Vem da me bo prevaral
Katenjka, ne sodi vsega po sebi. In smešna si. Normalno da je teoretiziranje. Kaj pa si pa pričakovala, da ti bom na forum prilepil praktičen primer? Kako se to sploh naredi?
Ja, sem imel tako dolgo zvezo. In vem, da sem si dolga leta lagal, da je vse OK. Ni bilo Ok, pravzaprav nikoli. Kaj sploh pomeni, da je OK? Da skupaj jesta kosilo, in skupaj spita, da gresta skupaj na dopust? Ali je potrebno še kaj več od tega?
Vseh 6 let, razen tiste začetne faze je bilo pravzaprav zelo napornih in nezadovoljujočih. To lahko vidim danes. Ampak takrat nisem imel pojma, zakaj je tako, kaj naj naredim, da bo drugače. Nisem niti vedel, da je sploh možno drugače, boljše, bolj zadovoljujoče. Verjel sem, da je tako v vseh zvezah in da se je s tem pač treba sprijaznit. To so bile vse laži, ki sem jim verjel, da mi ni bilo potrebno kaj veliko ukrenit. Saj nisem niti znal. Še en izgovor. Če si do sebe fer, lahko vidiš marsikaj in potem tudi veš kaj in kako si želiš v prihodnosti. Tudi za voljo knjig, ki jih v določenem času predelaš in seveda povežeš s svojimi izkušnjami. Tudi knjige niso nič druge, kot izkušnje nekoga in lahko so v veliko pomoč. Meni so bile.
Vsako stvar v življenju se da zanalizirati Katenjka. Če ti tega ne zmoreš, to še ne pomeni, da se ne da. Se ti ne zdi, da imaš tule malo preveč uokvirjena prepričanja? Dovoljuješ samo to, kar veš sama, več zate ne obstaja.
Ne gre samo za jezo, sigurno ne za brezbrižnost. Ko se kdo počuti prevaranega, je zraven jeze, res je tudi jeza, tudi zelo velika bolečina. Verjemi. To pa lahko povem iz lastnih izkušenj.
NIKAKOR pa ne brezbrižnost. Brezbrižnost, če to stanje lahko sploh tako poimenujemo, pride šele čez čas, ko več fizično nisi sposoben čutiti tako močne občutke, kot jih čutiš ob spoznanju, da je v “zraku” lahko prevara s strani partnerja. Takrat pride stanje, ko nekako otopiš.
To je sicer res, pa vendar, če se le zadosti poznaš, zadosti budno spremljaš odnos s partnerjem, se oziraš na svoje in občutke partnerja, potem lahko vidiš, da nekaj ni tako, da bi se lahko uspaval na varnosti odnosa, nekako lahko dvomiš, kam se bo odnos odvil, če bo šlo tako in tako naprej, nekako veš, da dolgotrajno to ne bo zadosti, da bo lahko prišlo do zaloma, zloma odnosa.
Še enkrat, ni samo jeza. Ne more biti. Verjemi, tudi če se pokaže kot neka jeza, je pravzaprav tudi bolečina. Že sama močna jeza je tako močen občutek, da povzroči tudi bolečino.
Sigurno da ne. Karkoli prebrati in potem živeti… Če to kar prebereš iz knjig ni del tebe, del tvoje osebnosti, je lahko samo toliko pripomoček, da v odnosu, ko že odreagiraš po nekih svojih značilnostih (in ne v skladu s teorijo) potem s temi spoznanji, znanji (ki jih lahko pridobiš tudi iz knjig), ko se občutki izzvenijo s to svojo intenzivnostjo, takrat lahko deluješ po teoretičnem znanju, da odnos spet spraviš na nivo razumevanja, usklajevanja, torej nazaj tam, kjer je bil. Odreagiramo pa v skladu z občutki in vzorci, ki jih imamo od otroštva.
Zakaj je smešna. Meni pa ni bila brati smešna. Meni je bila brati zelo zrelo, sicer na zečetku nekih spoznavanj sebe in odnosov, pa vendar že s korakom k več.
