Vera
Bog kot oseba je produkt institucije in ljudi odvrača od tega kar naj bi duhovnost dala človeku.[/quote]
Kar naj bi duhovnost dala človeku… “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” – to postopoma daje odnos z osebnim Bogom.[/quote]
Če je Bog v vsakem od nas potem to pomeni, da na koncu najdemo sami sebe, svoje bistvo?
Tu se pojavljata vsaj dva aspekta pojmovanja boga. Eden je ta, ki si ga ti opisala, drugi je tisti, ki ga razlagajo v rkc, kot neko avtoriteto, ki bdi nad nami, zaradi katerega naj bi bili “bogaboječi”, posledično odrešeni…
Kar naj bi duhovnost dala človeku… “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” – to postopoma daje odnos z osebnim Bogom.[/quote]
Če je Bog v vsakem od nas potem to pomeni, da na koncu najdemo sami sebe, svoje bistvo?
Tu se pojavljata vsaj dva aspekta pojmovanja boga. Eden je ta, ki si ga ti opisala, drugi je tisti, ki ga razlagajo v rkc, kot neko avtoriteto, ki bdi nad nami, zaradi katerega naj bi bili “bogaboječi”, posledično odrešeni…[/quote]
Odrešeni, ja. Gre za vero kot orodje za kontrolo množic, nič drugega. Enako počne tudi rdeči verski vrh, le da so metode malo drugačne in so ljudem predstavljali odrešitev na Golem otoku ali v raznih kraških jamah po slovenskih gozdovih. Ampak na koncu je orodje isto – strah in efekt isti – prestrašeni ljudje.
‘Cvetličarski vidik’ boga (čista dobrota brez pikice madeža) je težko, da bi bil bog takšen, zato se tudi ne strinjam, da je vedno človek krivec za vse, da bi bil celo zaznamovan od Adama naprej – potem vedno išče krivdo v sebi. Za veliko zla v svetu in tudi na osebni ravni je resda kriv človek – ampak vedno pa ni tako: bog je kot narava, lahko je dobrodušna mati, lahko pa tudi kot muhasta mačeha, če si pogledamo, koliko ljudi živi v bedi (revščina, lakota…), potem razne bolezni, prirajene genske napake itd., ki zadanejo povsem nedolžne, tudi otroke….
Kar naj bi duhovnost dala človeku… “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” – to postopoma daje odnos z osebnim Bogom.[/quote]
Če je Bog v vsakem od nas potem to pomeni, da na koncu najdemo sami sebe, svoje bistvo?
Tu se pojavljata vsaj dva aspekta pojmovanja boga. Eden je ta, ki si ga ti opisala, drugi je tisti, ki ga razlagajo v rkc, kot neko avtoriteto, ki bdi nad nami, zaradi katerega naj bi bili “bogaboječi”, posledično odrešeni…[/quote]
Privoščim ti poslušanje kakšnih dobrih pridig in teh je v zadnjih letih resnično veliko, recimo papeževe. Težko bo slišati o Bogu kot neki avtoriteti, ki bdi nad nami, ker središče res postaja Jezus, ki je med nami, z nami. Ja, žal, preveč se je govorilo o morali in premalo o evangeliju. Sčasoma se bo to uravnotežilo.
Če je Bog v vsakem od nas potem to pomeni, da na koncu najdemo sami sebe, svoje bistvo?
Tu se pojavljata vsaj dva aspekta pojmovanja boga. Eden je ta, ki si ga ti opisala, drugi je tisti, ki ga razlagajo v rkc, kot neko avtoriteto, ki bdi nad nami, zaradi katerega naj bi bili “bogaboječi”, posledično odrešeni…[/quote]
Privoščim ti poslušanje kakšnih dobrih pridig in teh je v zadnjih letih resnično veliko, recimo papeževe. Težko bo slišati o Bogu kot neki avtoriteti, ki bdi nad nami, ker središče res postaja Jezus, ki je med nami, z nami. Ja, žal, preveč se je govorilo o morali in premalo o evangeliju. Sčasoma se bo to uravnotežilo.[/quote]
Kaj pa vem, če je to res tisto kar človek išče….
Bog…
Nisem ravno nek vernik, ampak včasih je, če si le dovolj buden, nekih “zanimivih” dejavnikov toliko in takšnih, da ne moreš reči, da je vse samo splet slučajnosti.
