Vedno sama…
Draga Leja, odgovore iščeš, pa jih že imaš, prehudo se je soočati z njimi. Vse so izgovori pred samo seboj, služba pa utrujenost pa že še kaj, da ti ne bi bilo treba narediti črte, pasti v praznino, biti brez njega… Jaz sem se tako izgovarjala sama pred sabo leta in leta, za vse našla opravićilo, se trudila, bila dobre volje in seksi in vse razumela… Potem pa naenkrat ni bil čisto nič več utrujen, potuje okrog z novim dekletom in se zabava kljub naporni službi, midva pa nikoli nisva smela imeti obiskov, ker so ga motili, niti v miru pojesti kosila, ker je vseskozi zvonil telefon. Ima dekle dvajset let mlajšo od mene, načrtuje otroka, čeprav se z najinim ni nič ukvarjal in mu je bil v napoto, rekel je, da je zdaj pač drugačen in da je bil pri naju napačen timing… 20 let sem vrgla stran, ker sem varala samo sebe. Nikomur ne privoščim brezna, v katerem sem se znašla. Je pa vprašanje, če bi imela moč oditi, tudi če bi mi nekdo rekel, da se bo tako izteklo. Najteže si je priznati, da nisem hotela videti resnice, da v bistvu ni tak človek, kot sem si ga želela. Kar projicirala sem vanj svoje predstave. In on se ne počuti čisto nič krivega za to, da me je tako fino pustil.
Torej, zelo pazi nase. Najjbrž si še mlada, tudi za otroka še ni prepozno, pa je le fino, da bi imel očeta, ob katerem bi se oblikoval in mamo, ki se ne bo borila iz dneva v dan z zagrenjenostjo. Meni gre počasi na bolje, ampak zelo počasi. Da se nekako da živeti.
Ni v redu, če se samo eden prilagaja. Tudi s tem, ki se, ni vse OK (torej z mano, s tabo, zakaj to počneš..). Kajti, kot rečeno, lahko se čez noč obrne in te pusti (jaz si tega za svojega ne bi nikoli mislila). Tvoje vrline in lepota in žrtvovanje zanj takrat ne bodo pomenile nič, saj takrat moški sploh ne tehtajo takšnih zadev. Tebi pa bodo tvoja leta upajočega pričakovanja in nezadovoljstva obvisela za vratom kot mlinski kamni. Pomisli, kolikokrat se imata tako, kot si ti želiš, , kolikokrat so počitnice, silvestri, rojstni dnevi res taki, kot bi jih ti imela. Ko sem sama za nazaj tako analizirala, ni bilo za na prste ene roke. Bil je pač utrujen. Depresiven. Tak značaj pač… Pa sem ga sprejela in imela rada takega. Čeprav na začetku ni bil tak. Se je pač spremenil. In po mnogih letih se je spet, ha ha, a jaz nimam od tega nič. Me je odslovil.
Ne čakaj predolgo, postavi sebe v ospredje, ne njega, to je usodna, “udobna” napaka. Lažje ti bo, dokler jih še nimaš 4o, več energije ima človek. Želim ti vse dobro.
Forum je zaprt za komentiranje.