Tako kot za večino, Marko. Sem prepričana, da v kakšnih stvareh, tudi za tebe. In mene. In …
Avtorica, sem dala skozi podobno zgodbo, midva sva celo imela dogovor, da bova fer in če se bo kje kaj pletlo, bo drugi prva oseba, ki bo izvedela za to. Ja, tudi meni ni jasno, kaj je v tem tako prekleto kompliciranega.
In se strinjam z navedkom Marinca. Mislim, da varalice niti ne bi mogle živeti same s sabo in s svojo krivdo, če bi preveč globoko razmišljale o tem, kaj počnejo. Zato si tudi tako hitro lahko ustvarijo naslednjo zvezo – v mojem primeru celo naslednji dom. In sploh ne dvomim, da moje naslednice ne čaka podobna usoda, ker sem pač tudi sama samo …. naslednica. Žal izvedela prepozno.
Mogoče tvoj mož sodi med tiste redke izjeme, ki se dejansko zavedo, kaj so naredili, se pokesajo in so potem zgledni partnerji naprej. Poznam enega takšnega in vem, da bi sam sebi najraje odgriznil nos.
Veliko sreče ti želim.
Točno tako. Podzavestni vzorci nas določajo in določajo naš odziv v neki situaciji.
Utišat jih ne moremo….A ker ima človek še zavest, imamo potem izbiro. Ki ji rečemo svobodna volja. Odločamo se ali bomo delovali na podlagi podzavestnih odzivov ali na podlagi zavestne odločitve…Za zavestno odločitev pa rabimo neko znanje, kar sploh pogojuje izbiro.
Šibkejše je znanje, več je možnosti, da se nam ponavljajo vzorci iz otroštva.
Vsi imamo prav..Seveda iz svojega lastnega gledišča in na podlagi našega notranjega miselnega sveta. Nihče ne more rečt, da to ni res, kar v sebi čutim ali mislim…..A bolj pomembno je, v kolikšni meri se naša resnica sklada z realnostjo.
Imam občutek, kot da si že od vsega začetka čutila, da te bo prevaral…Na nek način to pričakovala oz. prevaro doživljaš kot nekaj, kar je del odnosa…Mogoče zaradi izkušenj…..
Zakaj je smešna. Meni pa ni bila brati smešna. Meni je bila brati zelo zrelo, sicer na zečetku nekih spoznavanj sebe in odnosov, pa vendar že s korakom k več. [/quote]
Smešna zato, ker sem dobil občutek, kot da mi želi povedat, da se s teorijo ne da pojasnit teh stvari in da je potrebno nekaj več. Ni mi pa jasno, kaj je lahko sploh to več, več od teorije. Teorija vedno pride za prakso. Vedno je najprej praksa in potem nastane teorija. Zato menim, da s teoretiziranjem ni nič narobe, prej nasprotno. Tu smo zato, da teoretiziramo. Tudi, ko se s kom pogovarjamo v živo, teoretiziramo. Tudi sebe spoznavamo skozi teorijo, ki jo povežemo s svojo življenjsko izkušnjo. Teorija nam je vedno v pomoč, saj nam daje razumevanje za nova spoznanja.
Sicer pa ja, saj ni slabo napisala, samo začutil sem nek upor, ki mi ni bil všeč.
Hvala vam vsem za komentarje. Nekateri so mi bile bližje, druge pa moram še dvakrat prebrat, da jih bom razumela.
Glede te odtujenosti zadnji mesec; gre za to, da marca že nekaj let pomagam v enem podjetju, kar pomeni, da sem v dveh službah en mesec.
Marko; verjamem, da si dobil upor pri branju…ampak trenutno ne znam lepše napisat, ker imam nekaj miselne blokade…
Nikakor pa nisem od začetka čutila, da me bo prevaral. Ne bi se spuščala v takšno vezo, če bi kakorkoli to čutila.
Tudi to, da bi me že kdaj prej varal, ne vem. Nikoli se nisem šla detektiva in ga zasliševala. Tudi, če me je poklical iz terena in prosil, če pogledam če je že prišel mail iz nevemkje, nisem nikoli brala kakšnih drugih, ker nisem imela potrebe po tem.
Ne vem zakaj se je spustil v neke igrice in ja, prepričana sem, da bo to izpeljal-izpeljal ne bi edino v primeru, če povabljena ne bi prišla.
