večja prodaja
1. Nisem opazil, da so knjižnice kaj bojkotirale nakupe: še zmeraj vidim v domači knjižnici knjigo par dni po izidu. (Kar se mi zdi super, da ne bo nesporazuma.)
2. To se mi zdi super zato, ker mislim, da je uporaba knjige branje in ne nakup.
3. Ker je iztok nemara iz knjižnice (sicer ne vidim motivacije za vprašanje) ali pa vsaj zelo resen uporabnik, bi ga opozoril, da se zdaj tudi knjižnice obnašajo tržno, kot se že petnajst let založniki: borijo se za večje popuste pri nakupu (pre)dragih knjig. Če bi zagovarjali knjigo kot vsemu dostopno koristno dobrino, bi morali malce obrniti filozofijo: država naj financira proizvodnjo določenih knjig v celoti, za knjižnice pa naj bodo potem zastonj, morebitni kupci pa naj prispevajo zanje kako razumno cifro, nazaj državi, seveda. (Priznajem, jesam komunista.)
4. Blazen bralski privilegij je živeti v državi, ki ima tako dobro poštimane knjižnice. Tisti, ki v njih delajo, se seveda ne bodo strinjali (pa problem KOŽ najemnin in nekdanjega Supermarketa, pa to in no), tuji obiskovalci pa so nad našo dostopnostjo zastonj branja fascinirani.
5. Osebna izpoved: knjigo si najprej izposodim, če mi je zelo všeč, jo tudi kupim. Tudi pri mp3jih in divxih ravnam enako. Blagovni fetišist, nemara, saj estetski užitek zaradi posedovanja materialnega nosilca ni nič večji…
Ah, insajder, potem pa nisi videl veliko tujih knjižnic…
Moram reči, da so mi bile knjižnice v zahodni evropi veliko bolj všeč kot naše iz več razlogov.
Čisto nekaj drugega, ampak vseeno: Zelo zelo všeč mi je bil njihov način obračunavanja zamudnine (v Franciji in Španiji): namesto da so ti zaračunali XX sit/knjigo/dan zamude, so ti enostavno za določen čas prepovedali izposojanje. Verjemi, zelo učinkovito, sploh če si kot študent ne moreš privoščiti, da ti je omejen dostop do študijske literature.
Ne pa tako kot pri nas, ko za najbolj brane knjige ustvarjamo rezervacije, ki so precej fiktivne: nekdo si izposodi knjigo, podaljša si čas izposoje, nato zamudi še kak teden ali dva in na koncu plača tisto zamudnino (ki za večino sploh ni visoka), cela vrsta pa se podaljša za še nekaj tednov.
Poleg tega me v Sloveniji v tistih nekaj knjižnicah, ki jih obiskujem (7) vedno nova preseneti, kako slabo sledijo novitetam (oz. kako slabo založene so z njimi).
Poleg tega mi ni jasno, zakaj bi knjižnica kupovala knjigo ceneje od mene, ki jo kupim zase. KOnec koncev knjižnice z zamudninami sploh ne zaslužijo tako malo (info iz prve roke) in z eno samo knjigo ustvarijo praktično precej več prometa, kot ga založba s to isto knjigo, ki jo je prodala knjižnici.
Mah, tele slovenske knjižnice in njihova politika me vedno spravijo v tako slabo voljo, da se moram pritožiti, tudi če sem izven konteksta :))
MayaM, samo en popravek na tvoje pripombe (sicer se v celoti strinjam s teboj ;-)) ).
V naši knjižnici ni variante, da bi knjigo, katera je rezervirana, podaljšal. No, vsaj meni to ne uspe. Ne preko sistema cobiss, ne direktno v knjižnici. Komu pa je zamudnina visoka ali ne – o tem ne morem soditi. Jaz jo zelo nerada plačam in zato knjige raje vrnem pravočasno ;-)).
MayaM, kolikor se spomnim iz tvojih prejšnjih objav, si zaposlena v knjigarni, kar pojasnjuje nekatera tvoja stališča (“Za svoje se borimo,” bi rekli Laibach.) Po željah, da bi knjižnice za knjigo ne plačevale manj, ampak enako ali več, bi človek skorajda sklepal, da si na Vale/Novak plačilnem seznamu (to ni mišljeno kot diskvalifikacija, da ne bo pomote), saj je ta zamisel v slovensko diskusijo prišla po tej poti.
Bil sem v velikih javnih (govorim o javnih, ne o univerzitetnih) knjižnicah v velikih ameriških, nemških in angleških mestih in pogledal stanje z novimi izdajami in s pestrostjo ponudbe, pa se mi je zdelo precej slabše kot pri nas. Govorim res na podlagi vtisa, statistične podlage nimam, morda izziv za diplomo na bibliotekarstvu, spomnim pa se, da je Miha Kovač lani ob nekem predavanju na knjižnem sejmu rekel, kako navdušena je bila njegova študentka, ki je prišla slovenske javne knjižnice za tri mesece pogledat iz Francije.
Slabo sledijo novitetam? Tudi jaz nisem zadovoljen z nabavno politiko, ampak to nemara lahko pripišemo individualnim odločitvam odgovornih, načeloma pa klik po cobissu pokaže, da je ponudba novitet v vaši bližnji knjižnici bistveno večja kot v vaši bližnji knjigarni (s par izjemami).
