spolnost je torej le ono od orožij v odnosu, ki ni na pravi poti. V odnosu, kjer pa ni manipulacije, ampak je spoštovanje, upoštevanje želja, upoštevanje občutkov drugega, pa je spolnost nagrada oziroma priboljšek. V odnosu, kjer pa obstaja manipulacija, pa se lahko za orožja uporablja tudi čustveno izsiljevanje, materialno izsiljevanje in še kup drug načinov. Drugače pa se strinjam, da je veliko odnosov na napačni poti in da jih veliko temelji samo na telesni privlačnosti, ampak ti odnosi niso na napačni poti zaradi spolnosti same, ampak zaradi napačnih predstav o tem, kaj ljubezen sploh je, zaradi slabega poznavanja sebe, zaradi nerazumevanja lastnih čustev in čustev drugega in tako naprej.
kdor ima osebno izkušnjo Boga, to pomeni, da spozna, da ti je Bog blizu, da je v tvojem srcu, da ti želi dobro, da te vodi, da te želi odvrniti od trpljenja, ta potem vedno bolj razume, ZAKAJ je postavljen določen red.
Tukaj je zelo dobra razlaga, kakšen ogenj je naša spolnost. če ogenj mirno gori, nas greje, če pa dovolimo, da imamo v sebi požar, pa vemo, kaj od požara ostane.
Ali stara misel: Telo je naš konj. Če jezdec ukroti konja, bo konj šel tja, kamor bomo mi želeli, če pa ni tako, nas bi konjvodil tja, kamor mi ne želimo.[/quote]
Mislim, da je večina že povedala bistvo. Razlaga zapovedi “Ne nečistuj” pa je predvsem stvar “podzakonskih aktov” kot je Katekizem in s tem torej monopol teologije (torej institucije), bistveno manj Biblije in sploh ne (osebne) vere. Res je malo čudno, da bi bili predzakonski spolni odnosi, ne glede koliko ljubezni je med partnerjema, grešni, medtem, ko je nekemu starozaveznemu očancu meni nič, tebi nič dovoljen incest z lastnimi hčerami (no ja, itak so menda bile babe krive, saj je bil revež zlorabljen med spanjem). Vse omenjeno pa seveda ne služi ničemer drugemu kot zgolj kontrolirati še ta precej pomemben segment človeškega življenja, torej njegovo spolnost. Recept je precej preprost in deluje tudi na večini drugih področij: torej skozi vzgojo (ko je človeški um še zelo dojemljiv) predvsem poudarjati njene slabosti oz. možne slabe posledice, dobre pa čimbolj pogojevati. Z drugimi besedami torej – vcepiti strah, ki še dolgo ostane vsaj v podzavesti. In ko tako dodobra prepariranega človeka spustimo v življenje, ni vrag, da se mu bodo začele dogajati slabe stvari, saj je znano, da se nam najraje dogaja prav tisto, česar se najbolj bojimo. Zato le dobro razmisli kaj je res pravi razlog “trpljenja” tvojih otrok, ki ga omenjaš: tvoja vzgoja (za katero predpostavljam, da je bila v duhu tega kar pišeš) ali njun upor le-tej. Ali pa v tem trpljenju samo vidiš tisto, kar želiš videti.
