Vem da me bo prevaral

7 let poročena, brez otrok. Oba imava gesla od od gmaila od obeh.
Mož zadnje dva tedna skriva telefon in postala sem malo bolj pozorna na njgovo vedenje. Preverila sem pošto in odkrila, da med mojo tri dnevno odsotnostjo načrtuje večer z meni nepoznano žensko in to pri nama doma, njen odgovor na mail je bil, da se že veseli razvajanja…hmmmm
Mi je jasno, da partnerski odnos ne pomeni, da si nekoga lastiš, ampak tale je pa malo huda no,tudi zame, pa sem ponavadi dovolj razumevajoča. Nimam nič proti varalicam (sama ne varam), ampak ali res nimajo toliko ne vem česa (vesti?), da bi jih peljali vsaj v motel, ne pa v domačo spalnico.

Dogodek se še ni zgodil in lahko bi mu rekla, da vem in bi stvar elegantno preprečila, ampak ne bom.
Naj se zgodi, naj jo ima jaz pa res ne rabim takšnega moškega v svojem življenju.
In on se obnaša kot da ni nič, še vedno pozornosti, poljubi in načrtovanje dopusta(?)

Madonisch, zvito bitje si, in si tiho. Načrtuj skupaj z njim dopust in varanje, tako ne bo sumov! Pridobi podatek, kdaj se bo srečanje odvijalo, celo omogoči to s svojo vnaprej napovedano celopopoldansko in celovečerno odsotnostjo, nastavi vabo v obliki priložnosti, brezmejno ugodne in varne priložnosti, ki je sploh ne bo mogel zavrniti, trenutno mu program za logiko ne deluje – saj imaš kake hobije, mar ne?

Ko se bo dogodek že dogajal, počakaj, da se dogaja orngi in s polno paro, seveda previdno opazuj, da ti ne uideta kam drugam, počakaj na pravi timing za vskok na prizorišče dejanja in TUFFFFF!!!, pojaviš se na prizorišču ti, se jima nasmehneš, ju nadvse prijazno pozdraviš in jima prisrčno privzdigneš čeljusti, škljoc!, škljoc!, da lepo zapreta usta in stisneta ritki in… Ostalo v nadaljevanju bo čista improvizacija. Mi je všeč scenrij, špica si in si tiho.

To naredi, bo krasen in bliskovit razplet. Potem napiši kratko poročilo za Mon in posnemi film in obogatela boš. Bi šlo?

Pač … naj se zgodi, kar se mora … 🙂

že čakamo, da bo filmček na you tube

Če nimaš nič proti varalicam, zakaj se sploh obremenjuješ s tem? Ni to malo kontradiktorna trditev? Resnica je, da imaš veliko proti varalicam in tega moškega potrebuješ. Vsaj takšna je realnost.

Rabi ga za to, da bo potrdila to, v kar verjame…Da je prevarana in da so moški varalice.

Glede na to kaj planira, potem je itak že vse odpisano, in najbrž ni prvič.
Postavi kamero, in snemaj, potem pa samo objavi nekam :)) npr. pošlji vsem katere email naslov ima 🙂 Potem pa čakaj 🙂

Drugače pa žalostno. Sem že doživel prevaro. Nikomur ne privoščim.

Vlačit neke ženske v skupen dom..to mi pa ni …ne vem ne najdem prave besede.
Saj ni problem, ampak a je težko rečt, ej, zaljubil sem se v drugo ali kaj.
Pa ne smatram, da so vsi moški varalice.
Ne bom snemala, pa slikala..ohhh, ja pa še na youtube dala…
Ne potrebujem takšnega moškega in ga tudi ne želim. In ga tudi ne bom imela, pa upam da bo šlo s sporazumno ločitvijo z njegove strani.

Saj ne živiš z vsemi.

Saj je že od vsega začetka takšen. Ni se spremenil. Le do izraza niso prišle te lastnosti, ki jih sedaj spoznavaš.

Jaz pa “in sem tiho” razumem.
Tudi sama bi lahko bila tiho. Pa ne zato, ker bi želela neko potditev svojih dvomov, vsaj ne v taki obliki, kot se tu piše oz. bere, ali da bi želela kaj slikat, še več, objavit na you tube … Daleč od tega. Gre za to, da še vedno nekako verjameš, da mogoče pa ni res, da mogoče pa ne bo res, in ker si nočeš lagati, pač opazuješ, daš priložnost (še zadnjo) tako njemu, možu, kot sebi, odnosu. In da bo, ko bo sum potrjen, lažje oditi, lažje videti moža oz. partnerja v luči nevrednosti, da boš imel čisto vest, češ da tako ni vreden ne nje, pa še koga več… vsaj jaz tako razumem.
Nekaj pa čakaš zato, ker si jezen, in samo čakaš na pravo priložnost, da bo jeza upravičena.
Po moje se že zdaj čuti prevarana, samo zdaj še nima prave podlage za takšne občutke in dejanja.

