varanje ali ne?
Pri naju je tudi tako. Če bo kdaj tako, kot navaja avtorica dvomov, se ne bo dobro končalo-sigurno ne z zatiskanjem oči.
Tisti, ki govorite o pravici do zasebnosti telefona, da partner nima kaj prijeti njegov telefon ali mail-e, tisti imate zelo zaprt in neodkrit odnos.[/quote]
S tem se pa ne strinjam. Vsak človek lrabi neko intimo, nek svoj svet, kjer je sam. In s tistimi, s katerimi želi biti. Jaz sem se v času krize moje prijateljice mariskaj dopisovala z njo in to je bilo med nama. Če sem poročena, še ne pomeni, da kar je meni zaupno sporočeno, je objavljeno na naši družinski oglasni deski……… in da so njemi mejli in smsi brani še s strani koga drugega.
Meni na misel na pride, da bi uporabljala možev gsm ali gledala njegov imenik, smse. Včasih mi ga posodi tako, da mi ga poda, npr v avtu. Ja, zame gsm je zasebna stvar. Tako kot torbica. Kar se mejla tiče, npr gmaila, pa mi je sam enkrat povedal geslo svojega in malo čudno gledal, ko jaz svojega nisem njemu. Pač, moja stvar. Vidiš, pa mislim, da nimava zaprtega ali neodkritega odnosa.
Se pa strinjam, da so odkloni od običajnega sumljivi.
Pri naju je tudi tako. Če bo kdaj tako, kot navaja avtorica dvomov, se ne bo dobro končalo-sigurno ne z zatiskanjem oči.
Tisti, ki govorite o pravici do zasebnosti telefona, da partner nima kaj prijeti njegov telefon ali mail-e, tisti imate zelo zaprt in neodkrit odnos.[/quote]
S tem se pa ne strinjam. Vsak človek lrabi neko intimo, nek svoj svet, kjer je sam. In s tistimi, s katerimi želi biti. Jaz sem se v času krize moje prijateljice mariskaj dopisovala z njo in to je bilo med nama. Če sem poročena, še ne pomeni, da kar je meni zaupno sporočeno, je objavljeno na naši družinski oglasni deski……… in da so njemi mejli in smsi brani še s strani koga drugega.
Meni na misel na pride, da bi uporabljala možev gsm ali gledala njegov imenik, smse. Včasih mi ga posodi tako, da mi ga poda, npr v avtu. Ja, zame gsm je zasebna stvar. Tako kot torbica. Kar se mejla tiče, npr gmaila, pa mi je sam enkrat povedal geslo svojega in malo čudno gledal, ko jaz svojega nisem njemu. Pač, moja stvar. Vidiš, pa mislim, da nimava zaprtega ali neodkritega odnosa.
Se pa strinjam, da so odkloni od običajnega sumljivi.[/quote]
meni na kraj pameti ne pride, da bi čekirala partnerjev telefon in e-maile, mu štorala po facebooku in podobno.
pa vseeno bi mi v trenutku, ko bi začel bolestno skrivat pred mano te zadeve, zazvonili vsi zvonci za alarm.
Ne gre za to, da partner štofiri po partnerjevih stvareh, tega ne počneva tudi midva. Vendar me partner ne tretira kot vohunko ali celo skriva, če ima odprte maile in mi celo reče, da mu prinesem telefon, ki zvoni. Telefona nikoli ne skrivava. Gre za to, da si zaupamo in imamo čisto vest. Če gre za dopisovanje med prijateljicami se to lahko hitro vidi ali dokaže, pri tem se pa ohrani zaupnost pogovorov.
definitivno varanja-tako se začne. kdor nima kaj skrivat-sploh v odnosu-tega ne bo delal.moj telefon lahko vidi kdaj če,ga ne izklapljam,ne nosim vedno s seboj,ne skirivam meilov itd…
samo dokler ne boš imela trdnih dokazov-žal ne boš mogla nič.sicer imam en predlog,samo ne vem kako ti ga naj posredujem .
Pri nama gre (je šlo)je šlo za zelo odprt odnos. To pomeni nič skrivanja in tudi nič brskanja. Ampak, ko ti zazvoni “alarm”..
Kaj jaz pričakujem. Priznam v tem trenutku ne vem.
In potem te glodajo vprašanja: zakaj in še enkrat zakaj, kdo je kriv, kaj se je zgodilo, Najprej ti pade na misel po vseh teh letih iskren pogovor. Iskrenost? Iskrenosti ni več, ko se začnejo skrivalnice, prikrivanja, morda laži.
Lahko igram detektivko, čeprav to ni v mojih načelih. Brskam, zasledujem, iščem dokaze. In kaj potem. Me je strah? Ne. Seveda hočem vedeti resnico, to si zaslužim. In potem se lahko odločim kako naprej.
