Imamo poved: “Zahvaljujoč sodobnim raziskavam in študijam poznamo to področje bolje.”

Zanima me, če je za “študijam” vejica. Če se ne motim, gre tu za polstavek iz “negolega” 🙂 deležja. Če bi bil vrstni red zamenjan, bi bila torej potrebna/obvezna vejica (polstavek na koncu)? Kako pa je v tem primeru?

Predvsem bi svetoval, da arhaizem/hrvatizem “zahvaljujoč” zamenjamo z “zaradi”, “po zaslugi” ali čem podobnim.

In ne, vejice v tako postavljenem stavku ni, niti je ni ni v primeru drugačnega vrstnega reda. Seveda pa vejice v podobnih primerih velikokrat videvam in mi razlog zanje ni jasen. Morda sem v šoli manjkal pri polstavkih in negolih deležjih, kaj pa vem.

Mene je pravzaprav zanimalo predvsem za deležnik (čeprav bi bilo v tem primeru menda res bolje zamenjati, ampak to je bolj vzorčno vprašanje). Ker pri deležnikih vejice so, če so v drugem delu stavka oz. polstavka. “To je avto, star 20 let.” V tem primeru ne gre brez vejice. Zanima pa me, če je obvezna tudi v moji povedi, kjer je deležniški polstavek na začetku.

V izhodiščni povedi niti ni druge opcije: vsak pameten lektor bi zahvaljujoč zamenjal s čim primernejšim, ob tem tudi vejice ne bi bilo.

Imamo poved: “Za zaposlene je pomembno že to, da je vodstvo dobro, komunikacija med zaposlenimi ter vodstvom kvalitetna ter da le-to spoštuje svoje zaposlene in jih spodbuja k dobrem delu, da so povratne informacije stalne in da vodilni znajo osebno pohvaliti svoje zaposlene.”

Zanima me, kako je z vejicami:
– vodstvom kvalitetna ter da (med ter in da)
– informacije stalne in da (med in ter da).

Hvala.

Predvsem je treba celo poved spremeniti, ker je to ena velika in skoraj neberljiva klobasa.

Kaj ste modeli! Pri vsakem dvoumnem primeru je seveda najenostavnejša rešitev – spremeniti poved. :)))))

In kaj konstruktivnega si hotel prispevati ti?

Ne gre za to, da bi pri vsakem dvoumnem primeru kar zaprmej spreminjali poved, in še to samo zato, ker ne bi imeli druge rešitve. Je pa res, da dolge in zapletene povedi niso nujno kar vedno edina mogoča rešitev: zgornji primer ima kar nekaj večjih napak, in ga je treba temeljito prevetriti. Vidim, da je primer že malce starejši, zato se nisem lotila analize. Če pa bi avtorju posta rešitev še vedno prišla prav, se je bom pač lotila.

Če te zanima samo to, potem so vejice prav postavljene.
3. in 5. sklon pa najbrž ločiš (“jih spodbuja k dobrem delu”)???

Bobek, boš sam ocenil, ali je konstruktivno ali ne. Torej: pri branju tega foruma ima človek občutek, da je “spremeniti poved” oz. “povedati na drug način” kar pogost način “reševanja” problema. Strinjam se s tistimi, ki opozarjate, da je izhodiščna poved dokaj nesrečno tvorjena, ne velja pa to vedno, kadar predlagate drugačno formulacijo. Menim, da gre vse prepogosto za “primer, za katerega ne poznam primerne rešitve, spremenim tako, da poznam rešitev”. Upam, da ne bom napak razumljen – nikakor ne kritiziram dela lektorjev oz. njihove strokovnosti, pač pa se mi zdi, da je težava drugje: v jezikovnih priročnikih, ki jezika ne obravnavajo na dovolj življenjski način (natančno določajo pravilno rabo jezika v neki umetni, predvidljivi situaciji, marsikateri pogost jezikovni pojav (oz. dilemo) pa ignorirajo). In potem naj se lektor znajde, kot ve in zna. Vsi pa od njega pričakujejo, da bo nezmotljivo povedal “kaj je prav”.