varanje ali ne?

Kaj zdaj to pomeni:
-skrivanje telefona
-telefon vedno pri sebi
-ponoči izklopljen
-koda za vklop neznana
-maili brisani
-klepeti brisani
-brisana sporočila na fb

A to so vsi znaki varanja ali kako? To so zdaj znaki brez kakšnega vohunjenja. Na zunaj. Kaj pa zdaj drage monovke.
Vprašat, pogovorit? Ah saj bo zanikanje, da je kaj narobe.
Ali se iti detektiva in res malo povohunit?

Kaj predlagate?

Ni zaupanja – ni ljubezni

Itak pa če vara saj najprej sebe pol pa šele tebe.

Vprašaj ga kaj mu je, prej ko zadevo rešiš prej boš lahko drugega iskala.

Meni bi bilo to zelo zelo čudno.

Po moje bo na vprašanja in poskuse pogovora samo zanikanje. In napada, kaj da si vendar misliš, kakšna oseba da je.

Vohunit je meni osebno izpod časti. Ampak po moje edini način, da prideš do resnice.

Lahko pa si daš plašnice na oči in se delaš, da ne vidiš nič.

Predlagam, da se odoločiš, s kakšnim človekom in v kakšnih odnosih želiš živet.

Zaupanje=ljubezen

Skrivanje.
V tvojih očeh sem popoln, brez napak, imam rad samo tebe. Vse ostalo rajši skrivam, prikrijem, da ostanem v tvojih očeh dober mož, partner, oče otroka. To kar ne veš o meni, ne boli.
Tako nekako sem hitro opisala.

Poskusi takole:
dragi, čist mam prazno baterijo, daj posodi mi tvoj GSM, da pokličem … (mamo, prijateljico, sestro …) – pa opazuj reakcijo

tole, kar je poboldano, je bolj malo verjetno.
ljubezni ne izkazuješ z bolestnim skrivanjem.

Včasih to ni bil problem. Je že naneslo, da sem bila brez fona ali prazno baterijo. Mi je dal telefon in sem sama našla številko v imeniku ali natipkala.
Je pa zanimivo.Imaš prav. Reakcija= kliče otrok na njegov mobilec, se pogovarjata, potem hoče še mene. In stal poleg mene dokler sem se pogovarjala in nato vzel telefon nazaj.

Včasih ga opazujem, ko fon zazvoni ali zapiska kak sms.

Telefon je osebna stvar in se ne tiče nikogar, niti žene, niti moža. In zakaj bi naj bil telefon vklopljen ponoči?? Da je koda neznana, je tudi prav. Zakaj bi ti brskala po tujem telefonu?
SIcer pa mislim, da je itak bolje, da gresta narazen, ker možu očitno ne zaupaš več ali pa mu nikoli nisi.

Bi rada vedela resnico, pravo golo resnico? Mogoče bo grda. Potem raje ne? Ali v vsakem primeru ja?

Kako jo izvedeti je navadna logistika, no problem.

Včasih to ni bil problem. Je že naneslo, da sem bila brez fona ali prazno baterijo. Mi je dal telefon in sem sama našla številko v imeniku ali natipkala.
Je pa zanimivo.Imaš prav. Reakcija= kliče otrok na njegov mobilec, se pogovarjata, potem hoče še mene. In stal poleg mene dokler sem se pogovarjala in nato vzel telefon nazaj.

Včasih ga opazujem, ko fon zazvoni ali zapiska kak sms.[/quote]

saj veš, kaj se dogaja, ampak nočeš verjet.

Seveda ne.
Skrivaš zato, ker hočeš dokazati sam sebi in tudi partnerju, da ti pa že nisi takšen. Torej lažeš.

še nekaj znakov opazuj: ali se je začel ukvarjat sam s seboj, z lastnim izgledom, si je v zadnjem času kupil kakšna nova oblačila, preživi več časa v kopalnici, posluša spet kakšno glasbo, ki je že dolgo ni, ponavlja večkrat eno in isto pesem (doma, v avtu, na pc- youtube)?

no, sicer to bolj pripisujem ženskam, ker izhajam iz lastne izkušnje. da sem začela brisat maile, klice, sms-je, izklapljat telefon, izbirat drugačna oblačila, se malo več ukvarjat s svojim izgledom, malo bolj sem poslušala glasbo, ki sem jo že pozabila in sem jo povezovala z novo, romatnično ljubeznijo…ja, to je bil moj znak, da sem se zaljubila v drugega moškega.

