ve kdo zakajdeje

Mene pa nekaj zanima, ob prebiranju zgodbic tukaj pa upam, da pade kakšno mnenje oz resnica.
Mož se je po dobrih 20 letih spremenil – zelo. Sigurno ni bilo od danes na jutri, vendar – sedaj sem opazila oz me je začelo zelo motiti, da sem skoraj odločena, da ga zapustim.
Torej kaj me moti sedaj
Vse moje kolegice so naenkrat čudne, nore, imajo res same butaste ideje, njihovi možje so – naenkrat se z njimi nima kaj pogovarjati. Na obisk it še h komu – izguba časa, ker imamo kaj doma za delati, k nam tudi nihče ne pride ker – ali je delal in se ni dal motiti, ali pa je rekel, da nima časa, da se slišimo (valjda ni klical).
Tudi z nami doma je tako – ali delamo kaj, ali smo leni, predebeli (nihče nima prekomerne teže!!). Ima ozek krog “svojih” prijateljev, sodelavcev, sodelavk,.. s katerimi se lahko heca, pogovarja, se pusti izkoriščati (nap.kolegu naredil delo vredno preko 2000€ zastonj, ker se je ta “kolega” naredil francoza ter mu ni plačal oz izpolnil dogovorjeno. In to ni osamljen primer, ampak – mož reče, ja pa kaj, enkrat se bo že spomnil. Ja haloo, vložil ves svoj prosti čas, stroške imel, družina ga ni niti videla, in po treh letih še vedno upa, da se ta spomni? In ne, ni revež ta kolega, da ne bo pomote, nam pa res ni rožnato že nekaj let)
In zdaj se je začelo še laganje in prikrivanje doma – služba, direktor, sodelavci …. vsi nekaj zahtevajo, on kot vodja mora narediti, pomagati… Potem pa izveš, da je bil tam na kavi, da sta šla s kolegom nekaj gledat, da je sodelavki domov nekaj nujno peljal,… Začelo me je razjedat, kaj sploh še je res in kaj ne, sedaj ob počitnicah sem vprašala če bo kak dan imel dopust (imava še otroka v nižji stopnji OŠ) – ma kaj simislim, sem dobila odgovor. Toliko dela kot ga imajo, bolje da ne pomisli na dopust, ki ga tako nebi dobil. Seveda, drugim dopust ni problem dobit, samo moj mož ga ne more nikoli. (ko sem ga vprašala kako eni ja, on pa ne, mi reče, da drugi se pač znajdejo in jim je vseeno za delo in druge zaposlene). Po vsem tem, je pa njemu vseeno za nas doma, a ne? Če ga kličem, se nima časa javit, če on pokliče, naroči nekaj in konča prej kot v minuti. Potem pa vidiš in slišiš, da se pa z drugimi pogovarja tudi po pol ure (tudi ženskami), ima čas iti na kavo, .. . Res dvomim v vse kar reče in naredi, ker polno tako različnih informacij za isto stvar, da res nima smisla razmišljat kaj in kako, temveč mu raje dati svobodo, da bo še igral Mater Terezo naprej za druge.
Kaj mislite, je res tako neumen, ali misli, da sem neumna jaz?

Če mož dela vse to z izgovorom ker kao “mora”, potem enako počni tudi ti.

Prvo pravilo, naj otrokom ne manjkaš, bodi jim vedno blizu, v pomoč, v zabavo in skupno druženje in v prijateljstvo. Drugo pravilo, začni se rihtati kot prava baba in potem pojdi tudi ti na svoje “nujne” opravke, s kolegi in kolegicami na kavo, v shopping, na masažo…karkoli.

Samo res, pazi, da otroci ne trpijo, a moži pokaži svoje zobe, da tudi ti znaš simulirati prav tako dobro kot on.

Zdaj kaj je res v ozadju (kolegi, ljubica, prijatelji), ne razmišljaj, ampak pusti čas čas.

Verjemi mi, ko boš poleg otrok, sebe dala na prvo mesto in boš to dala možu v vednost, te bo to razmišljanje manj nagrižalo, sama pa boš otrdila samozavest in podobo ženske, ki v tebi manjka.

Verjemi mi, če kaj te moške zbudi je to, da mu žena počne enako, kar on počne njej. In potem, bo on kar kmalu začel sitnariti, kje, zakaj, s kom si…

Ta nasvet je dober. Vprasanje ja le ali resi vso situacijo.
Ti bos zagotovo dobila na samozavesti in tudi fajn ti zna biti.
Res je da moras narediti nekaj zase a res je tudi da sta potrebna lskrenega pogovora. Sicer bosta kaj kmalu zivela vsak zase. Ali pa v praznem zakonu polnem nerazumevanja in prepirov, molka in lazi.