Kaj si mislil s tem, da tega moškega potrebuje… zakaj potrebuje, od kje bereš, da ga potrebuje, kaj točno potrebuje, moškega (moža) ali kakšne občutke… lahko malo bolje razložiš?

Robi; ne vem zakaj bi rabila potrdilo, da so vsi moški varalice…pač, nisem mislila da bo kdaj šel tako daleč oz. da se nama bo to zgodilo. Lahko da se je že kdaj zgodilo, vendar jaz za to ne vem. In tako kot je napisala “it”, že zdaj se čutim prevarano, tudi če do tega dejansko ne bo prišlo.
Vsekakor pa se bom ločila in ne bom zmerjala moških s prasci in varalicami. Življenje gre naprej. Ja, mi je hudo in ja, sem jezna. Moti me, ker sem mu pred leti povedala, da če bo spoznal kakšno, za katero misli, da je kakorkoli boljša kot jaz…lahko gre, saj nismo nikogršna lastnina. Saj nihče ne mara, da nas ima kdo za norca. S to žensko je dnevno na liniji (gsm, mail), verjetno je “v procesu zaljubljanja”, pa je tako težko se odkrito pogovoriti z mano?

Klinc.

Verjetno zato ne govori, ker se boji, da te bo izgubil. Mogoče pa ni tako ziher, da se bo to obneslo.

Kaj pa drugače? Kako se je obnašal do tebe, kako si ga doživljala, sta se začela odtujevati, si opazila, da je bilo kaj drugače, zadnje čase… kako pa spolnost…

It, Robi je kar dobro povedal. Verjamem pa, da je to težje razumet, če ne poznaš ozadja in vzrokov takšnih odnosov. Potrebuje ga tudi zato, da spozna, da ga ne ne potrebuje. Ampak ne samo razumsko, pač pa z vsemi čuti, tudi podzavestno. Takrat odideš brez večjega odpora. Dokler ga ne bo zapustila, sicer lahko govori, da ga ne potrebuje. Njena zavest to že dobro ve, podzavest pa vprašanje, če ji bo dovolila speljati to odločitev, ko bo treba. Ker njena podzavest črpa znanje iz odnosov njenih staršev, kjer ni našla nekega pravega zgleda o pravi ljubezni. Dokler ne ozavestiš napačnih vzorcev pri izbiri partnerja in dokler nisi sposoben postaviti pravih mej, kaj partnerju dovolit in mu pojasnit kaj od njega pričakuješ ali pa že prej ne ugotoviš, ali ti je to sposoben nudit to, kar si res želiš, tako dolgo zahajamo v slabe odnose. Ti potem vodijo v takšne in drugačne zbrke, ki vodijo v razočaranja. Nasilje, nespoštovanje, varanje, premalo čustvene bližine, slaba površna spolnost,…
In to je zelo težko dosečt, potrebno je ogromno volje, še več samokritičnosti, se pravi ogromno dela na sebi. V primeru, ko seveda starši niso demonstrirali na pravilen način, kako se to počne. Takih družin pa je ogromno, po moje kar velika večina.

Zadnji mesec sva bila malo bolj odtujena, ker sva imela veliko obveznosti. Drugače je vse isto. Vsaj jaz nisem opazila nobenih “bistvenih” sprememb. Ravno tako sva šla na sprehode, se pogovarjala, kuhala skupaj, vse…
Ne vem.
Vrtim film nazaj, pa ni nič drugače, nič ne opazim.
Ni bilo kreganja, mulanja ali česa podobnega.

Sploh ne bom preveč razmišljala. Kar je pač je.

Pogovarjala sta se že, vprašanje je samo o čem in kako odkrito. Verjetno ne kaj preveč o vaju in vajinih občutkih.

Ljudje pogosto sami sebi lažemo glede občutkov, sami sebe varamo in se tega sploh ne zavedamo ali pa si tega ne priznamo. To nas vedno vodi v težave. Takrat ne vidimo še tak očitnih težav.

Potem pa si je treba priznat tudi, da obveznosti nikoli niso vzrok za odtujenost med dvema, ampak je nesposobnost bližine vzrok, da se obveznosti sploh “pojavijo”. Sami jih poiščemo, vedno več jih je in si tako lažemo, da je to vzrok.

Modrec v neki drugi temi piše:

Težava pri odkritvanju varanja je ta, da zaupanje, odprt dialog na eni strani, ne rodi odkritosti in priznanja na drugi strani. Druga stran skorajda nikoli ne prizna varanja, če prizna, stori to le pod težo neizpodbitnih dokazov in če prizna, pa še vedno prikriva globino ali širino zadeve. Tako zaupanje in iskrenost ene strani nasprotna stran izkorišča, zato pa govorimo o prevari, porušitvi izkazanega zaupanja in dogovora o zvestobi. Vztrajati v nekem zaupanju, iskrenosti…, ob odkritih dejstvih, ki kažejo na varanje, praktično ni mogoče. Priznanje se zgodi le, če varajoči globoko v sebi doume posledice svojega napačnega početja in se v sebi odloči, ne več škodovati sebi in družini. Taka globoka razsvetljenja in spoznanja so zelo redka, saj varajo običajno ljudje, ki se ne poglabljajo vase dlje, kot do svojih občutkov, ki pa jim istočasno onemogočajo trezno presojo početja.