In ja sem žalostna, jezna, razočarana in še marsikaj. Ne morem zaspat, sprašujem se ali delam prav, ali sem se prav odločila…po drugi strani pa, zakaj naj imam jaz zdaj občutek krivde.
In res ne vem kako da sem lahko.. preprosto.. tiho.
Ali si se prav odločila… to boš lahko sama si odgovorila. Ne vem sicer kdaj naj bi bil “ta veliki dan” ampak če to ni danes…, bi pa mogoče premislila in odprla temo ko bosta sama. Vprašala. Odšla že prej, če je potrebno oditi. Ali pa dala odnosu možnost da ostane, da se oba zavesta, koliko si drug drugemu pomenita, že zdaj, preden bi se naredila prevelika škoda.
Koliko pa je tebi zato, da ostaneta skupaj? Koliko ga imaš rada? Dan je mimo, mogoče so zdaj občutki malo manj močni, bi lahko zdaj premislila, vpogledala v sebe in se vprašala in odgovorila, kar sem te vprašala. Koliko želiš z njim ostati? Koliko sta si ustvarila skupaj, kako močno se drugače podpirata… Kaj bi izgubila, če bi ostala skupaj, in kaj pridobila oz. bi ti ostalo. Tudi pridobila bi, veš, po takšnem pretresu v življenju vedno nekaj pridobiš. Če nič drugega pridobiš neko resnico o sebi in občutkih.
Od tvojih odgovorov je odvisno, ali boš odkrito povedala, kaj si videla, ne z obsojanjem ali nalaganjem krivde na njega, mu samo predočila, da veš, in mu dala možnost da pove, kaj si želi, kaj načrtuje, tudi njemu dala priložnost, da spozna, koliko mu pa ti pomeniš. Ali ne bi bilo lepše, bolj odraslo, bolj obvaladano, če mu zmoreš zreti v oči, povedati, poslušati ga (tiho, brez prekinjanja, kot da bi poslušala zgodbo nekoga tretjega) in najti način za skupno pot, ali pa način za dvignjeno glavo ob slovesu. Karkoli, vedno bi vedela, da s svojim “in sem tiho” nisi izpadla žrtev!!!
Bi rada bila žrtev?
Pogovori se!
imam občutek, da moški ki tukajle avtorice ne razumete, pogrešate predvsem klasično žensko sceno ob razkritju, ki potem moškim služi, da lahko vsaj delno opravičijo svoje ravnanje (če baba skoz scene dela, nič čudno da sem se šel tolažit). Tako pa bo tale tipček ostal brez izgovorov in samo sam s seboj in s posledicami svojega ravnanja
Samo da pojasnim. Je bilo mišljeno kot retorično vprašanje, niti ne kot zafrkancija niti ne kot privoščljivost, če se ti ni izšlo.
Pač to teoretiziranje in analiziranje iz psi ali ne vem katere knjige se mi zdi malo preveč na suho no, ne vem no…
In dalje potem ko pišeš, da se vsako stvar da zanalizirati in da jaz tega ne zmorem. Po moje nihče ne zmore, ker smo v tem malo omejeni, ker so nekatere stvari onkraj tega, kar nam je pač tu dostopno. Mogoče je drugače po smrti, ne vem, kako je tam. Tam menda imamo uvid v absolutno… Tu ne vemo, kaj je to, pomagamo si samo s približki. In če sfalimo s tehniko analize, je vse fuč.
No, recimo, da je to res, da moramo delati na sebi, sklepati iz vzorcev iz otroštva, tistih temeljnih travm, itd…
Ampak, kot pišeš, da si zaznal upor v mojem pisanju, je zato, ker mi gre malo na živce, da nekdo opiše svojo neko situacijo, stanje, ki je pač patološko oz. problematično,-pa ni nujno, da zaradi obeh, ne ni nujno!- in potem racionalistični analitiki pišejo, ‘ja to je zato in zato in zato. Ko boš to prebrala, boš razumela. Jaz sem bil isti. In zdaj sem se našel in sem ozdravljen, ker sem prebral tisto knjigo.’