Spedenaj se – sem poskusila že to tudi – kolikor pač lahko. Kajti – če nimaš varstva za otroka, ga samega pustiti ne moreš. Servis babica/dedek pri nas ni mogoč, sam otrok ostat še ne more, tavečjemu ga obesiti – nimam srca. Čut odgovornosti je premočan. (izhajam iz razklane družine, kjer očeta ni bilo, mama pa me je tudi pustila, tako da … mogoče se zato tako obnašam, da moj otrok ne dobi občutek zapuščenosti oz da me ne briga zanj.Pa nimam razvajencev privezanih nase, ne mislit tako.)
Skratka – možu dol visi kje sem, kako dolgo bom. On gre spat, če me ne bo celo noč – bom že prišla, ko bom, če pa ne, pa tako policija javi, če je kaj narobe (njegove besede!) Saj se to vleče že skoraj dve leti, samo sedaj mi je prekipelo to življenje.
Poskusila sem z svetovanjem – sem sama hodila, ker on ni imel časa – služba pač. (sicer pa tako nima problema on, kot je rekel).
Sedaj sva “dogovorjena” da če se do konca naslednjega meseca kaj ne spremeni ločiva. No, se ne bo, kajti vozi po isti poti, jaz ga obravnavam kot prijatelja, povem samo kako je z otroci, kaj je novega – njemu odgovarja tako, kakor vidim. Mislim da je sam sebi dovolj, na zunaj je slika v redu, torej ni treba skrbeti. Če mi v znak pozornosti (po kakšni napravljeni bedariji) prinese kakšno malenkost to izravna vse slabo, kar naredi.
Res sem otopela, ne vidim niti sebe več, kaj šele naju. Samo najmlajši otrok me drži pokonci, ker vem, da me potrebuje, kajti če ne bo mene, bo mož večino časa obesil otroka tavečjemu (sem delala cele dneve do večera do pred kratkim, in vem kako je bilo.)Potem pa poslušaš na sestanku, kako se je otrok spremenil.

Zoro . iskren pogovor – ja, pogovor sva imela večkrat, iskren pa je bil izgleda samo z moje strani. Kajti po tem pogovoru je čez dva dni naredil še večjo neumnost in dogovora niti pod razno ni upošteval.

Ojoj, tebi pa res življenje ni postlano z rožicami (razklana družina od otroštva…sedaj mož, ki dela “enako” kot tvoj oče…)

Pa se ti želiš ločiti od moža?

Če ti jaz zaupam, sem tudi sama ločena, ker sem jaz želela tako, ker v mojem primeru se je šlo za nasilje.

Ampak, prav tako kot ti imam otroka in službo. Novega partnerja še nimam, ampak sem pa zato “nabildala” svojo samozavest, vem kakšnega moškega si NE želim, a vem, da bom nekega dne spoznala nekoga, s katerim bova komplementarna.

Kot je Zoro odlično povedal, iskren izgovor bi lahko bila direktiva za pozitivne spremembe. A kot vidim, tvojemu možu res dol visi, če bo s teboj oz. svojo družino.

Tebe pa razumem, da ne moreš si privoščiti časa zase, ker imaš enega majhnega otroka, kljub temu, da je drugi toliko večji. In verjemi mi, to se ti bo še s strani otrok obrestovalo.

Sama se moreš odločiti, kaj boš storila. A če bi jaz bila na tvojem mestu, bi se ločila in si poiskala nekoga, ki te bo vreden. Ker otroci bodo čez noč zrasli, in si ustvarili svoje družine. Ti, pa moraš poskrbeti, da boš prav tako ljubila in bila ljubljena z izkazano podporo in prijateljstvom novega partnerja.
Ker prepiri, nesporazumi,…to je povsod: v službi, med prijatelji, v zakonu/zvezi… Ampak če se človek prepira zaradi ljubezni, potem to ni ljubezen.

Ampak vedi, da danes ni lahko spoznati nekoga, s katerim bi si človek izbral skupno življenje. Ampak, če boš delovala v skladu zakonom privlačnosti in si definirala življenje, okolje in osebe, s katerimi bi rada živela, boš hitro videla tisto, kar ti je bilo skrito pred očmi.

Če bi ti lahko pomagala bi.