Hočeš rečt, da si zato želi da vidi to varanje, da se to zgodi, da bo tako zelo bolelo, recimo, da bo lažje odšla stran.
Torej, bolj bo bolelo, manj ga bo marala. Ker to se zgodi. Ko tako zelo boli, se umakneš.

Pa si sigurna, da resnično misli varat? Da ne gre samo za neko željo po nekih občutkih, ki pridejo z nekim virtualnim flirtom, naprimer…

Saj če res ima nekdo željo imeti drugega, potem je moralo biti v odnosu tudi nekaj odtujenosti, če ne gre za afero po vzgibu, kar pa v tem primeru odpade, glede na to, da se dogovarjata…

Mogoče bi bilo pa pametneje, da bi malo “potipala” v smeri, kaj čuti do tebe, in opazovala, koliko je iskren…

Pa še to, da ne skriva maila pred tabo, no, če bi kdo želel kaj skrivat, bi menda pa ja vse brisal ali odprl drug mail ipd.

Hočeš rečt, da si zato želi da vidi to varanje, da se to zgodi, da bo tako zelo bolelo, recimo, da bo lažje odšla stran.
Torej, bolj bo bolelo, manj ga bo marala. Ker to se zgodi. Ko tako zelo boli, se umakneš.[/quote]

V bistvu je nekako tako ja. Iz trpljenja se učimo. Saj je logično. Trpljenja si nihče ne želi. Ampak, če ga resnično ne želiš, je treba postat dost odgovoren in si priznat, da smo tudi sami naredili določene napake, da jih potem spet ne ponovimo. Kdor teh napak ne odkrije pri sebi, se mu vedno ponavlja ista zgodba.

Ne vem, če gre toliko za laganje, tudi kdaj, kateri, ampak dostikrat gre za nerazumevanje samega sebe, za neko kvazi razumevanje občutkov itd..

Kakšne obveznosti?

No, če zaupanje, odprt dialog ne rodi odkritosti na drugi strani, kaj pa potem rodi. Nič? Potem pa je res veliko možnosti za rešitev zakona oz. odnosa…

Ja, pogosto gre tudi za nerazumevanje, morda predvsem to ja.

Obveznosti. Rekla je, da sta bila v zadnjem mesecu odtujena, zaradi obveznosti. In pravim, da obveznosti vedno nastanejo, ker z njimi samo bežimo iz odnosa. Seveda si jih poiščemo podzavestno in verjamemo, da nas res zanimajo, da jih potrebujemo. To pa ni nič drugega, kot samoprevara.

Iskren dialog res ne rodi nujno iskrenosti na drugi strani. Druga stran se mora zavedati svoje neiskrenosti, prva stran pa jo mora na to dovolj pogosto opozarjati z razumevanjem in ljubeznijo. Nikoli s silo, ukazovanjem, postavljanjem ultimatov ali kaj podobnega. Tako pride le še do večjega odpora, saj potem druga stran dobi potrditev, da ravno prva ni sposobna ljubezni in razumevanja in ima spet izgovor, da ni ona odgovorna za to.

Zanimivo, ko te berem ne vidim nobene žalosti. Bolj jezo, brezbrižnost in priročen razlog za zaključek.

Eno veliko prilično prazno teoretiziranje. Saj je vse res. Ampak. 7 let sta poročena, in sta ok funkcionirala. Kaj je pa lahko vedela, kaj se bo zgodilo? A si ti imel že tako dolgo zvezo? A se tebi, veliki racionalist, pa ne bi moglo zgoditi, da bi se tvoji partnerki tako odbluzilo? In potem pišeš, da to ona rabi, da bo spoznla, česa ne rabi, in itd itd itd…Kaj pa ti rabiš, Marko? Nekatere stvari v življenju niso tako preproste, da bi se jih dalo zanalizirati, prebrati iz knjig in potem v miru živeti. “Življenje je to, kar se zgodi, medtem ko delaš pač druge načrte,” je rekel J. Lennon. Naj bi no. Potrjuje se pa vedno znova in znova.
Težko je to. S tem varanjem. Jaz res nimam izkušenj s tem, nimam teh vzorcev iz otroštva, in jih ni imel niti moj bivši. Pa ne vem, če mi je bilo kaj prihranjeno. Ali pa vendar?
Mogoče je pa lažje zracionalizirati, in ker tega, kar čutiš, ne moreš kar zanikati, je lažje da je to jeza kot pa bolečina.