Sporoči, če si za menjavo in pošlji svoj naslov.

Bi morala biti pred in vejica?

Seveda.

K.

Hvala, sem pa zasledila tole:

Victoria mu je zabrusila, naj neha in da sploh nikoli ne teče.

A je tu tudi vejica?

Kako pa vemo, da je/ni?

Prvi primer:
Sporoči in pošlji svoj naslov – je glavni stavek, če si za menjavo – pa je vrinjeni predmetni odvisnik, ki mora biti od glavnega stavka ločen z vejicama.

Drugi primer:
Victoria mu je zabrusila – je glavni stavek, sledita pa dva predmetna odvisnika, povezana z ‘in’. Predmetna odvisnika sta v enakovrednem razmerju, zato pred ‘in’ ni vejice (gre za naštevanje, kaj mu je Victoria zabrusila).

Primer, da bi vejica pred ‘in’ bila.
Victoria mu je zabrusila, naj neha, in odkorakala.

Upam, da je dovolj razumljivo.

Lp,
K.

Kerstin, hvala.

Bi pa še vprašala za tale primer:
Moji hčerki ne bo problem povedati, ko bo dobila prvo menstruacijo, in mojemu sinu ne, da …

Je to OK? Sama mislim, da ja, nisem pa prepričana.

Ne sprašujte,od kod je to vzeto (intervju z Damjanom Murkom).

Prav je, prav. Je pa nerodna formulacija povedi, ampak v intervjuju pač ne smeš frizirati odgovorov, khm? 🙂

Ti samo glej, na kaj se to, kar je za IN, nanaša. Če se nananša na prvi, glavni stavek, vejica je.
Če se nanaša na odvisnik, torej na drugi stavek, vejice ni (če bi se torej menstruacija nanašala na sina, vejice ne bi bilo :)).

Lp,
K.

Pa preverimo, če prav razumem:

Sosed nam je tudi dovolil, da smo kostanje poskusili in lahko rečem le to, da so bili božanski.

Tukaj ni vejice, ker je stavek za in posledica predhodnega odvisnika. Drži?

Vejica bi lahko bila, vendar potem ne bi bilo veznika:

Sosed nam je tudi dovolil, da smo kostanje poskusili, lahko rečem le to, da so bili božanski.

(namesto vejice bi bilo lahko dvopičje ali pomišljaj, lahko pa tudi naredimo dva stavka iz enega)

Pripominjam še, da bi glede na SSKJ bilo primerneje pokusiti kot poskusiti.

Če sem že čisto “not padla”, sem zdaj našla v eni reviji tole:

Prireditvi je poseben čar pridala Martina Kajfež, ki je na povabilo Zlatarne Celje pripotovala iz Milana, in predstavila čudovite južnomorske bisere v vrednosti 40.000 evrov.

Kaj je res vejica pred in?

Ne, manjka vejica pred “in”. Ker ne gre za vezalno priredje med “da smo kostanje poskusili” in “lahko rečem le to”, ampak med stavkoma “sosed nam je dovolil” in “lahko rečem le to”.

Ne.

Špela ima prav.
Lej, mogoče enostavneje:
Primer: Imaš vejico (ali pa je ni) in nato IN BLA BLA BLA.

Če se tisti BLA BLA BLA nanaša na predprejšnji stavek (v tej isti povedi), potem pred IN stoji vejica.
Če se pa BLA BLA BLA nanaša na prejšnji stavek – torej je le nadaljevanje prejšnjega stavka – pa vejice ni.

😉

K.

Seveda ima Špela prav – ampak v katerem od njenih dveh mnenj?

V obeh. 🙂

Torej je prav:

Sosed nam je tudi dovolil, da smo kostanje poskusili, in lahko rečem le to, da so bili božanski.

Jaz imam namreč občutek, da je “in lahko rečem le to” posledica tega, da so “kostanje poskusili” in sem zato sklepala, da vejice ni.

Hvala.

Tak stavek se mi zdi razlomljen, ampak vsaj poskusil sem. Whatever.

Gledati moraš ‘slovnično’, ne realno. :))

Torej: Kaj nam je sosed dovolil?
a) da smo kostanje pokusili in lahko rečem le to, da …
b) da smo kostanje pokusili.

Upam, da tukaj ni dileme, kateri odgovor je pravilen.

