Velika dilema
A se ti hecas ali se samo rad pogovarjas? Ce bi se ob posesivnezu pocutila varno, bi bilo z mano nekaj hudo narobe. Ker ob njem pac ne more biti varno. Ker se v samem sebi cuti negotovega, rabi druge ljudi, da jih tiranizira in poseduje.
Samota ni noben beg pred blizino. Ce hoceta dva ustvarjat blizino, je prvi pogoj, da sta prazna dnevnih stresnih dogodkov, drugace se lahko samo pinkongirata neka cutenja in o kaksni blizini ne bo ne suha ne sluha.
Tudi ko sem samska je to del mojega zivljenja. Pred kom naj bi takrat bezala? Pred sabo? Saj se nosim s sabo. Bolj tezko bos to razumel, ker ti je povsem tuje.
Nisi se nikoli zbezal iz mestnega vrveza tako visoko v gore, da bi se lahko dotaknil zvezd? Clovek, ne ves kaj zamujas.
Marko, seveda imaš po svoje prav in s tem ni nič narobe. Vendar pa izhajaš iz predpostavke, da se gre za zdrav odnos in za osebi, ki nimata v ozadju nekih travm.
In v takšnem primeru se oseba ne sprašuje, če je to prav ,da si želi partnerja in hkrati samote. Ne sprašuje se zato, ker v tem ne vidi nič narobe in ni nobenih občutkov zavračanja ali krivde.
V primeru avtorice, pa je v ozadju strah in dvom, če si želi samote, saj poseduje vzorce, ki ji govorijo, da bi morala nekomu pripadati in biti nekomu last in na uslugo. In posesivnež ni bil nič drugega, kot le njeno ogledalo, ki je odseval njene nezavedne vzorce. In zaradi tega potem pride želja po miru, ne pa iz želje, da imaš le malo časa zase in to brez dvoma v ljubezen….. In to je ta bistvena razlika, ki določa ozadje same želje.
Razumem, kaj misliš. Ima smisel. 🙂 Zaradi pretirano posesivnega partnerja je zdaj želja po samoti pretirano velika. Ob pravem partnerju bi le ta izginila.
Marko, seveda imaš po svoje prav in s tem ni nič narobe. Vendar pa izhajaš iz predpostavke, da se gre za zdrav odnos in za osebi, ki nimata v ozadju nekih travm.
In v takšnem primeru se oseba ne sprašuje, če je to prav ,da si želi partnerja in hkrati samote. Ne sprašuje se zato, ker v tem ne vidi nič narobe in ni nobenih občutkov zavračanja ali krivde.
V primeru avtorice, pa je v ozadju strah in dvom, če si želi samote, saj poseduje vzorce, ki ji govorijo, da bi morala nekomu pripadati in biti nekomu last in na uslugo. In posesivnež ni bil nič drugega, kot le njeno ogledalo, ki je odseval njene nezavedne vzorce. In zaradi tega potem pride želja po miru, ne pa iz želje, da imaš le malo časa zase in to brez dvoma v ljubezen….. In to je ta bistvena razlika, ki določa ozadje same želje.[/quote]
Avtorica se ne sprasujem, ali je to prav, niti ne pisem o krivdi. Ampak o tem, ali je realno mozno srecati nekoga, ki bi to mogel sprejeti in ne godrnjati zraven. Dobila sem odgovore, da je mozno, ce srecam nekoga, ki mi bo v tem podoben. Temu zelo verjamem, saj ko berem tvoje vrstice, imam obcutek, kot da tulim v luno, ker pac nimas predstave, kaj samota da in kako to uporabiti v zivljenju.
Takšna vprašanja so nesmiselna, saj boš srečala takšnega, ki bo zate najbolj primeren in kompatibilen. Seveda to ne pomeni vedno le v dobrem smislu, ampak v smislu, da boš lahko z njim to kar v resnici si in ne to, kar bi rada bila.[/quote]
Morda so zate nesmiselna, zame so zelo smiselna. Se vedno se je mozno odlocati, kam in s kom. Ni vse stvar neke usode nerazresenih vzorcev.
Razumem avtorico teme, ker imam podobne dileme. Žal še nisem ugotovil, da bi šlo to skupaj 🙂
Izkušnje – introvertiranec bo težko spoznal sebi podobnega, saj oba živita samozadostna nekje v svojem svetu. Se pravi se mora nekje najti ekstrovertiranec, da “sili vanjga” in ga potegne ven. In če je zaljubljenost, to nekaj časa laufa…na daljši rok pa pomeni, da bi bil eden rad večkrat sam ali v dvoje, ekstovertiranec pa še vedno stalno sili med miljon ljudi. In počasi rata, da gresta vedno bolj pogosto vsak po svoje…eden se ukvarja s svojimi stvarmi, drugi pa s svojimi ljudmi. In med temi ljudmi se kmalu najde on ali ona, ki lahko ekstrovertirancu nudi tisto, kar introvertiranec doma ne more in… 🙁
Jaz sem enaka, ampak sem žal ženska 🙂
In niti slučajno ne drži, da samoto rabijo introvertiranci, ekstroverti pa ne. Sem izrazito družabna, rabim pa tudi samoto. So obdobja, ko imam čas in energijo, pa se mi ne ljubi ubadati z ljudmi, pridejo pa dnevi, ko se cele dneve družim in letam z enega obiska na drugega. Včasih grem rada na sprehod s psom sama in mi je prav nadležno, če potem koga srečam, včasih pa koga pokličem, da se zmenimo in gremo skupaj.
Tako kot je napisal Matkič: včasih paše, da se lahko za šest ur zabubiš in ne rabiš nikomur polagati računov. Jaz si čas zase vzamem na vikendu, kjer se lahko osamim tudi od sosedov.
Za furat takšno partnerstvo morata biti dva zrela, samostojna osebka, ki se v življenju ne dolgočasita, ko sta prepuščena sama sebi. Nekdo je napisal, da se nekateri ljudje družijo preprosto zato, ker se bojijo ostati sami s svojimi mislimi. Se strinjam. Nekateri ljudje so dobesedno odvisni od družbe in jih panika, če morajo biti pet minut sami. V glavnem so to tudi zelo nesamostojni ljudje, ki jih je treba vozit za roko skozi življenje.
No, jaz sem za nameček še takšna, da najraje vse naredim sama in se mi je težko prilagajat drugim. Že v študentskih letih sem v glavnem potovala sama, ker mi je bila čisto prevelika drama, da je bilo treba vedno upoštevati še koga, ko je moral lulat, kakat, papat … eni ljudje so res slabši kot dojenčki.
Veliko sreče pri iskanju primerne druge polovice, Sillvia.
Forum je zaprt za komentiranje.