Vera

Ali lahko rečemo da smo verni, če živimo po nekih vrednotah , za katere verjamemo da so tiste “prave”, ki so značilne za neko vero, ali pa moramo verjeti v Boga, da se za nas reče da smo verni.

Verovanje je v Boga. Vse ostalo je prepričanje, ki ni v verski povezavi.

Je res? Ali ne izhaja naš način življenja iz neke vere, sicer z nekimi elementi drugih dejavnikov, napr. denarja ali podobno, pa vendar…

Občutek za moralo in etiko ni nujno povezan z vero v boga. Če bi imela na izbiro, s kom bi se družila – z moralnim ateistom ali nemoralnim vernikom, bi izbrala prvega. Če meni nekdo reče, da je veren, pač pomislim na vero v boga. Če se nekdo odloči, da ne bo kradel, ne glede na to, da ga morda nikoli ne bodo zasačili, gre za vprašanje morale in ne vere v boga. Recimo, zanimiv je smrtni greh po katoliškem verovanju – zavist. Tega je v reali precej, tudi med verniki.

Robi, sta vidva še skupaj? Ker mi je čudno, da se ne pogovarjata.

Že Freud je dobro opredelil pojem verovanja:

Človek, ki veruje v moralno, je zato daleč od moralnega.
Z vero se človek le tolaži in opravičuje svoja dejanja, ne glede na to, kakšna so.

Robi, ne filozofiraj, ampak napiši iz srca! :))

Robi, oprosti, ampak to pa ne vem, če drži:

Ne more držati. Besedo “le” boš moral zamenjati vsaj s “tudi”.

Z vero se lahko tolažimo in lahko opravičujemo svoja dejanja, je pa hkrati odsev tudi še česa več. Kot recimo odsev naših hotenj, želja. Mislim da je vera zelo blizu upanja.

Sicer pa, razmišljam, da ima sedaj čedalje večkrat omenjana vera islam, zelo veliko s krščanstvom. Več, kot si mislimo, in sigurno več, kot smo pripravljeni priznati.

V katerega boga verujejo vraževerci?

Vsi smo verni, tudi ateisti. Vsak nekaj verjame, tudi vera v boga ni nic drugega kot prepricanje (ki se lahko spremeni).

To ne drži. Samomorilci pred zadnjim dejanjem ne verujejo več niti v svojega velikega tiča. Obstajajo ljudje, ki ne verjamejo, ne upajo in ne vidijo smisla ne tu, ne tam, nikjer. To so ljudje s slabo samopodobo, negativno energijo in pijejo kri.

To ne drži. Samomorilci pred zadnjim dejanjem ne verujejo več niti v svojega velikega tiča. Obstajajo ljudje, ki ne verjamejo, ne upajo in ne vidijo smisla ne tu, ne tam, nikjer. To so ljudje s slabo samopodobo, negativno energijo in pijejo kri.[/quote]

Hahahaha, to si pa tako originalno povedala, da verjamem, da si sama te stavke o smislu in samopodobi izumila. Najbrž si tudi vse modne kvazi-poljudno-psihološke knjige ti napisala. Kako že rečeš: “To so ljudje s slabo samopodobo, negativno energijo in pijejo kri!”. Briljantno, briljantno! Pokojni Janez Rugelj križan s tezami njuejdžerjev. Kaj češ boljšga!

Fidelio, verjamem, da je tvoja vera v steklenici slabega vina. Ne blešči se mi od njuedžerstva, samo opazujem okoli sebe, kar bi zate težko rekla. Vsaj mene si napačno ocenil.

To ne drži. Samomorilci pred zadnjim dejanjem ne verujejo več niti v svojega velikega tiča. Obstajajo ljudje, ki ne verjamejo, ne upajo in ne vidijo smisla ne tu, ne tam, nikjer. To so ljudje s slabo samopodobo, negativno energijo in pijejo kri.[/quote]zenske mogoce res ne. 🙂 verjamejo vsaj eno, da bo bolecina izginila. 😉

Joj Marko. Predlagam ti, da napadeš bonboniero.

To, fiška, daj mi še kaj izvirnega povej o moji veri v steklenico. Nekaj, kar sem že stokrat slišal, ampak mi boš ti to tako sveže predstavila, da me bo spreobrnilo v fukfehtarja.