Torej se za ‘pokusili’ odvisnik konča. Zato mora biti od nadaljevanja povedi ločen z vejico.

Še en primer: Sosed nam je dovolil, da smo pokusili kostanje in popili nekaj mošta.
Kaj nam je sosed dovolil?
a) da smo pokusili kostanje,
b) da smo pokusili kostanje in popili nekaj mošta.

B, kajne? Oboje nam je dovolil. Dovolil je, da smo pokusili kostanje. Dovolil je, da smo popili nekaj mošta. Kostanji in mošt se v tem primeru vežeta, sta v enakovrednem razmerju, oba sta podrejena glavnemu stavku (sosed nam je dovolil). Zakaj bi ju torej ločevali z vejico?

Poskusi še z glasnim branjem. Videla boš, da pri prvem primeru vsaj rahlo obstaneš pred ,in. V drugem, mojem primeru, pa gladko našteješ, kaj vam je sosed dovolil.

Bolje pa ne znam razložiti.

K.

Kerstin in ostali, se zahvaljujem za potrpežljivost in za vse informacije.

Kersti, hvala za tvojo obširno obrazložitev, prepričala si me. Verjetno sem bil tudi malo pod vplivom raznega pisanja, ki ga videvam zadnje čase in kjer me nepotrebna vejica zmoti še bolj kot manjkajoča. Navajam par takih stavkov:

… … Služil bo temu, da povem svoje mnenje o različnih stvareh in, da s tem ne utrujam svoje okolice. Skrajno ne pošteno je, da se na temelju nekaj medijsko odmevnih dogodkov v zdravstvu, vse zdravstvene delavce pribije na križ ter se jih obtoži, da delajo slabo. Če povzročiš prometno nesrečo z smrtnim izidom moraš odgovarjati sam … …

Vzeto iz bloga nekega zdravnika. Upam, da strokovne zadeve bolje obvlada.

To je vsaj blog. In se valjda (he he) ne pričakuje, da bo dr. tainta dal svoje pisanje še lektorirati. Hudo je, ko besedilo na takem nivoju najdeš v dnevnem časopisju (sploh na internetu), v leposlovju, xxx brošurah, obrazcih itd.

Kakšna ironija – neka šola zahteva od lektorja, ki lektorira diplomsko nalogo, izpolnitev obrazca, kjer podpiše, da je lektoriral – in na samem obrazcu manjka vejica. :))

K.

Sem tudi že videl oglas, da nekdo lektorira diplomske in magistErske naloge 🙂

Mene pa je presenetil tale članek. Kaj pri Večeru res nimajo lektorjev?

http://www.vecer.si/clanek2007110505262887

Približno taka katastrofa kot tole: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,1735,224834

Nekoč se mi je v jezi zapisalo, da je internet sralnica, kamor se podela vsakdo, ki ima pet minut časa. Če stvar pogledamo s tega stališča, je jezikovna oz. pravopisna raven na omenjenih linkih kar ustrezna. :((

K.

“… kajti v nasprotnem bi dejansko prišlo do še dejansko večje katastrofe …”

(iz tega članka v Delu)

Dejanska katastrofa, res :))) Kolikor berem spletni Večer, imajo podobne šare dovolj in preveč, običajno pa izvira iz STA.

Razlog za katastrofalen Delov članek? Zelo enostaven. Oste Bakal je bil dolga leta pri Večeru, as simple as that. Ampak da zna tak pesniti :))))

Glede lektorjev … ste opazili, da so ponedeljkove izdaje ponavadi polne napak? Ker v nedeljo ponavadi dela samo en lektor ali pa še to ne.
TODA: moje prepričanje je, da se novinar ne bi smel zanašati na lektorja. Ok, morda v daljših člankih, kjer se pač prej zgodijo kakšne napake, ki jih avtor niti ne vidi (npr. da se dvakrat ponovi ali pa da “zmanjka” del stavka, kar se je zaradi metode copy-paste že večkrat zgodilo meni). A tudi v teh primerih lektorjeva naloga ne bi smela biti popravljanje tožilnika v rodilnik, množine v dvojino, kakpnih čudnih sklanjanj in podobnega. To bi pač moral vedeti novinar sam. In kdor ne, pač ne obvlada svojega posla.