Včasih je simbolike toliko, da si kar zmombandiran z njo. Recimo hoja v hrib, ko naenkrat posije sonce in ti osvetli obraz. Torej hoja kot simbol gibanja, življenja,… v hrib kot simbol bliže Bogu, sonce, svetloba ki te nenadoma obžari, pa kot … pomislite sami. Pred tem, ko te je recimo obsijalo sonce, si se ob hoji ustavil, da bi pogledal na lep razgled, ko ob tem, ko strmiš proti pogledu na reko, ki se leno vije in popljavlja meje, na drugem obrežju v dosegu pogleda, zazvonijo cerkveni zvonovi. Nedelja je. Nadaljuješ pot in sonce, ki je skrito za meglico oblakov, te tik pred domom, obžari.
En sam sprehod, naprimer, pa toliko nekih namigov. Je to res samo slučajnost. (Tak je bil namreč danes moj sprehod.)
Možno da je. In možno da ni, kajne. Torej, koliko smo v resnici dojemljivi?
Te religije, ki krojijo našo kulturo, so žal preveč enoznačne in uprte zgolj v sončnega boga očeta (razum). Nepredvidljiv (čustveni) ženski princip pa je diaboliziran. Npr. krščanstvu manjka papežinja, in ker je ni, se je pojavil prezir do vsega telesnega in seksualnega. V srednjem veku so začeli pregnajati čarovnice kot odgovor lastnim perverzijam nezastopanega ženskega počela, takoj ko so začeli prepoudarjati brezmadežnost in čistost Marije, ki so jo kot boginjo oropali ženstvenosti in plodnosti (seksualnosti) ter jo kot zemeljsko (materialno) ali Erosom v nasprotju z Logosov (duhom) ali Sv. Trojico označili kot nekaj manjvrednega in satanističnega.
Logos (Sv. trojica) + Eros (Marija) = četvornost kot simbol celosti
[img]http://www.art-prints-on-demand.com/kunst/franzoesisch_handschrift//Die-Kroenung-Mariae.jpg[/img]
Zaradi izbruha vulkana l 1400+- ni bilo poletja v treh naslednjih letih in za to so okrivili čarovništvo, ki je menda kovalo zaroto proti človeštvu. Posledično so začeli preganjati čarovnice in je zadeva eskalirala v vsesplošno preganjanje žensk in moških, ki so vedeli nekaj več kot ostali.[/quote]
Zaradi kolektivne družbene klime, določenih postopnih premikov v kolektivni psihi, tukaj zaradi enostranskosti v religioznem prepričanju je prišlo do tega, razkol celostne ženske narave med kurbo/čarovnico in svetnico/aseksualni. Prevlada patriarha, tako kot v islamu, saj jih je preganjala moška duhovščina, ker niso bili sposobni sprejeti lastnih demonov, sence, ki so jo projecirali na “močne” ali kako drugače poželjive ženske.
Boga lahko vidiš vsepovsod, zato je sploh nesmiselno govoriti o bogu, ker s tem ne poveš nič. Pravzaprav le govoriš o sebi.
Simbol boga si ustvari naš ego, ker nam to daje občutek večvrednosti, občutek, da smo nekaj več od ostalih živih bitij…..Zato, bolj je človek egoističen, bolj se poistoveti z bogom
Boga lahko vidiš vsepovsod, zato je sploh nesmiselno govoriti o bogu, ker s tem ne poveš nič. Pravzaprav le govoriš o sebi.
Simbol boga si ustvari naš ego, ker nam to daje občutek večvrednosti, občutek, da smo nekaj več od ostalih živih bitij…..Zato, bolj je človek egoističen, bolj se poistoveti z bogom[/quote]
Robi, čas je, da ji ti pokažeš boga…če te je kaj v hlačah 😛 😀
V bistvu smo ljudje lahko dokaj nedojemljivi za nadnaravno. Seveda če ne podležemo sistematičnemu in vztrajnemu prepričevanju, da je verjeti v nednaravno nekaj povsem normalnega. :-))
<b>[b]Atheism has ancient roots and is not ‘modern invention’[/b]</b>
takole je, dokler se ti zdi pomembno ubadati s tem, kaj je pomembno za vero , kaj sploh vera je, kdo je večji vernik , katere so vrednote vere itd… ne, nisi vernik, si zgolj nihalo na uri, ki niha iz ene skrajnosti v drugo, dokler se ne ustavi in čaka da ga nekdo potisne v eno ali drugo stran ali pa obstane v eni točki.. preberi Pascalove Misli, četrti razdelek o izhodiščih verovanja….kdor išče Boga ga tudi najde
Forum je zaprt za komentiranje.