Vejica
V takih primerih vejice pogosto ne pišemo, lahko pa vejica tudi je. Če namreč drugi del (v tem primeru razen sprememb čutimo kot samostojno enoto, ki bi dopolnila prvo, prav to “dvodelnost” zaznamujemo s to vejico. Če je torej bistvo stavka, da ni nič stalnega, dodali pa bi no, ja, kakšna sprememba sem in tja, potem je vejica smiselna. Če pa je bistvo stavka, da razen sprememb nič ni stalnega tega pomenskega poudarka ni, s tem tudi ni (sicer majhnega) premora in torej tudi vejica ni potrebna. Pravzaprav je tole precej odvisno od pomena stavka. Jaz se običajno ravnam po sobesedilu, iz katerega poskušam razbrati pomen oz. njegov poudarek v zadevnem stavku. Če presodim, da ni posebnega odstopanja oz. poudarka, se raje odločim za zapis brez vejice.