Verni ljudje

tudidi ti si površen bralec….to ni moja teorija, ampak moje vprašanje za Robija, ki se mu je po stari navadi izognil…ko pa že sprašuješ, kot slehernik slehernika prav gotovo tega nisem zmožen

Seveda vem. Saj pa sem razložil, da se gre za nezavedno projekcijo ideala.

Je. Ni pa brezpogojna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. In to do nobene ženske. Priznam, da nisem sposoben ljubiti brezpogojno in ne pričakujem, da bo mene kdo imel.
Kdor pričakuje, je nasilen, saj pričakuje, da ga ima žena rada, ne glede na to, kar počne ali naredi.
Ker pričakuješ, da bo nekdo izpolnil tvoj ideal.

Ne. Nič je neobstoj. Nič ne more obstajati, je le fikcija.
Vesolje je zato večno. Nima začetka in ne konca, ker ni nastalo iz niča.

tudidi ti si površen bralec….to ni moja teorija, ampak moje vprašanje za Robija, ki se mu je po stari navadi izognil…[/quote]Robi pa že ni takšen, to delajo podmukli tipi…!

tudidi ti si površen bralec….to ni moja teorija, ampak moje vprašanje za Robija, ki se mu je po stari navadi izognil…[/quote]Robi pa že ni takšen, to delajo podmukli tipi…![/quote]
Tako je. 🙂

X6, potem pa pojasni, kaj si želel zvedeti s tistim vprašanjem o ženskem obrazu in minljivosti njegove lepote.
Je to sploh res, da je lepota njenega obraza minljiva? Jaz mislim, da ni. Lahko imamo le sami nerealna pričakovanja in to so, da bo žena ostala večno mlada in da se njen videz z leti ne bo spremenil. To je zelo domišljavo, saj se tudi samo ves čas spreminjamo, tako fizično kot duhovno. Ne vem, kam si ciljal s tistim stavkom.

Ne. Nič je neobstoj. Nič ne more obstajati, je le fikcija.
Vesolje je zato večno. Nima začetka in ne konca, ker ni nastalo iz niča.[/quote]No, pa vendar bi bilo bolje če bi se temu komentarju izognil ccccc :))))))

Ne. Nič je neobstoj. Nič ne more obstajati, je le fikcija.
Vesolje je zato večno. Nima začetka in ne konca, ker ni nastalo iz niča.[/quote]No, pa vendar bi bilo bolje če bi se temu komentarju izognil ccccc :))))))[/quote]
Torej verjameš, da je nastalo iz niča ? 🙂

No, pa vendar bi bilo bolje če bi se temu komentarju izognil ccccc :))))))[/quote]
Torej verjameš, da je nastalo iz niča ? :)[/quote]Hehe… kaj pa je nič?

O niču nimaš kaj rečt..Karkoli rečeš, to več ni nič. 🙂

O niču nimaš kaj rečt..Karkoli rečeš, to več ni nič. :)[/quote]Potem je čisto ok reči, da je vesolje nastalo iz niča… sicer pa ne… menda se je v neskončno kratkem času zmaterializirala ideja in nastala je snov

O niču nimaš kaj rečt..Karkoli rečeš, to več ni nič. :)[/quote]Potem je čisto ok reči, da je vesolje nastalo iz niča… sicer pa ne… menda se je v neskončno kratkem času zmaterializirala ideja in nastala je snov[/quote]
Od kod ali od kje pa je prišla ideja ? 🙂 Iz snovi ? 🙂

Potem je čisto ok reči, da je vesolje nastalo iz niča… sicer pa ne… menda se je v neskončno kratkem času zmaterializirala ideja in nastala je snov[/quote]
Od kod ali od kje pa je prišla ideja ? 🙂 Iz snovi ? :)[/quote]Na to imajo (verni) fiziki tako lepo razlago… iz niča, ane…In ta nič je neskončen, je brezčasen in vesolje se (zdaj po nedavnih ugotovitvah) nepovratno širi v ta nič

Imamo dve verziji. Ali se bo vesolje še naprej širilo in doseglo “hladno smrt” ali pa se bo začelo krčiti na nek minimum ter spet povzročilo neke vrste big bang.
Meni je bližja druga varianta.

Imamo dve verziji. Ali se bo vesolje še naprej širilo in doseglo “hladno smrt” ali pa se bo začelo krčiti na nek minimum ter spet povzročilo neke vrste big bang.
Meni je bližja druga varianta.[/quote]Tiste druge variante mislim da ni več~~

Imamo dve verziji. Ali se bo vesolje še naprej širilo in doseglo “hladno smrt” ali pa se bo začelo krčiti na nek minimum ter spet povzročilo neke vrste big bang.
Meni je bližja druga varianta.[/quote]Tiste druge variante mislim da ni več~~[/quote]Živi bili pa videli…. 😉

Imamo dve verziji. Ali se bo vesolje še naprej širilo in doseglo “hladno smrt” ali pa se bo začelo krčiti na nek minimum ter spet povzročilo neke vrste big bang.
Meni je bližja druga varianta.[/quote]Tiste druge variante mislim da ni več~~[/quote]
Še vedno pa se lahko zgodi. 🙂

Seveda vem. Saj pa sem razložil, da se gre za nezavedno projekcijo ideala.