In potem se sprašujem kakšne so naše vrednote. Mene ni nobeden silil v partnerstvo, v skupno življenje, še najmanj jaz partnerja. Zato sva se odločila skupaj. Ker sva tako hotela. To je bila skupna želja. In vse kar se lahko zavedam, da nič ni večno.
Življenje je nepredvidljivo. Nikoli ne vemo kaj se bo zgodilo jutri.
Zato se sprašujem. Zakaj potem laži, skrivanja, celo prevare. Ker nekdo preizkuša samega sebe in s tem prizadene svojega bljižnjega.
Mar bi bili sposobni reči: veš nekdo mi je všeč, me privlači vizualno, spolno…zmeden(a) sem, ne vem kaj naj storim? To je iskrenost.
Partner ni moja lastnina. Ampak, če ne čuti več ničesar do mene potem imam pravico to vedeti. In mu dovoliti svobodo? Mar ne?
Potem se sprašujem kje je tista meja. Ko greš z neko osebo na kavo, ko si rad v družbi nekoga drugega, ko ti je všeč, da si občudovan od nekoga drugega, ko iščeš vsak trenutek, da lahko klepetaš po fonu ali mailu- ali je meja želja po seksu z nekom ali je tista meja sam seks z nekom drugim.
Pravzaprav sploh ni pomembno kje je tista meja. Pomembno je to zakaj nekdo išče potrditev zunaj, od nekoga tretjega. To pomeni, da ni več srečen doma. To pomeni, da nisem jaz tista oseba, ki te lahko osrečim.
In hkrati to pomeni, da si zaslužim to vedeti in izvedeti preden pride do bolečih situacij.
Zakaj potem skrivanja, laži? Ker to prinese svoj čar. Na koncu pa vedno boli, ostane bolečina.
Zato ker laži, prikrivanje, varanje boli bolj kakor odkrit pogovor in sam razhod-konec.
Malo sem se razpisala, ker moram nekaj pisati. Mi je lažje. Dvomi pa še vedno ostajajo in alarm v moji glavi mi veselo zvoni dalje.
Kaj bo sledilo? Nimam pojma.
Tvoje razmišljanje je meni zelo blizu. Mislim, da imaš prav.
Hkrati pa dopuščam tudi, da se “to kar zgodi”. Razen raznih ekstremnih žena, ki imajo može na verigi, ostale pustimo, da svobodno hodijo okoli in se družijo. In srečujejo druge ljudi. In mislim, da se takrat lahko zgodi, da mu ena postane simpatična. A razumeš, ni nesrečen doma in na lovu za avanturo, ampak pač beseda da besedo, dolgoletni zakon pa tudi naredi svoje. Zadeva se razvija, dražljivi smsi, mejli, malo romantike, malo najstniške nestrpnosti, malo življenja pride v utečene tire. In potem…..zabrede kolikor pač globoko zabrede.
In znajde se v neki pat poziciji. Z ženo se ima čist ok, jo ima rad, jo ne želi izgubiti, jo ne želi prizadeti. Ljubica pa je dražljiva, mamljiva, ne more prekinit.
Začne lagat. In upa na čudežno rešitev. Ne ve kaj naj naredi, nič noče naredit. To je bil primer pri moji prijateljici.
Ja, jaz bi tudi cenila, da bi mi mož rekel, ej, eno sem spoznal itn itn itn. Samo, veš, to bi 99% moških naredilo, ko je ALI prekinilo z avanturo ALI se odločilo prekinit zakon. Ko so pa tam vmes, pa ne vejo kaj in kako, pa ne. Saj je po svoje logično…
Daj, drži se! Mislim, da je precej verjetno, da je tvoj “tam vmes”. In če boš sedaj pametna, lahko tisto bitje odpihneš na drugo poloblo, pri čemer ji sploh ne bo jasno kaj jo je odpihnilo :-)) Samo strategijo rabiš. Premisli vse skupaj, pa ne sodi prestrogo, vsi smo ljudje, poti pa tudi niso vedno ravne, a ne. In če koga malo vrže ven v ovinku, ga pač pobereš in potegneš nazaj :-))
eowin res podobno razmišljava. Dobro si to napisala. Ampak a veš, ko prebereš napisano je še težje.
In veš kaj je najbolj grozno. To kar si napisala. Da partner ni “nesrečen” doma in ko se tega zavedaš. Veš kako je to kruto. Ko nima razlogov.
Ti si mnenja, da gre morda za čisto slučajnost. Nekoga spoznaš, pride do pogovora in simpatije in nadaljevanje sledi, ker pač enostavno ne znaš odnehati. Nočeš. Ti je všeč in te zanima kaj se bo zgodilo. Kakšen sms, mail in začaran krog se začne. Kdaj se neha???