Zoro, ti kot moški, zdaj ne vem, ali si poročen ali ne oz. v zvezi, kaj ti meniš, kako naj nadalje “me res zanima” postopi oz. “strezni” moža?

Pa si ti starejšega otroka vprašala, kako gleda na to, da bi kako popoldne ali večer pazil na mlajšega? Ali kar nekaj domnevaš iz glave (in iščeš izgovore?).

Kako streznit moža? Tukaj je pa sto odgovorov. Če mu je še kaj mar zate, mogoče res rabi alarm, da ga razsvetli. Če si mu pa samo še kos inventarja doma … bo pa treba začet razmišljat v drugo smer. Ampak ne spet nekaj predvidevat, preveri!

Preverjeno, ker za vsako pot ki jo imam (kamor tamali otrok ne more zraven) ga pazi tavelik. Preverjeno, kati skoraj pol leta sem delala cele dneve – oz do 17 ure. In kdo je imel tamalega, kdo je hodil ponj v šolo – tavečji. Ker mož je imel tako ogromno dela. No, res ne vsak dan, kak dan v tednu je šel tudi mož, ampak – potem je bilo pa treba iti nazaj, ali pa kaj “nujnega” opraviti. In spet je tamali bil v varstvu se ve pri kom, dokler nisem prišla jaz.
In ja – posledice so bile v šoli, saj sem na sestanku poslušala da je otrok čisto spremenjen, kaj je narobe, če doma opazimo tudi kaj. Torej ne govorim na pamet. Se pa res počutim sedaj jaz odgovorno, ker se čutim krivo, da me skoraj pol leta cel dan ni bilo. (mene razjeda krivda, moža ne, saj otroku nič ne manjka – je sit, oblečen, umit, preskrbljen,… da nima občutka varnosti od obeh staršev verjetno res ni pomembno – moško gledano). Saj ko sedaj pišem, potem preberem vidim stvari malce drugače. Ne bom ga spremenila, ne morem se z njim pogovoriti (ja, vse poskušala, povedala da JAZ tako ne morem, ampak… da mi prav, potem pa naslednji dan kot da ni bilo nič…. stara pesem naprej)
Če slučajno grem kam ven – urejena, od frizerja – niti ne opazi, nič ne reče, komentira… (pa sem mu tudi to omenila – da nikoli ne komentira če grem kam bolj sexi oblečena, kot da ne opazi. Da bi mi kako “pihanje na dušo” ugajalo. Je rekel da bo vzel na znanje – po dobrem letu dni še ni uspel doumeti mojega namiga, kljub vmesnim dovtipom z moje strani, če sem v redu. Samo kratek JA.)
Mene ta čustvena hladnost ter nezainteresiranost z njegove strani ubija. Je pa seveda drugačen, če bi želel posteljne aktivnosti – takrat pa – vau imaš tangice, o imaš oprano glavo,.. najmanjša stvar mu da navdih in meni je jasno kaj želi. Vendar – takrat spet gre samo zanj, ker želi sex. Brez njegovega cilja ni pohvale. In seveda – s takim človekom tudi sex ne rabim, ker samo za dosego njegovega cilja se ne rabi truditi z komplimenti, ki jih drugače ne zna izraziti. Kompliciram – mogoče, ampak – taka sem. V vsaki gostilni lahko najdem človeka, ki mi bo pihal na dušo za brezplačen sex. Jaz pa potrebujem čustva. Občutek, da nekomu pomenim, pripadam, da me nekdo sprejema – z dobrimi in slabimi stranmi.

Očitno si le ti tista, ki ima problem. Mož ga ne vidi in zato tudi nima kaj reševati ali spreminjati.
Zaradi lastnega občutka krivde na sebe prevzemaš odgovornost, zato je še manj možnosti, da bi mož kaj pri sebi spremenil.
On se le primerno temu obnaša neodgovorno.

Če se ne bo zavedel svojega dela odgovornosti, je vsako upanje na bolje, le iluzija.

če je tako kot praviš, potem ima tvoj mož drugo, sedaj pa čaka, da se boš ti ločila, ti speljala vso zadevo in seveda boš ti ta grda, ki je razbila družino, v glavnem boš kriva za vse. On bo pa revček, ki bo našel tolažbo pri drugi, bogi, bogi………

Sploh ni nujno, da ima drugo, ampak mu enostavno ni (več) mar za ženo in ženske nasploh. Ima jo, tam je, naredi tisto, zaradi česar jo je poročil, kaj je tukaj še za debatirat?

