včasih se mi zdi, kot da ne obstajam

No, pozdrav vsem, ki še ne morete spati!
Imam eno težavo, ki pa seveda ni ne vem kaj, ampak mi danes pač ne da miru!
Že dolgo let imam partnerja, ki je na delovnem mestu, kjer ga vsi poznajo, je ful komunikaativen, razgledan, recimo pameten, samozavesten, skratka rad je med določenimi ljudmi in je tudi ful karakteren, se mi zdi, da ga ljudje precej upoštevajo.
Na drugi strani pa sem jaz, siva miška, bolj zadržana (do ljudi, ki jih ne poznam), ampak, ko začnem govoriti pa se ful sprostim in sem kar prijetna sogovornica – to vem, ker recimo, ko sem kje sama, se z ljudmi tudi kar razumem in vidim, da me imajo na splošno kar radi.
Problem pa tiči v tem, ker ko sva midva kje skupaj, vsi poslušajo samo mojega partnerja, moški in ženske, stari in mladi, jaz, kot da ne obstajam.Zadnje nekaj dni prav namerno opazujem, kako recimo, če smo v družbi, na pijači …vsi gledajo samo njega, jaz kot kakšen lolek (se tu pa tam oglasim, da ne bi izpadla, kot da ne znam govoriti), AMPAK vsi (res vsi)strmijo v njega in čakajo kaj bo povedal!
Seveda meni včasih paše, da nisem v središču pozornosti, ampak vedno pa tudi ne!
Kaj menite!
Lp

…si mu to jasno povedala? In kaj je do zdaj naredil za tvoje boljše počutje? In kaj si pripravljena narediti sama?

Seveda mu večkrat omenim, ampak, njemu se to ne zdi nič takega oziroma on tega ne opazi, jaz sem se pa že naveličala.
Če gledam svoje starše, njegove, vsii imajo neke skupne prijatelje, midva pa recimo bolj vsak svoje ..ne vem, a je to uredu??

Nekega pametnega nasveta nimam, me pa zanima kdaj bodo začeli padati monizmi:
ženska kaj je s tabo
a nimaš nobenega samospoštovanja
loči se takoj
naženi prasca
vzemi se v roke
naredi kaj zase
vse je v tvoji glavi
…

PS
si mu to jasno povedala ter kaj si pripravljena narediti zase je že bilo

Zagotovo je boljše, če se partnerja zmoreta dobro počutiti v družbi istih ljudi, ampak očitno vsem to pač ne uspeva.
Naj ti partner pomaga, te v tej svoji družbi poskuša vključiti v pogovor, ti da besedo, izpostavi kaj tvojega dobrega, uspešnega, duhovitega. Samo razumeti mora tvojo stisko, pa ti bo zagotovo priskočil na pomoč.
Popolnoma izogniti se njegovi družbi ni niti mogoče niti smiselno.

Ljudem se pač zdiš dologočasna… Kaj ima s tem tvoj partner?

Verjetno sem res dolgočasna …

Zakaj se ti dozdeva, da je to tvoja težava? Tvoj partner je pač eden tistih ljudi, ki so center vesolja, karizma. Zakaj bi se ti zato slabo počutila? Torej bi se enako moral počutiti vsak izmed tistih, ki ga posluša. Vsi ljudje pač niso center vesloja, pa so vseeno pomembni za ta svet. Ne poskušaj privleči pozornosti s tem, ko se tu in tam oglasiš. Enostavno se s tem ne obremenjuj več in se iz take družbe odstrani, če ti ne ustreza. Poišči si družbo, ki ti ne bo razbijala samozavesti.
Druga stvar seveda je, kako se vidva razumeta, ko sta sama. Ali si tudi takrat siva miška?

Vsak ima pač svojo vlogo. On je očitno zelo simpatičen, dober in upoštevan govornik, mogoče celo enkaten govornik in ti se pač skriješ pred njim (kot večina, če prav razumem). Jaz se ne bi obremenjevala še manj pa tekmovala z njim. V bistvu ne razumem, zakaj hočeš to pozornost? raje se še bolj stisni k njemu, ko vidiš, da je tako občudovan. Konec koncev pa je ta moški tvoj – a nisi ponosna?

Bravo, wenga, se strinjam.
Ciklamca: če pač imaš samozavest, ti je nobena družba ne more razbijat.
Ni mi jasno x ženska, zakaj se s tem obremenjuješ. Vedno je nekdo v paru bolj gobčen in v središču pozornosti, prav enakokomunikativna ne moreta biti oba. Kako pa je, ko povabita bolj tvoje prijateljice oz. prijatelje, ki so bolj tvoji kot njegovi? Praviš, da imata bolj vsak svoje prijatelje. Ali on noče, da povabita tudi tvoje prijatelje, ali se ti nočeš družiti z bolj njegovimi prijatelji?
Pomisli, če ti ne doživljaš te situacije preveč osebno čustveno?

Morda je tvoj partner eden izmet tistih egoističnih mačotov, ki ne vidi nikogar razen sebe in sebe postavlja v “oltar”… najprej on… potem dolgo nikogar več, potem ostali. Za ta svoj “prvi položaj” se pač potrudi s tem da je zabaven. Družba ponavadi želi zabavne ljudi, a le za kratek čas… na dolgi rok pa takšni komedijanti ponavadi pokažejo pravi obraz – ego.
Res da so nekateri ljudje bolj karizmatični in bolj priljubljeni od drugih, a v skupni družbi obeh partnerjev, bi moral “veliki pomembnež” nakloniti dovolj pozornosti svoji soprogi, da se bo tudi počutila pomembno, če bo ON pozoren do nje, bo tudi njegova družba.
Razen, če gre za protokolarno srečanje in je gospod glavna oseba protokola, je žena pač samo spremljevalka in malce v ozadju, sicer pa ne.

Enako je bilo na začetku najine zveze. Ko sva se dobila z njegovimi prijatelji je bil fant vedno glasen, komunikativen, faca, js pa tiho, ker nisem vedela, kaj naj povem. Če sem se dobila s svojimi prijatelji je bilo seveda drugače. Veliko sem se sekirala zaradi tega, ker nisem hotela, da bi me imeli njegovi prijatelji (zdaj skupni) za čudno, dolgočasno in sem se izogibala tem srečanjem, saj sem bila po njih v depresiji. Zelo me je motilo, da tudi, ko sem jaz hotela kaj povedat sploh nisem prišla do izraza, saj me je fant ali kdo drug vedno preglasil. S fantom sva se potem pogovorila in nekako sva skupaj prišla do zaključka, da je to normalno, da sem v družbi njegovih priajteljev bolj zadržana, ker jih še ne poznam toliko. Pa po naravi sem itak bolj nesamozavestna in obljubil mi je, da bo kdaj tudi mene poskušal vključiti v pogovor in tudi je. Sčasoma sem se sprostila, ugotovila sem, da sem celo zabavna, da sedaj tudi mene poslušajo, včasih sem še bolj glasna kot fant. In se mi zdi, da sem zelo napredovala. Tudi, če kdaj spoznava oz. spoznam nove ljudi, se ne sekiram več, če bom glasna ali ne. Ljudje smo različni. Eni se takoj sprostijo v novi družbi, drugi rabijo nekaj časa.