Bi se lahko komot strinjala s tem. Čeprav se meni zdi to bolj opravičilo. Za tiste,ki prevarajo in za tiste, ki so bili prevarani.
Verjamem, da lahko na cesti ali kjerkoli pač srečaš nekoga, ki te v trenutku privlači. Jaz pravim, da “amorček s puščico” preži na vsakem koraku. Te zadene in potem si ti na potezi kaj boš storil.
VEDNO imamo na izbiro DVE POTI. In od nas je odvisno kam bomo šli, kaj bomo izbrali.
KDOR NE IŠČE; TA NE NAJDE!!! To je moj moto in to je moja misel od katere ne odstopam.
In hvala navsezadnje za tvoj nasvet: ah se ne bom prestroga. Zdaj se malo hecam. Vsekakor bom naredila vse za svojo in izključno svojo srečo.
varanje ali ne,
prvić po 26 letih zakona sem pokukal v ženin mobi ,da dobim telefonsko št.od nekoga za katerega sem vedel , da jo ima shranjeno v mobi imeniku upoleg tega pa najdemše sporočilonekomu”če bo vse ok ob tej in tej uri tam in tam”
pi soočenju s ženo glede tega prva obramba je bila silovit napad ”s kakšno pravico brskaš po moje telefonu….nato zanikanje,da bi bilo karkoli med njima..”.samo sošolec jo včasih povabi na kavo” in ”zakaj nebi smela iti s sošolcem”….nekaj ćasa je bil mir rnato onanekega dne pozabi ugasniti internet in prikažejo se sporočila obojesmerna da te kap no ja, saj me itak že je pred leti…..ženi pokažem sporoćila in ji dam minutko da.najde razlago.v tem času je hitela vse brisati. njena.obramba da je že” toliko let bila pod vsemi temi stresi in, da se je zdaj sodu izbilo dno”….predlagala je razvezo in to se bo tudi zgodilo,ker druge poti ni…ko sem hotel slišatii nekaj tolažilnih besedf od polsestre,tre mi ta pove,da to moram sprejet ker,da se to vedno dogaja ”ženski hormoni pri 46 letih zbezljajo”’…ona še vedno vse zanika, laže,da sama sebi verjame….retrospektivno me je varala že najmanj5 let….jaz bom moral k psihiatru nato pa bom v razvezi izgubil vse kar sem prigaral v 26-ih letih…….torejmomožje NE zaupajte preveć svoijim ženama…jaz sem ji pustil , da je hodila sama v savne smučarijio,hojo v hribe itn…..sedaj bom spet na začetku vsega s pomirjevali v žepu,osamljen pred tv-jem,sovražen do žensk, ki ti lahko prinesejo takšno nesrečo…..saj veste tisto o evi in kači…..obe sta enaki…………..
Eh, Boom, kdo pa vidi lastne napake. In koliko so tvoje napake napake in ne logičen odziv na neka dejanja/misli/razmišljanje druge osebe…
Ljudje svoja lastna dejanja zelo redko vidimo kot napake, kot zmoto, največkrat enostavno vemo, da so bila nek logičen odziv na dražljaje s strani drugih. Mar ne?
nesrečen in razočaran
kaj pa če ne bi kar limal obsodbo, da te žena vara (razen če ti je to priznala) in se raje soočil, da ji nekaj v odnosu manjka, pogreša, ni všeč, kakorkoli pač že. In poskušal ugotoviti, kaj to je. Na način spraševanja in poslušanja, ne obsojanja in branjenja, češ da je sama si kriva ipd.. To je najlažje. Krivdo prelagat na drugega.
Eh, Boom, kdo pa vidi lastne napake. In koliko so tvoje napake napake in ne logičen odziv na neka dejanja/misli/razmišljanje druge osebe…
Ljudje svoja lastna dejanja zelo redko vidimo kot napake, kot zmoto, največkrat enostavno vemo, da so bila nek logičen odziv na dražljaje s strani drugih. Mar ne?[/quote]
Niti ne logičen. Prej bi rekel da eden od možnih. Še vedno se nekako nagibam k trditvi, da je zvestoba v nezadovoljujoči zvezi bolj posledica pomanjkanja priložnosti (z nekaj izjemami, seveda). Moj zapis pa je nastal na podlagi branja zgodb prevaranih moških, v katerih je posipanje s pepelom precej bolj pogosto kot v ženskih. Pa zdaj ne vem ali s(m)o tudi moški sprejeli za svojo tezo, da se gen za egoizem nahaja samo na Y kromosomu.