Je. Ni pa brezpogojna. Nikoli ni bila in nikoli ne bo. In to do nobene ženske. Priznam, da nisem sposoben ljubiti brezpogojno in ne pričakujem, da bo mene kdo imel.
Kdor pričakuje, je nasilen, saj pričakuje, da ga ima žena rada, ne glede na to, kar počne ali naredi.
Ker pričakuješ, da bo nekdo izpolnil tvoj ideal.

Ne. Nič je neobstoj. Nič ne more obstajati, je le fikcija.
Vesolje je zato večno. Nima začetka in ne konca, ker ni nastalo iz niča.[/quote]
robi ti veš kaj je idel? ideal je lahko nekaj fizičnega( 90/60/90), lahko je nekaj kar si ljudje v svojem bistvu želim( recimo geslo francoske revolucije-enakost, bratstvo…ko smo ravno v turbolentnih časih)- Bog vsekakor ni ideal, niti projekcija uma…
vidiš praviš da nisi sposoben brezpogojno ljubiti žene, zdaj pa se obrni in boš doumel veličino Boga, kajti On ljubi brezpogojno in tako vernik ljubi Njega brezpogojno…popolnoma razumljivo je da smrtnik ne more ljubiti smrtnika brezpogojno, in tu pade tvoja trditev da smo vsi bogovi….razumeš?
in da dokončam..nič ne more obstajati? vrtiš se v materialnem svetu, zato ne moreš dojeti obstoja Niča….pa te sprašujem, ko se vesolje širi, kam se širi? v prostor ali v nič…? in če se širi v nič, in če nič ne more obstajati, mar potem ne obstaja VESOLJE? je tudi vesolje zgolj naša projekcija? naš ideal? in kao da vesolje nima začetka? kolikor vem so veliki pok datirali cca 15 mrd let nazaj? začetek potem je …vprašanje je, kaj je bilo pred začetkom, a ne?

Kot si že sam namignil, ni ideal nekaj splošnega, ampak subjektivnega.
Mogoče za večino ljubezen…Kar pa vernikom predstavlja bog. Ali ne ?
Torej, zakaj bog ni ideal ?
Hočeš povedati, da je to ženska z merami 90-60-90 ? Za marsikoga je, saj je takšna ženska vsaj nekaj otipljivega. Ni le predstava, kot bog..Pa čeprav me lahko tudi ženska tako očara, da ji rečem moj bog…:)

Izven vesolja je neobstoj. In nič je neobstoj.
Da se vesolje širi, je le predpostavka, do katere so prišli s sklepanjem na podlagi rdečega premika, kjer so ugotovili le večanje razdalj med galaksijami. Kar pa še ne pomeni, da se vesolje samo, kot prostor širi.

Če ljubi brezpogojno, potem je nek ideal. Ali to tudi ni dovolj, da bi bil ideal ?
Treba je ločiti med fikcijo in med realnostjo.
Če bi bog kot takšen res obstajal, potem vera ne bi bila potrebna. Čemu verjeti v nekaj, za kar veš, da obstaja. ???
Napisal sem, da bog izhaja iz nas in ga ustvarja naša misel. In ker ima vsak svoje misli in predstave, potem to pomeni, da je tudi toliko bogov, kolikor je ljudi.

Robi moral bi napisati, da toliko kot je ljudi, toliko je predstav o bogu, čeprav je to eno in isto. Dejstvo je, da tudi, če postaviš jabolko na mizo, jo različni ljudje vidijo povsem različno po svojih predstavah. Ker gre za enostaven objekt, so razlike v predstavah sicer minimalne in skoraj neopazne, ampak so pa.

Saj sem napisal, da izhaja bog iz nas in je odsev naših predstav.
Lahko pa tudi tako, kot si sam napisal, da ne bo nesporazuma. 🙂

Kaj pa je zate božja ljubezen? Je to nekaj kar lahko razumeš, razložiš ali je to nek skupek pravil in pogojev, ki jih brezpogojno sprejemaš, brez da bi vedel(a) zakaj? Zame je “božja ljubezen” to, da razumem, kako ljudje razmišljajo, da razumem vzroke njihovih misli in dejanj. Šele takrat lahko vem in zaupam, da je v vsakem posamezniku nekaj dobrega. Razumem, da mnogim strah in nezaupanje onemogočata, da dobro tudi pokažejo. Vse to pa je posledica neprepoznavanja “božje ljubezni”.[/quote]

Zame je božja ljubezen ljubezenski odnos med dvema. Ko te zadane, ko doživiš osebno izkušnjo Boga. Ko ne moreš več biti ravnodušen, ko o njem govoriš z žarom, navdušenjem.
Ko spoznaš, da Bog ni iluzija in ne fikcija. Ko Bog postane najbolj pomemben del mojega življenja, ko vse dogodke in ljudi gledam skozi božjo ljubezen, ki je v meni.
Ko ljubezen zori, ko postaja zaupanje vedno večje, ko je vedno manj strahu, ko vedno bolj človek lahko verjame, da me Bog res ljubi. Takrat lahko Bog začne delovati v mojem življenju.

