Velika začetnica in literatura
Zdravo!
Prosim, če mi odgovorite na vprašanji, ki me že nekaj časa begata. Iskala sem primere in odgovore v več virih, a sem postala še bolj zmedena.
1. Imena narodna zaščita, civilna zaščita in teritorialna obramba namreč najdem zapisana z malo in veliko začetnico in nisem prepričana, če se to res organizacije. Neredko se pisanju celo izognejo in napišejo samo kratice (NZ, CZ, TO).
Jasno je, da se z veliko piše primer Teritorialna obramba Republike Slovenije. Naletela sem tudi na primere, ko se civilna zaščita piše z malo, a v primeru “znak Civilne zaščite” pa je c velik. Podobno je tudi Manevrska struktura Narodne zaščite.
2. Rada bi tudi vedela, katero navajanje virov in literature je res pravilno. Tudi za to najdem več vrst primerov. Različna so ločila, zaporednje…
Npr.:
Priimek, Ime: Naslov, Kraj, Založba, letnica
Priimek, Ime: Naslov. Kraj: Založba, letnica.
Kaj je bolje? Morda celo kaj tretjega?
Hvala vam za odgovore.
Poskusil bom odgovoriti le na drugo vprašanje.
Citiranje, navajanje virov in literature in urejanje seznamov (biblografije) ni nikjer enotno urejeno.
Veliko je sistemov in znotraj določenih sistemov so tudi posebnosti, ki jih predpisujejo določene inštitucije, naročniki ali založbe. Torej se je treba držati tistih navodil, ki ste jih dobili za pisanje ali so vam jih predpisali..
Če pa se samostojno odločate in niste zavezani predpisanim načinom, se lahko odločite za nek svoj sistem. Držimo se (ali izhajamo iz) nekega standardiziranega oz. že uveljavljenega splošnega sistema ali sistema v določeni stroki oz. v kvalitetnejših publikacijah.
Nekaj si lahko ogledate tudi v:
Miran Hladnik: Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja:
Vademekum za študente slovenske književnosti,
zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti
Postavljeno na – http://lit.ijs.si/spisovn.html – 5. julija 2002;
za splet pripravila po 6., spremenjeni izdaji Andreja Musar.
Glede drugega vprašanja je odgovoril že MyD, dodala bi le še to: zadeve so normativno urejene, tu ni težave. Težava nastopi, ker je teh ureditev več in potem uporabnike bega, kaj je najbolj pravilno. Vsaka ureditev je pravilna po svoje, poleg standardnih ureditev pa so tu še povsem samosvoje – če npr. urejaš besedilo za neko šolo/fakulteto, moraš upoštevat njihova navodila, naj bodo povzeta po nekih standardih ali pa so jih oblikovali po svoje. V takem primeru je namreč narobe vse, kar ni po njihovo. Če pa urejaš besedilo zunaj šolskih/fakultetnih okvirov, se pa strinjam z MyD: Hladnikov priročnik je res uporabna reč.
Glede prvega vprašanja pa takole: pri zapisih lastnih imen institucij se pogosto krešejo mnenja, gre namreč za to, da je raba pogosto drugačna od pravopisnih pravil. Jasno je, da lastna imena institucij pišemo z veliko, pri tem ni dvoma, toda – tu pa nastopi težava – kadar institucije ne imenujemo lastnoimensko, ampak občnoimensko, tedaj se piše z malo začetnico.
Kdaj gre za lastnoimensko oziroma občnoimensko rabo? Lastno ime je – kot že ime pove – ime/naziv te institucije in je najpogosteje upoštevno, ko gre za naslov ipd. Občnoimenska raba pa je tedaj, ko ni mišljeno lastno ime te institucije, ampak ta institucija kot taka: glavna težava pa se pojavlja pri tem, ker sta lastno ime in občno ime navadno prekrivni. Za primer: prošnjo za delovno mesto pošlješ na Ministrstvo za šolstvo, Masarykova … (gre za naziv in naslov te institucije), ko pa dobiš delo, delaš na tem ministrstvu: torej delaš na ministrstvu za šolstvo (ni pomemben naziv, gre za vrsto institucije).
In za popolnoma enak primer gre po vsej verjetnosti tudi v primerih, ki si jih navedla. Težave verjetno izhajajo iz tega, da je vsakomur precej čudno zapisati, da dela na ministrstvu za šolstvo, in se raje odloči za zapis z veliko začetnico. Potem imamo pa še razne institucije, ki imajo v svojem nazivu RS. Le kako bi te pisali z malo začetnico? 🙂 Ampak načeloma gre za isto reč. To je to neskladje med rabo in pravopisom, rešitev je pa najpogosteje povsem preprosta: običajno se vse take institucije piše kar z veliko začetnico, v vseh primerih rabe seveda. Koliko je to pravilno, je drugo vprašanje: tisti, ki to zapišejo, se ne morejo “sprijazniti” z malo začetnico, pravopis pa ločuje lastnoimensko in občno rabo. Pa smo v krogu.