Čaki stari, zdaj pa vprašaj samega sebe naslednje:
– Ali verjamem v moč izpite vsebine slabe/dobre steklenice vina?
– Zakaj hrepenenje po žlahtnosti, če ne verjamem v žlahtnost?
– Kaj vse bi se moralo zgoditi, izpiti, prekotaliti v meni, da bi izgubil verovanje v periodično uživanje alkoholnih substanc?
– Kje sem, če me ni ob pijači?

Si tam, kjer mislim, da si? Zgolj retorično vprašanje.

Tvoja izjava izhaja iz vere, iz pojmovanja, ki ga zastopa katolicizem in tisto, kar je nastalo po njem… postkatolicistične in spet najdene “stare” vere.
Ateist ni enak ateistu. Če bi ponazoril točko ateizma na premici, so na eni strani verniki, na drugi pa ateisti, hec je le v tem, da je le točka 0 ena, levo in desno od nje pa je nešteto točk.
Vera je globoko osebno prepričanje, ki se ga že tisočletja grdo izkorišča in z njim manipulira.
Kdo je vernik? Tisti, ki se v družbi izkaže kot veren. Prav družba je tista, ki določa vero, vernika, pravilno vero, dobre in slabe prakse povezane z vero.
…in ko se lotim zgodovinskih tem, povezanih z vero, vidim morje manipulacij, zavajanj in laži.

Ce bi imela nek vprasalnik in za napisat veroizpoved, kaj bi napisala?
Saj ni vera kako zivis ampak v kaj verjames.
Pri zivljenju imas vsaj pri katolikih popravne izpite s spovedjo, odpustki in podobnim.

Sistem družbenih (etični principi) in individualnih vrednot (moralni principi) je evolucijsko in biološko ter kulturno pogojen ter nima nobene povezave z vero v razodete resnice, namišljenimi vsemogočnimi bitji ali silami ali čim drugim.

Kot sovražnik žensk, sovražnik ljudi, nestrpnež, rasist, ksenofob in homofob…je menda očitno, da nimam srca, zato ne morem pisati iz srca. 🙂

Ne more držati. Besedo “le” boš moral zamenjati vsaj s “tudi”.

Z vero se lahko tolažimo in lahko opravičujemo svoja dejanja, je pa hkrati odsev tudi še česa več. Kot recimo odsev naših hotenj, želja. Mislim da je vera zelo blizu upanja.

Sicer pa, razmišljam, da ima sedaj čedalje večkrat omenjana vera islam, zelo veliko s krščanstvom. Več, kot si mislimo, in sigurno več, kot smo pripravljeni priznati.[/quote]
In kaj je upanje drugega kot tolažba ?

Ne vem kaj bi napisala, najbrž nič, pa ne zato ker ne bi verovala, ampak zato, ker za mene ni vera to, da hodiš v cerkev. Vera je pač nekaj globjega.

Sicer pa, da po nekih vrednotah živiš, moraš verovati. Verovati ali verjeti, da delaš z nekimi dejanji, prav. In naš način življenja prihaja iz cerkvenih naukov. Samo da se sedaj te cerkveni nauki v nas usidrajo naučeno, ne pa iz sebe spoznano.

Torej, kdaj lahko govorimo o veri, ko se nekaj naučimo, nam je nekaj povedano, po nekih teh napotkih živimo, ali ko to v sebi najdemo, spoznamo in zaradi svojih spoznanj tudi živimo. Je oboje vera?

Ne more držati. Besedo “le” boš moral zamenjati vsaj s “tudi”.

Z vero se lahko tolažimo in lahko opravičujemo svoja dejanja, je pa hkrati odsev tudi še česa več. Kot recimo odsev naših hotenj, želja. Mislim da je vera zelo blizu upanja.

Sicer pa, razmišljam, da ima sedaj čedalje večkrat omenjana vera islam, zelo veliko s krščanstvom. Več, kot si mislimo, in sigurno več, kot smo pripravljeni priznati.[/quote]
In kaj je upanje drugega kot tolažba ?[/quote]

Huh,

je upanje (še) kaj drugega kot tolažba. Kdo ve? Marko, mogoče?

Jaz sem pravkar (priznam) dobila domačo nalogo. 🙂