Ja. Kot sem napisal, pride le do realizacije teh predstav in idealov(bog), ki jih nosimo v sebi.

Naš ideal temelji na brezpogojni ljubezni. Seveda pa noben človek ne more nuditi brezpogojne ljubezni. Zato vera v boga ostaja.

Ampak ta ljubezenski odnos med dvema, ki ga ti imenuješ božja ljubezen, ni ista vrsta ljubezni kot je ljubezen med bogom in živimi bitji? Ali je?

Kaj pa je zate božja ljubezen? Je to nekaj kar lahko razumeš, razložiš ali je to nek skupek pravil in pogojev, ki jih brezpogojno sprejemaš, brez da bi vedel(a) zakaj? Zame je “božja ljubezen” to, da razumem, kako ljudje razmišljajo, da razumem vzroke njihovih misli in dejanj. Šele takrat lahko vem in zaupam, da je v vsakem posamezniku nekaj dobrega. Razumem, da mnogim strah in nezaupanje onemogočata, da dobro tudi pokažejo. Vse to pa je posledica neprepoznavanja “božje ljubezni”.[/quote]

Zame je božja ljubezen ljubezenski odnos med dvema. Ko te zadane, ko doživiš osebno izkušnjo Boga. Ko ne moreš več biti ravnodušen, ko o njem govoriš z žarom, navdušenjem.
Ko spoznaš, da Bog ni iluzija in ne fikcija. Ko Bog postane najbolj pomemben del mojega življenja, ko vse dogodke in ljudi gledam skozi božjo ljubezen, ki je v meni.
Ko ljubezen zori, ko postaja zaupanje vedno večje, ko je vedno manj strahu, ko vedno bolj človek lahko verjame, da me Bog res ljubi. Takrat lahko Bog začne delovati v mojem življenju.[/quote]

Odnos moraš graditi v obe smeri, torej ne samo nazvgor (k bogu), ampak tudi navzdol (zemeljska ljubezen – odnosi z judmi in erotična oz. seksualna ljubezen). To mora biti uravnovešeno/uravnoteženo, da zapolniš vsak vidik, koprnenja in potrebe posebej – in se v tistem uresničiš. Ne vem, koliko si stara, ampak za mladega človeka je to lahko celo nevarno, če na 1. tir postavlja “ljubezen do boga”, torej da preveč sili navzgor v neko pobožnost in “redek zrak”, zapostavlja pa druge aspekte, strasti in želje, ki so na nek način enako “svete” oz. pomembne, čeprav nižje ravni človeka (nagoni, npr. dionizem, ptoem potreba po seksualnosti, po druženju in veseljačenju). Ti nonostop pišeš o bogu, prepoudarjaš “kakor v Nebesih, zapostavljaš pa “tako na Zemlji”.

Zame je božja ljubezen ljubezenski odnos med dvema. Ko te zadane, ko doživiš osebno izkušnjo Boga. Ko ne moreš več biti ravnodušen, ko o njem govoriš z žarom, navdušenjem.
Ko spoznaš, da Bog ni iluzija in ne fikcija. Ko Bog postane najbolj pomemben del mojega življenja, ko vse dogodke in ljudi gledam skozi božjo ljubezen, ki je v meni.
Ko ljubezen zori, ko postaja zaupanje vedno večje, ko je vedno manj strahu, ko vedno bolj človek lahko verjame, da me Bog res ljubi. Takrat lahko Bog začne delovati v mojem življenju.[/quote]

Odnos moraš graditi v obe smeri, torej ne samo nazvgor (k bogu), ampak tudi navzdol (zemeljska ljubezen – odnosi z judmi in erotična oz. seksualna ljubezen). To mora biti uravnovešeno/uravnoteženo, da zapolniš vsak vidik, koprnenja in potrebe posebej – in se v tistem uresničiš. Ne vem, koliko si stara, ampak za mladega človeka je to lahko celo nevarno, če na 1. tir postavlja “ljubezen do boga”, torej da preveč sili navzgor v neko pobožnost in “redek zrak”, zapostavlja pa druge aspekte, strasti in želje, ki so na nek način enako “svete” oz. pomembne, čeprav nižje ravni človeka (nagoni, npr. dionizem, ptoem potreba po seksualnosti, po druženju in veseljačenju). Ti nonostop pišeš o bogu, prepoudarjaš “kakor v Nebesih, zapostavljaš pa “tako na Zemlji”.[/quote]Moraš, mora biti, da zapolniš, prepoudarjaš, zapostavljaš,…
teoretiziram ničesar v bistvu ne vem ne o bogu, ne o zemeljski ljubezni-odnosih z ljudmi in erotični oz seksualni ljubezeni– do zdaj sem samo čital, čital, čital,… [sub]ccccc[/sub]