Namreč, dvomim, da bi lahko ona to preprečila s svojimi analizami in nekimi knjigami. Pač se je znašla skupaj s človekom, ki se mu je po 7 letih malo odbluzilo… Ničesar ni naredila narobe. Saj tudi on ni konec koncev, razen tega, da ji ne more pogledati v oči in povedati, kaj se dogaja (v kolikor se). Pač se jima je zgodilo življenje. Kolikokrat sem tu prebrala, “nikoli nisem mislila, da bom varala, nikoli nisem mislila da bom naredila splav, zdaj ko sem, mije žal, nikoli več ne bi, itd…” Jaz se tudi lahko delam svetnico, kar se tega tiče. Pa vendar, pojma nimam. Ne vem, kako bi reagirala v neki situaciji, sploh, če bi bila tista oseba.
Ne ti jih imaš. Ti misliš, da se da vse zracionalizirati, ukalupiti in potem nimamo problemov. Sploh ni res. Že s tem, ko se trudimo dajati neke stvari v kalupe, ki tja ne sodijo , imamo probleme, pa ker na vsak način iščemo kalupe s tehnikami, v okviru katerih smo pač omejeni.
Ne ravno. Obstajata dva načina, induktivni (iz posamičnega, torej iz prakse sklepati na splošno) in deduktivni (iz splošnega na posamično, ki je praviloma seveda boljše). V družboslovju, oziroma pri odnosih med ljudmi se pač večinoma res sklepa iz posamičnega na splošno in zato tudi velikokrat napačno!
Za tem, da nekdo ne zmore pogledati v oči in reči, “malo sem se zagledal v drugo pa razmišljam, da bi te prevaral,” je pač lahko marsikaj. Od tega, da je totalno brez vesti, do tega da pač misli, da bo na tak način rešil zvezo. (Ja, saj vem, kaj sem napisala!) Ok, recimo, da je varanje prilično raziskano področje, da mnogi to delajo na isto vižo in iz istih vzrokov. Pa vseeno. Tudi če gremo to vse zanalizirati, nič manj ne boli. Razen, če-ko nam uspe z razumom povoziti čustva.
In prav zares ne vem, če je to smiselno. Nekatere stvari nam je mogoče namenjeno jih občutiti, kakor se zdaj to brezčutno sliši, (ja to je zdaj tudi teoretiziranje).
Se bom potrudila in začela pisati bolj všečno. V rl nisem taka, sem pridna mirna siva miška, kaj rečem samo, če sem vprašana 🙂 🙂
Se opravičjem za offtopic, avtorici svetujem, da napiše to še na forum Nezvestoba, tam menda manj obračunavajo med sabo, odgovori so temu primerni, v principu bolj v skladu s temo, v bistvu boljši.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]S tem se pa ne strinjam. Jaz svoje odgovore štejem kar med dobre! 😉
Verjetno na forumu Nezvestoba res prinašajo občutek razumevanja, že zaradi tega, ker je nekdo to že doživel in preživel. Ali so boljši. So in niso. Odvisno kaj iščeš, kaj si želiš slišat, na kaj si pripravljen. Če si pripravljen na razumevanje sebe in drugih, na svoje lastno iskanje, bi jaz nadaljevala z debatirnjem tle gor. Ti nebi? .. in potem prisluhnila … hm, komu… (to bi me pa veselilo, če bi napisala – imam sicer v mislih, ampak vseeno… 🙂
Vsak zmore v sklopu tistega, kar pač zmore, zna, vidi, ve, se je naučil… vsak po svoje…
Zakaj fuč? Saj pa ne moreš sfaliti. Mogoče čez leta še drugače vidiš, veš…, ampak “zdaj”, s “tem” vedenjem je to tudi še en, pa vednar nepogrešljiv korak k svoji osebni rasti.
V tem primeru avtorica verjetno ne zmore zato, ker se sama bori z občutki krivde.
Se strinjam. Šele, ko se znajdemo v neki situaciji, jo lahko potem s pomočjo analize bolje razumemo in prepoznamo okoliščine in vzorce, ki so nas pripeljale v neko situacijo. Šele potem lahko preprečimo, da ne pademo še enkrat v isto situacijo.
