Lep pozdrav!

Zanima me, ali so v sledeči povedi vejice zapisane pravilno.

S skoraj zaprtimi očmi se je oziral proti močno žgočemu soncu, ki je, visoko na nebu, pošiljalo svoje žarke na razbeljeno zemljo.

Zanima me predvsem “visoko na nebu”. Moje prepričanje je, da je to vrinjen stavek in sicer krajevni odvisnik. Kje je močno žgoče sonce pošiljalo svoje žarke na razbeljeno zemljo? Visoko na nebu.

Upam, da je moja teorija točna.

Hvala za odgovore!

S tema vejicama je tako, da sicer lahko tudi sta, ampak to je zelo stilno zaznamovano (da to posebej poudarimo).
Normalno sta pa čisto odveč:
S skoraj zaprtimi očmi se je oziral proti močno žgočemu soncu, ki je visoko na nebu pošiljalo svoje žarke na razbeljeno zemljo.

“visoko na nebu” je pač prislovno določilo kraja.

Meni je pa v tem primeru razumljivejši nogometašev pristop. Res je, vejici lahko sta ali pa tudi ne, ampak če ju ni, ne dobim občutka, da je sonce visoko na nebu, ampak da je sonce visoko na nebu (visoko v nebo?) pošiljalo žarke. Morda se zdi tole malo čudno, kot je zapisano, vendar čutim nekakšen pomenski odtenek.

Tako bi pričakovala, da je sonce, (ležeče) visoko na nebu, pošiljalo svoje žarke … In ker gre za izpust glagola, sta vejici pričakovani in nujni.