Da pa sankcionirajo zamude s finančnimi prispevki v proračun, se mi zdi vseeno bolj utemeljeno kot prihodki iz drugih virov. Kot se stvari obračajo, bomo po analogijah z videotekami, ki se stalno pojavljajo, kmalu plačevali od 200 do 400 tolarjev na izposojo posamezne knjige. (Mimogrede, zamudnine se ti ne zdijo visoke, prihodki od njih pa, kar se mi zdi malce protislovno.) Zdaj so pa knjižnice ena zadnjih reči, ki so dostopne vsakomur. Predstavljaj si ograjen tivolski park z vstopnino, vse zdravstvene storitve plačljive, šolanje za deset milijonov na leto… Tudi to so reči, ki jih zlahka vidiš na Zahodu. (Još jednom priznajem, ja jesam komunista ;-))!
Za konec bi parafraziral Brechta: “Knjiga je javna dobrina – vzemi jo v roke! In daj jo iz roke v druge roke, ko si jo prebral!”
“Mimogrede, zamudnine se ti ne zdijo visoke, prihodki od njih pa, kar se mi zdi malce protislovno.”
No, odvisno, kako preračunavaš. Če ti je jasno, da je zamudnina v neki knjižnici 50 tolarjev na knjigo na dan in ena oseb z vrnitvijo te knjige zamudi le en teden, to znaša 300 tolarjev za to osebo (če je kot delovni dan knjižnice šteta tudi sobota), kar je skoraj toliko kot ena kava z mlekom (za eno osebo, ki svojo neodgovornost prostovoljno plača – saj je pri izposoji vendar seznanjena s posledicami zamude, 300 najbrž ni veliko). Če je rok izposoje 14 dni (kar v nekaterih knjižnicah je dejanski rok izposoje za leposlovje, v nekaterih pa pač tri tedne) in vsakič nekdo zamudi do 6 dni, znaša za knjižnico to vsako leto nekje 5000 sit za eno samo knjigo. Upoštevajoč knjižni fond posamezne knjižnice je ta znesek neprimerno višji.
In če pomisliš, da zamudnina ne znaša povsod samo 50 tolarjev in da ljudje v povprečju ne zamujajo samo po en teden, se ti hitro nabere precej velik znesek.
Tako da se mi moja izjava ne zdi nič kaj preveč protislovna.
Po moji izjavi, da jaz ne maram za knjigo plačati več, kot plača knjižnica, pa žal ne moreš soditi, na čigavo plačilno listo sodim. Hvala bogu je knjigarn kar nekaj v Sloveniji, že če jih prešteješ samo v Ljubljani in okolici, lahko ugotoviš, da je možnosti kar precej (MK, Felix, Rokus, Vale Novak, Rimljanka, Trubarjev antikvariat, DZS, Rokus, Didakta, itd. itd, da ne naštevam naprej.). Če pa meniš, da imajo vsi zaposleni enako prepričanje kot njihovi delodajalci oz. verjamejo v iste stvari, si pa glede tega precej naiven.
Aja, za knjigo pa enostavno ne maram plačati več zato, ker se mi ne zdi pošteno, da jaz – mali človek – plačam več kot ustanova, ki bi jo po mojem mnenju itak morala podpirati država (tu se najbrž strinjava) in za dobrobit ljudi bi morala s finančno podporo knjižnicam poskrbeti država. Tako pa knjižnice lobirajo za nižjo ceno knjige, s katero imajo več (finančnega) profita kot jaz, hkrati pa je dostopnost knjige ljudem še vedno majhna.
Hej, brez zamere, meni je malo dolgčas, pa pač malo provociram. V potujitvenih efektih turbokapitalizma se mi zdi precej bolj logično, da se z delodajalci ne strinjaš, kot da se. Na glavno provokacijo pa le nisi odgovorila, oziroma na koncu implicitno si: tudi tebi se v enem segmentu očitno ne zdi umestno, da knjižnice delujejo tržno (namreč s tem, da znižujejo nabavno ceno), le da ti predlagaš za to tržno rešitev: naj plačajo več. Oziroma naj več plača država, saj si proti lastnim prihodkom: zamudninam. Da bodo tako več imeli zasebniki (lastniki založb in knjigarn in lastniki-kupci knjig, ki bodo morda knjigo zato, ker bo bolj poplačana iz knjižnic, lahko kupili ceneje v knjigarni). To pa ni več zavzemanje za večjo javno dostopnost knjige, temveč za prelivanje iz državnega (skupnega) v zasebni žep.
Sam imam za kolobocije s fiksno ceno z največ 5% popusta in javnimi naročili in podobnim radikalen predlog: naj država naslove, ki jih sofinancira (in ki predstavljajo po naslovih približno 10% proizvodnje, vendar pa tisti del, ki mora biti najbolj javno dostopen: leposlovje, humanistika, druge nekomercialne izdaje…) odkupi sama po proizvodnih cenah, jih zastonj distribuira po knjižnicah, ki jih itak financira, glede na izraženi interes, preostanek pa da v prodajo brez pribitkov razen minimalnega (koliko je že to pri komisiji? 40%? ;-)) knjigarniškega rabata. Ali pa se vsaj tiste knjigarne, ki jih podpira država s financiranjem kulturnih vsebin, odpovejo rabatu za te knjige, ki so itak cenejše od drugih in se ne prodajajo v strašnih številkah. Tako te bi knjiga stala tretjiino tega, kar plačaš zdaj. Čisti etatizem? Ni dvoma. Ampak na drugi strani imaš pa korake k čisti liberalizaciji. Primerjati je treba slabe lastnosti enega in drugega in iskati vmesne poti, kar nam gre zadnje čase slabo…
(Zamudnine: računal sem po tarifah svoje knjižnice in izračunal, da moraš imeti knjigo izposojeno sto dni ali (deljeno s šest) skoraj štiri mesece, da vplačaš njeno povprečno ceno (brez popusta! ;-))). To se mi zdi pa res pretirano zavlačevanje, ki ga bi sankcioniral še celo z ukrepi, ki jih priporočaš v prejšnjem mejlu…)