Ona bi lahko to preprečila le tako, da bi bila bolj pozorna že od začetka in ne potem, ko se je praktično že zgodilo. Zveza je en tak dolg proces, kjer je ogromno enih pokazateljev, kako kaj štima. Vedno pa so tukaj naši občutki, ki nas na to opozarjajo, naši vzorci iz otroštva, ki niso predelani in razumljeni. Te vzorce pa se da prepoznati že prej, če si to le dovolj želimo. Tu je pa tudi razumevanje, ki ga lahko dobimo iz teoretičnih analiz, ki sploh niso posplošene, ampak so zelo natančne. Verjamem, da se lahko vsak najde v njih, če je le dovolj iskren do sebe. Z razumom nikoli ne povoziš čustev. Tvoja predstava o tem mi ni všeč, ampak to je pač tvoja izbira. Z razumevanjem kvečjemu preženeš tiste slabe občutke, ki v nas vzbujajo negotovost in nezaupanje, zaradi česar potem nismo sposobni bit odprti, iskreni in ljubeči. Zaradi njih se zapiramo vase in se odtujujemo. Ker jih ne razumemo, ker verjamemo, da je partner tisti, ki je za njih odgovoren. Zaradi njih smo nezadovoljni in nesrečni, posledično nemotivirani za reševanje težav, konfliktov, kar pripelje do odtujenih odnosov med dvema. Dlje, kot se odtujujemo, man razumemo, več jeze in žalosti se v nas kopiči. Verjetno pa mi ni treba povedat, kam to vodi.
Pogosto je pa res, da nas mora življenje nekajkrat orng po glavi udarit, da se vprašamo ali lahko tud pri sebi kaj spremenimo. Navadno je to takrat, ko se nam nekaj, kar nam ni všeč ponavlja.
ti očitno živiš na luni ali kje. saj je avtorica povedala, da je imela veliko dela. al pa ti misliš, da bi ona morala skoz preverjat vsak odtenek njunega odnosa, da bi ga ta prav cajt ustavila. v odnosu prihaja tudi do drugih težav, problemi v službi, smrti, ko ne varajoči misli, da je odtujenost posledica drugih vzrokov. če zmeraj mislim, da imate abstinenčno krizo, ker bo manjkala scena s strani prevarane.
Seveda misli, ker sam pri sebi dela zaključke, namesto da se bi o tem iskreno pogovoril s partnerjem. Ostalega mi ni potrebno komentirat. Vse kar napišem, napišem iz svoje izkušnje. Razumem pa, da vsi nimamo enakih in da se nekaterim določene stvari zdijo enostavno pretežke. Tudi meni so se nekoč. Še vedno pa ne trdim, da je vzdrževanje odnosa preprosta stvar. To pa še ne pomeni, da ni garanje ni vredno.
Če bi vedela na kaj točno biti pozorna, bi bila. Saj si ne ustvarjamo namerno nekih okoliščin v katerih smo potem nezadovoljni.
Delujemo kot znamo..Na podlagi tistega, kar so nam drugi vcepili.
Kot sam praviš:
Ampak ne glede na to, kako dobro poznaš teoretične analize, še to ne pomeni, da boš tako doloval.
Na primer, lahko popolnoma poznaš teorijo in vse prometne znake in pravila….Pa še to ne pomeni, da znaš voziti avto.
Okoliščin si res ne ustvarjamo namerno, čeprav včasih prav zgleda tako, kot da si jih. Normalno, da si jih ne. Ampak, dajmo se iz njih učit na sebi, ne krivit drugih pri tem.
Ni dovolj, da poznaš samo teorijo. Če poznaš teorijo, še ne pomeni, da poznaš tudi sebe. Poznati moraš torej predvsem sebe, tako lažje razumeš druge. Teorija je pri tem samo v pomoč.
Saj, a ni tudi na njemu, da če ima probleme z njo, da bi se v prvi vrsti poizkusil pogovorit z njo? Se pravi s partnerico? Ne pa da, hop, se zaljubi v drugo. Drugače pa čisto razumem avtorico. Če že namerava varati, je kakor da je že. Saj je vseeno, če ga sedaj ustavi. Tako, ko bo zadeva ‘uradna’ in se bo pravara dejansko zgodila potem lahko avtorica mirne vesti reče ‘adijo’. Če ga pa poizkusti ustaviti pa itak nikoli več ne bo mirna z njim. Kaj pa naj? Obesi službo na klin in preverja ali jo že namerava prevarati?
