vejica?
Seveda imaš prav, Špela, vendar je žal tako mišljenje zelo naivno/optimistično/iluzorno … :). Kako bi smeli pričakovati od novinarja, ki navsezadnje le ni učitelj raz. pouka ali prof. slovenščine, česar ne obvladajo ljudje, ki učijo naše najmlajše, mlajše, mlade … :((
Saj še ni dolgo, kar je po netu spet krožil tisti mail, kjer je skeniran spis nekega osnovnošolca (glede na besedišče južnjaka), in zjočeš se – ne, ko prebereš njegov spis, temveč ko prebereš popravke učiteljice: Pred dvema tedna = PRED DVEMI TEDNI. In na koncu njen komentar: SKOPO IN POVRŠNO IN SKOPO, VENDAR NAPREDUJE!
In še nekaj, ko smo že razvili tako debato :)): Eden pogostih problemov je tudi neločevanje med mogel in moral. Jaz ju dosledno uporabljam, moj mož pa nadomešča ‘moral’ z ‘mogel’. Najin štirletnik preživi z mano 90 % svojega ‘budnega časa’, z njim 10 %. In že uporablja ‘mogel’ namesto ‘moral’. !!! Morda imamo pačenje jezika (ne govorim o narečjih, da ne bo pomote) v genih???
😉
K.
Popravki učiteljice slovenščine??? O, groza, pa ima pravo diplomo? 🙁
Glede “mogel” in “moral” (in drugih podobnih napak): je to morda tudi stvar narečja? Sicer pa, eno je, če napačno besedo rabimo v vsakdanjem govoru, na forumu ali v neformalnem dopisovanju, drugo so pa novinarski in drugi publicistični prispevki.
Ne morem ga prilepiti, ker je skeniran in je blaznega obsega (menda čez 10.000 kB ali kaj že, hm, tukaj sem jaz bolj ‘boga, hehe). Če še ni, bo gotovo prikrožil tudi do tebe, do mene je že dvakrat s povsem različnih koncev naše državice … 🙂
Ne, Špela, kolikor bi lahko sklepala po spisu, je šlo za razredni pouk. Sicer pa, če morda veš, koliko na faksu v programu raz. pouka namenijo poudarka na slovenščini in matematiki, je žal vse jasno.
Ticintac, motiš se (vsaj delno), zadeva je pomembna, saj kar na lepem otroci v slov. spisih in esejih uporabljajo mogel namesto moral, da o angleščini sploh ne govorim (kako jim razložiti, vsaj tistim, ki jim ni bil dan smisel za jezike, razliko med must in can, ko pa si vse prevedejo z MOGEL???). In pa, kot pravi Špela, je to tudi stvar narečja, ne gre za pačenje, saj več narečij pozna različice obeh glagolov, tudi moje :). Tako je: ali sem mrva (= morala) ali pa mogva (= mogla). Žal je zadnja leta – opažam pri mlajših generacijah – tudi v našem narečju mogva že skoraj povsem izpodrinila mrvo (uau, ful dobro – mrva :)), vendar mrva še obstaja in jaz seveda pred svojim otrokom na veliko ‘mrvam’ … :))
K.
Spis lahko preberete na primer tu: http://www.carniola.org/2007/10/predrags-progress.htm
(In spodaj še razmišljanja, da gre za ponaredek.)
“Ženskih modelov čevljev pa ne moram obuti, čeprav imam nogo št. 36, ker so mi skoraj vsi preozki.”
Stavek je sicer z nekega foruma, ampak podobno slišimo tudi v medijih.
Strinjam se s Kerstin, da gre pri glagolih moči/morati za čudno dogajanje, in to se je pojavilo šele v zadnjih nekaj letih. Prej smo glagola striktno razlikovali tako v pogovornem kot seveda tudi v zbornem jeziku, zadnje čase pa opažam neločevanje celo v domačem narečju. Od kod to, mi ni jasno, saj se otroci učijo jezika predvsem od nas staršev. In da ne govorim o tem, da je pomen teh dveh glagolov povsem različen, skoraj diametralno nasproten.
V našem narečju v ženski obliki rečemo (sledeči zapis je le približek), da sem mugla, če sem morala, in da sem mogla, če sem lahko, če sem mogla oz. zmogla. Frajlice pa ti dve obliki pretopijo v eno samo – sem m?gla, pri čemer vprašaj predstavlja nekakšen poglasnik, še najbolj podoben tistemu v besedi megla (v našem narečju seveda). In res je tako vse ena sama megla :))
Tudi V moški obliki je zadeva povsem podobna. Kako se potem pri takem zanemarjanju domačega jezika naučiti modalnih glagolov v tujih jezikih, kjer so ti morda še bolj zapleteni in razčlenjeni, se sprašujem tudi jaz.