Velika dilema
že mogoče, da si potem, ko kaj natipkan “pameten” – v naprej tega nisi objavil ☺
btw: una tvoja bivša … saj je kr.ula — ampak vleče pa tiča bogovsko in požre spermo vsakič ☺
Kako med ljudmi?
A ni bila tisto siva miška?………….ccccccccccccccc[/quote]Ne debil, ni bila. ne pišem o tisti internetnici, ki tebi ne gre iz glave, temveč o nečem čist tretjem. Jebale te sive miške.[/quote]A z “ne-sivo miško” se je pa kaj drugač končalo? 😀
Tako, kot se odnosi med ljudmi pač furajo.
Sem pa vsekakor raje brez veze, kot da imam tako, kot ti.[/quote]
Ja ne vem, kako lahko zafuraš zvezo, če pa nisi bil nič po forumih. :))
No, zdaj vsaj približno veš, kaj si NE želiš. Lahko si mi hvaležen na nek način, čeprav še vedno ne vem, kako veš, kako zvezo imam.
Introverti niso prazni, zato tudi zveze naj ne bi bile prazne. Karakter pa pac ni casovno pogojen, da bi danasnji cas bilo vec enih kot drugih.
Potreba po samoti ni beg, ampak nacin, kako dobiti energijo za zivljenje. Za ekstroverta bo to debata ali cvek s kolegi. Tudi zame je to vcasih. Ampak tisto pristno moc, obogateno na potenco, dobim v samoti.
Spider, po eni strani imaš prav, da je vedno več introvertiranih….A hkrati pa si se spet zapletel v dokazovanje svoje resnice (na posmehljiv način), da resna veza ne prinaša sreče ter ob tem pozabil na logiko, da se dva introvertirana lahko zelo dobro razumeta in ne občutita nobene praznine, pa čeprav eden bere knjigo, drugi pa čveka na internetu.
Enostavno sta zadovoljila svojo potrebo po druženju, potem pa vsak počne kar ga veseli in se ob tem počuti svobodnega.
Na primer, Matkic je večkrat omenjal, da ne mara, če mu ženska tečnari in mu ne pusti gledati fuzbala…V tem primeru bi introvertirana ženska, ki rada bere knjige ali pa čveka, bila primerna oseba. Saj bi vsak delal kar želi, hkrati pa bi bila oba svobodna in zadovoljna.
Robi, mislim, da bistva vseeno ne razumes. Eno je nacin, kako si nekdo obnovi energijo in drugo, da pride nazaj v partnerstvo in tam ustvarja odnos. Ce hoces, da bo uspel, ga zivis z in ne mimo. Gre pa tudi za to: ce imas partnerja, ki te ne podpira v tem in hkrati se nerga, tudi tisti drugi del, ko sta skupaj, ne more bit kvaliteten.
Kaj bolj jasno?
saj, kadar imaš “dober” dan si pa prav simpatična čveka in družabna ☺
Ne skrbi – večina descev imamo radi, da nam ženska ne brblja ves čas — samo timing umika v sebe je treba uskladiti ☺
Saj nisem pisal o tem, da z nekom živiš mimo in se počutiš odtujenega. V tem primeru nisi zadovoljen.
Omenjal sem primer, ko ne rabiš veliko družbe, pa si vseeno tudi s tem zadovoljen.
Če rabiš samoto, da obnoviš moči in energijo, potem ti bližina predstavlja breme. Mogoče je v ozadju kakšna socialna fobija ali podobni strahovi zaradi katerih se pojavlja želja po samoti in umiku. Vsi ti vzorci so posledica nesprejemanja, zato se takšne osebe pogosto srečujejo z občutki zavrnitve. Ko se partner umakne, ker rabi samoto, pri drugem spet sproži občutke nesprejemanja in dvome v ljubezen.
Robi, ti dosti raje pises kot beres?
V bistvu tudi treniram, da si bom znala izborit, kar rabim in mi prinasa dobro.
Ja, rabim tudi samoto in zivljenje ni samo partnerstvo in tudi ne samo blizina.
A ni to stvar ljubezni? Ce imas nekoga rad, mu bos pustil, da uresnicuje tudi tisti specificni del osebnosti, ki je lahko za drugega povsem brezvezna, nepotrebna izguba casa.
Nekdo je zgoraj napisal, naj pazim, da ne bom naletela na posesivneza. Sem ze, upam, da je bilo takrat zadosti in ne bom rabila se ene lekcije. Do potankosti izdelano osvajanje, mr. Perfect, potem pa…
Niti ne. Zakaj ? Se spet nisva razumela ? 🙂
Seveda je to stvar ljubezni. A ne glede na to, če mu pustiš, še to ne pomeni, da bo tisti ob tem občutil ljubezen. Vedno je pomembno, kaj je sprožilo določeno željo in kako doživljamo sebe v odnosu do drugega.
Ravno to, da si spoznala posesivneža, priča o tem, da se ob vsej svoji želji po miru, ne počutiš varno in je to le beg zaradi strahu pred bližino.
Zakaj bi bila želja po miru, beg zaradi strahu pred bližino? Ljudje smo različnih značajev in za zadovoljstvo potrebujemo različne okoliščine in s tem tudi različno količino druženja z drugimi. Ne moremo kar rečt, da je želja po miru kar beg, saj vsak človek včasih potrebuje nek mir, svoj čas. O begu začnemo govoriti, ko se človek v tem svojem miru ne počuti več udobno in postaja nezadovoljen. Po moje.
Forum je zaprt za komentiranje.