Eh, Boom, kdo pa vidi lastne napake. In koliko so tvoje napake napake in ne logičen odziv na neka dejanja/misli/razmišljanje druge osebe…
Ljudje svoja lastna dejanja zelo redko vidimo kot napake, kot zmoto, največkrat enostavno vemo, da so bila nek logičen odziv na dražljaje s strani drugih. Mar ne?[/quote]
Niti ne logičen. Prej bi rekel da eden od možnih. Še vedno se nekako nagibam k trditvi, da je zvestoba v nezadovoljujoči zvezi bolj posledica pomanjkanja priložnosti (z nekaj izjemami, seveda). [/quote]
Ja, seveda je pomanjkanje priložnosti. Ampak zakaj pride do pomanjkanja priložnosti. Zakaj si ne ustvarjamo druge priložnosti. Torej tisti, ki so zvesti v nezadovoljujočem odnosu. Predvsem moški. Saj imam neko teorijo, vendar bi rada odgovor iz moške roke.
Niti ne logičen. Prej bi rekel da eden od možnih. Še vedno se nekako nagibam k trditvi, da je zvestoba v nezadovoljujoči zvezi bolj posledica pomanjkanja priložnosti (z nekaj izjemami, seveda). [/quote]
Ja, seveda je pomanjkanje priložnosti. Ampak zakaj pride do pomanjkanja priložnosti. Zakaj si ne ustvarjamo druge priložnosti. Torej tisti, ki so zvesti v nezadovoljujočem odnosu. Predvsem moški. Saj imam neko teorijo, vendar bi rada odgovor iz moške roke.[/quote]
Nekateri si jo in prav tisti so ponavadi najbolj deležni obsojanja (kar morda niti ni tako neupravičeno). Glede ostalih pa mislim, da je različnih razlogov kar precej. Od nesamozavesti in zavedanja svoje vrednosti, do prepričanja, da je tako stanje “nekaj popolnoma normalnega”, saj je potrebno čisto vse podrediti družini in otrokom, tudi če se zaradi višjih ciljev malo zanemari odnos, ne zavedajoč se, da se prav s slednjim načne temeljni kamen prvega.
Za avtorico, če cia ne deluje, pa udba deluje, saj je vse jasno po tem kar si napisala. Bi pa vprašal, kaj boš pa pol, ko boš imela dokaze črno na belem, itak boš že pripravljena na to, tako, da ne boš doživela ne vem kakšnega šoka.
Nesrečen in razočaran, je možno, da si tako sesut zarad ene ženske, če je, si res car, ampak po tej logiki si ga najebal.
It, saj tudi s tem, ko si ne dajemo drugih priložnosti, si v resnici dajemo drugo priložnost. In to je, da popravimo odnos v katerem smo, da morda spremenimo sebe oziroma kakšno svoje prepričanje. Tudi to je priložnost. Vedno imamo priložnost (možnost), če jo le vidimo.
…bila tu…kar obžalujem je le to, da enostavno nisem iskala dokazov…jih je pa sam toliko prinesel domov, da sem po petih letih vzela otrocka in šla…brez razlage, brez besed…enostavno sem pač vedela in čutila, da ima drugo…ženska intuicija se nikoli ne moti…ko začutiš se že bliža konec…odkar smo se pa odselili stran pa je priznal…vse…v bistvu sem mu naredila uslugo…saj se gre za golo spoštovanje do človeka, da ga spustiš, če želi živeti drugače…po pol leta rečem lahko le, lepo mi je, končno živim, otroka srečna, srečna jaz…moj bivši pa obžaluje, saj ga je tudi ona nagnala…sam express vlak z njim vred je že zdavnaj odpeljal…
…sem se malo preveč razpisala, sam lažje mi je…tak da punce, občutek nikoli ne vara…bodite ponosne same nase in ne pristanite na nič manj, kot le na tisto v kar resnično verjamete…ker vse kar nam na koncu ostane, so le spomini…spomini na to, če si živel vsaj približno tako, kot si si želel…kaj pa je to, pa ve vsak sam zase…najtežje se je pogledati v ogledalo in sam sebi priznati…ampak se splača…kar seješ tudi žanješ…
Če se ženska intuicija nikoli ne moti, kako pa to, da ženska potrebuje 5 let, da spozna zmoto? “Ženska” intuicija se lahko zmoti, posebej če se zanaša samo na občutke, ki so posledica preteklih izkušenj in ne sedanjosti. Nek (pošten) človek ti lahko vzbudi povsem enake občutke, ki si jih doživela v preteklosti, ko se ni dobro končalo. In če takrat poslušaš bolj svojo intuicijo, kot pa človeka pred sabo in pa razum, lahko hitro narediš drugemu krivico.
Forum je zaprt za komentiranje.