Preverjeno, ker za vsako pot ki jo imam (kamor tamali otrok ne more zraven) ga pazi tavelik. Preverjeno, kati skoraj pol leta sem delala cele dneve – oz do 17 ure. In kdo je imel tamalega, kdo je hodil ponj v šolo – tavečji. Ker mož je imel tako ogromno dela. No, res ne vsak dan, kak dan v tednu je šel tudi mož, ampak – potem je bilo pa treba iti nazaj, ali pa kaj “nujnega” opraviti. In spet je tamali bil v varstvu se ve pri kom, dokler nisem prišla jaz.
In ja – posledice so bile v šoli, saj sem na sestanku poslušala da je otrok čisto spremenjen, kaj je narobe, če doma opazimo tudi kaj. Torej ne govorim na pamet. Se pa res počutim sedaj jaz odgovorno, ker se čutim krivo, da me skoraj pol leta cel dan ni bilo. (mene razjeda krivda, moža ne, saj otroku nič ne manjka – je sit, oblečen, umit, preskrbljen,… da nima občutka varnosti od obeh staršev verjetno res ni pomembno – moško gledano). Saj ko sedaj pišem, potem preberem vidim stvari malce drugače. Ne bom ga spremenila, ne morem se z njim pogovoriti (ja, vse poskušala, povedala da JAZ tako ne morem, ampak… da mi prav, potem pa naslednji dan kot da ni bilo nič…. stara pesem naprej)
Če slučajno grem kam ven – urejena, od frizerja – niti ne opazi, nič ne reče, komentira… (pa sem mu tudi to omenila – da nikoli ne komentira če grem kam bolj sexi oblečena, kot da ne opazi. Da bi mi kako “pihanje na dušo” ugajalo. Je rekel da bo vzel na znanje – po dobrem letu dni še ni uspel doumeti mojega namiga, kljub vmesnim dovtipom z moje strani, če sem v redu. Samo kratek JA.)
Mene ta čustvena hladnost ter nezainteresiranost z njegove strani ubija. Je pa seveda drugačen, če bi želel posteljne aktivnosti – takrat pa – vau imaš tangice, o imaš oprano glavo,.. najmanjša stvar mu da navdih in meni je jasno kaj želi. Vendar – takrat spet gre samo zanj, ker želi sex. Brez njegovega cilja ni pohvale. In seveda – s takim človekom tudi sex ne rabim, ker samo za dosego njegovega cilja se ne rabi truditi z komplimenti, ki jih drugače ne zna izraziti. Kompliciram – mogoče, ampak – taka sem. V vsaki gostilni lahko najdem človeka, ki mi bo pihal na dušo za brezplačen sex. Jaz pa potrebujem čustva. Občutek, da nekomu pomenim, pripadam, da me nekdo sprejema – z dobrimi in slabimi stranmi.[/quote]

Okej, sem mislila (upala), da govoriš kar nekaj na pamet.

Zelo zelo te razumem in ti dajem prav. Meni se zdi, da ni ljubezni brez ljubeznivosti … Okej, tukaj lahko na dolgo flancamo, da ima take vzorce iz otroštva, da ne zna izkazovati ljubezni, da pač ni retorično močan – samo je pa še en kup stvari, ki kažjoe, da ima družino “reda radi”, ker se to pač spodobi in ker jo imajo vsi. Torej, odkljukal je še eno postavko na seznamu in to je to.
A je mogoče starega junca zbudit iz takega filinga? Ti, to pa ne vem, jaz zase vem, da ne bi niti nevemkoliko upala in vlagala truda v to. V zakonu mora bit več dobrega kot slabega, da je vredno vztrajat.

Hm, no jaz sem bila tudi en tak otrok, ki je pazil na mlajšega, samo situacija je bila drugačna, ker je mama umrla. Naju je to še bolj povezalo, šola ni nič trpela. Sem še enkrat gledala risanke, brat je več stvari vedel kot vrstniki…zagotovo zaradi moje vzgoje 🙂 : prej sva odrasla, vsak na svoj način.
Mislim, takih zgodb kar veliko. Ni nujno, da otroci rabijo fizično prisotnost mater, sploh, kolikor razumem, mlajši otrok že hodi v šolo?
Ne vem, kaj bi ti svetovala, v prvem postu pišeš, da on veliko dela, in jaz to zelo cenim, ga nikoli ne bi “dajala v nič” zaradi tega. Tega sploh ne razumem.
Drugih svojih izkušenj pa nimam.