Avtorici pa… vso srečo pri iskanju nove ljubezni 😉
Seveda je na njemu, to sploh ni debate. Ampak njega ni tukaj, niti ga kaj takega trenutno ne zanima. On je trenutno daleč od resnice. Point pa je, da nekdo, ki je prevaran, še ni nujno žrtev v odnosu in je zelo verjetno soodgovoren za nastalo situacijo. Ampak o tem ne moremo debatirat, ker nimamo njegovega mnenja.
Z napačno interpretacijo in napačnimi pristopi (obnašanjem) lahko sfališ in dosežeš ravno tisto, česar ni nihče hotel. Posebno če gre za neke radikalne prijeme. Zato so na primer radikalne terapije sporne. Pri nekaterih bo delovala “prav”, pri drugih pač drugače. To ni fizika, kjer se snov vedno obnaša pričakovano z naravnimi zakoni. Pri človeku je nujno pustiti “prostor.”
Res ne razumem. Ko si enkrat pač izbereš oz. si izbran od nekoga, mu pač moraš v toliko zaupati, ne pa stalno preverjati, analizirati, biti na preži za možnimi odtujevanji, možni plani v njegovi (njeni) glavi, da pa te bo zdaj prevaral oziroma da to načrtuje, … grozno no. Sploh pa mislim da ti nisi tak človek, samo neki racionalist si. A se ni lepše pustiti prepustiti, ja pač naj se zgodi, če se že mora. So stvari, ki so onkraj našega uvida, našega vpliva… pa nisem fatalistka, ampak v to sem pa prepričana. Kje je tu varnost in ljubezen…??
Zato imajo nezaželjeni otroci skoraj nepopravljive travme, ker nimajo v podzavesti, da so s strani matere (in oče menda ni čisto zanemarljiv v tej vlogi, čeprav mnogi (feministke) to mislijo) imeli brezpogojno ljubezen. Tega ni nikoli več kasneje, še najbližje smo temu v fazi zaljubljenosti, ko začenjamo zvezo. Itak pa je to nedosegljiv ideal, brezpogojna ljubezen do partnerja. In vi zdaj tu hočete to še bolj secirati, razčlenjevati, analizirati, opravičevati. Njega. Da je ona delala napake.Seveda jih je, saj ni idealna, kdo pa je? Ampak za prevaro, fizično, je pa kriv izključno tisti, ki je prevaral. Lahko bi prej povedal in odšel.
Jaz prav zares ne. Mi je nekaj posebnega, da končno nekdonapiše, da ne bo delal nevrotičnih scen. Jaz jih tudi ne bi, na zunaj, kaj se pa dogaja v njeni glavi, pa mora biti peklensko težko. Ko veš in ne veš. Ko slutiš, da bi lahko stvar preprečil in “rešil”. In verjetno niha med obtoževanjem sebe, razočaranjem zaradi sebe, da je bila skupaj tako dolgo s takim človekom, jezo, žalostjo… to so čustva, menda še bolj plastična kot tista, ko sta bila zaljubljena… Meni je težko to brati, če je zgodba resnična. Imaš takih zgodb za čustveno katarzo v veliko dobrih in slabih filmih, v šund romanih in visoki literaturi.
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]Katenjka, saj imaš prav po eni strani. Sicer nisem samo racionalist, Ampak, ko se najdeta dva, ki sta sposobna ljubezni in se lahko prepustita, si zaupata, do tega ne pride in ni potrebno vse to raziskovanje, analiziranje in do dotujevanja po moje sploh ne pride. To je potrebno le, če si dva še želita ostat skupaj, pa sta se nekako odtujila. To je moja predstava.
Žal pa je takšnih zvez zelo malo, posledično se tudi kot otroci tega ne moremo naučit od svoji staršev, zato potem pol življenja porabimo, da se tega sami naučimo, ali pa se sploh nikoli ne.
Forum je zaprt za komentiranje.