V bistvu se da prezivetje dojencka pod rusevinami razloziti popolnoma enostavno… Samo v nasi, torej zahodni, znanosti se tega se ne priznava. Ze leta nazaj je nek antropolog raziskoval take primere. Eden izmed njih je tudi ta, mali dojencek in pa mama pod rusevinami. Mama umre, dojencek prezivi. Po vseh nasih kulturnih prepricanjih bi dojencek moral umreti. In ravno to je to. Mama je prepricana in kulturno naucena, da bo umrla, porablja energiji, da vpije, joka in vso energijo porabi in umre… Dojencek se pa pac ugasne in gre v neke vrste hibernacijo. Ker se ni kulturno poucen. Nase evolucijske prednosti so s kulturo zamrle, ker jih nismo vec potrebovali. In otrok se ni kulturno naucen, scasoma ko shodi in spoznava stvari, takrat mu pa naravne sposobnosti ne bodo vec prisle prav oz. enostavno je razum kulture toliko mocnejsi. In to ni edini primer, jih je ogromno. Otrok, ki celo noc prezivi v Alpah na mrazu, dva soferja, ki se zapreta v hladilnico tovornjaka in umreta, ceprav je le ta pokvarjena, elektricar, ki unre zaradi elektricnega soka, ceprav je elektrika izkljucena…
To mora bit pa res en kekčev električar, da še tega ne ve, kdaj ga elektrika strese. 🙂
To je vse lepo in prav. Ampak kdor se zaveda, da je zaljubljenost le faza zaslepljenosti in loči med pojmoma zaljubljenost in ljubezen, ga spolnost pri tem ne more ovirat. Res je lahko le eno od orožij, ampak v tem primeru sta dva že na napačni poti, če drug z drugim manipulirata. Spolnost je torej le ono od orožij v odnosu, ki ni na pravi poti. V odnosu, kjer pa ni manipulacije, ampak je spoštovanje, upoštevanje želja, upoštevanje občutkov drugega, pa je spolnost nagrada oziroma priboljšek. V odnosu, kjer pa obstaja manipulacija, pa se lahko za orožja uporablja tudi čustveno izsiljevanje, materialno izsiljevanje in še kup drug načinov. Drugače pa se strinjam, da je veliko odnosov na napačni poti in da jih veliko temelji samo na telesni privlačnosti, ampak ti odnosi niso na napačni poti zaradi spolnosti same, ampak zaradi napačnih predstav o tem, kaj ljubezen sploh je, zaradi slabega poznavanja sebe, zaradi nerazumevanja lastnih čustev in čustev drugega in tako naprej.[/quote]
V vsakem medčloveškem odnosu je prisotna manipulacija. Mislim predvsem nezavedno manipulacijo, ki je posledica tega, da nismo popolni in želimo od nekoga drugega dobiti to, kar manjka nam samim.
Če je nekdo depresiven, bo v partnerju iskal zdravilo za svojo depresijo, kot naprimer: ne posvečaš mi dovolj časa, nimaš me dovolj rad, ne razumeš me, ne poslušaš me. Prepričan je, da ima drugi zdravilo za njegovo slabo počutje. V bistvu je pa vzrok v njem samemu. Že od spočetja naprej se v človeka zapisuje vse dobro in vse slabo, ki ga na en način določa.
Rasti in preseči svojo človeško naravo je pa možno samo s pomočjo Svetega Duha. In da lahko dva rasteta skupaj (kar je dosti težje kot en sam, posebej na začetku) nam je Bog podaril zakrament, ki je zagotovilo, da če bomo živeli po Božji volji, nam bo na voljo vsa pomoč za pravo rast dveh skupaj.
To seveda ni resnica, da je v vsakem človeškem odnosu prisotna manipulacija. Če sem jaz slabe volje, nikoli ne iščem razloga za to pri svoji partnerki, ker sam pri sebi dobro vem, zakaj sem slabe volje, če se to že slučajno “zgodi”. Lahko se z njo pogovorim, ji povem za svoje počutje, gotovo pa je ne krivim česarkoli, razen če je ona s svojim vedenjem vplivala na to, da se je najin odnos poslabšal. Pa še takrat je ne krivim, ampak jo skušam razumet, ker se tudi sama zaveda, da smo za svoje občutke vedno odgovorni sami. Razen, če imamo ob sebi nekoga, ki mu za naše občutke ni mar in nas v resnici krivi za svoje počutje. V tem primeru imamo vedno možnost tak odnos prekiniti, v kolikor ne vidimo drugačne, bolj razumne poti.
Forum je zaprt za komentiranje.