če želiš vedet – ja, zaljubila sem se v drugega moškega, vendar sem zadevo speljala tako, da sem razčistila sama s sabo in se odselila še pred prevaro.

Ločena sem dve leti. Moja pot ločevanja se je začela točno s takšnimi znaki. Bolelo je kot hudič…Zdaj je že bolje.
Aja, on je še danes z njo, čeprav je takrat prisegal, da sploh ne obstaja…

začetek varanja, ali pa vsaj misli na to

enkrat ga čisto mirno vprašaj, kakšno državno skrivnost skriva v svojem mobitelu, da se tako boji zanj.
verjetno te bo napadel, da ga nimaš pravice spraševat ali kaj podobnega o zasebnosti

Kaj misliš naredit? Očitno forum misli, da imaš kar prav, ali vara ali je na tem da bo.
Kot gledam, imaš tele možnosti:
1. Mogoče ga je malo odneslo, se gre nekakšno romanco, je torej šele začetek. Potem lahko ukrepaš z vso municijo ki obstaja, da se zadeva prekine, da se tip strezne, da dojame, kam tone, kaj tvega. Da doživi katarzo in povratek.
2. je že globoko v tem. Potem je odvisno kakšen tip človeka si. Noj varianta? Bojevniška varianta? Ponos varianta?

Seveda bo rekel, da ni nič. Potem bo telefon nekaj mrknil, vmes bo zbrisal vse kar ni za moje oči, potem mi ga bo panično in nesramno dal in rekel naj takoj zdaj pogledam kaj bi rada videla. In če bi slučajno pogledala seveda ne bi bilo nič spornega. In potem bi bila jaz tista, ki si nekaj domišljam, delam scene, sem ljubosumna, ne zaupam.
Takšen bo scenarij in nič drugače.
Pa saj to veste vse (vsi), ki ste bili prevarani, ki ste ločeni. Napad je najboljša obramba.

Nekaj se dogaja. Se bom šla detektivko. Ne vem? Morda.

In na koncu bom jaz tista kot pri Alo-alo: you stupid women….

Dobro napisano. Možnosti in variant je kar nekaj. Ko ti tvoj notranji glas pravi, da nekaj ni vredu se začneš ozirati na malenkosti. Opazuješ, igraš detektiva. Mogoče bi se moral takoj soočiti sam s seboj in razmisliti tudi o posledicah. Kaj boš storila, če ugotoviš?
-Se pogovorila, spokala kufre,oprostila, mislila na maščevanje, obljubljala, da boš boljša, prenašala vse skupaj ali potegnila črto!

Pri nama zasebnost ne pali. Jaz ne razumem tistega, da nekaj sodi samo v mojo zasebnost in se mojega moža ne tiče in obratno seveda. Če imam dostop do njegovega TRR in telefona to ne pomeni, da ga nadzorujem, ampak zame povsem normalno sobivanje. okej, sem čudna in moj mož tudi… MIslim, da ti zunanji znaki (skrivanje telefona, skrivnostna koda,…) samo potrjujejo nek tvoj občutek, ker če te intuicija ne bi vodila v eno smer, mislim, da teh stvari ne bi tako opazila.

Oj. Pr mojem so bli to znaki varanja in mi je rablo kr neki časa, da mi potegne.

Povej mu svoje opažanje in in svoje strahove. Če zanika, prosi, da ti pokaže telefon itd, skratka pogovorita se.

Vztrajaj, da prideš do iskrenega pogovora in odgovora, ker če ne boš v stalnem začaranem krogu in dvomla.

Srečno 🙂

Jaz ne zaupam možu in je bolje da grem narazen z njim?
Seveda mu v tem trenutku ne zaupam, ker imam očutek, da se nekaj dogaja. A sem jaz kriva ker sumim nekaj?

Dobro napisano. Možnosti in variant je kar nekaj. Ko ti tvoj notranji glas pravi, da nekaj ni vredu se začneš ozirati na malenkosti. Opazuješ, igraš detektiva. Mogoče bi se moral takoj soočiti sam s seboj in razmisliti tudi o posledicah. Kaj boš storila, če ugotoviš?
-Se pogovorila, spokala kufre,oprostila, mislila na maščevanje, obljubljala, da boš boljša, prenašala vse skupaj ali potegnila črto![/quote]

Torej, to zgodbo sem gledala zelo od blizu pri svoji prijateljici. In povem ti, da je bilo zelo boleče spoznanje, da jo vara. Ampak najbolj boleče spoznanje je bilo, ko ni vedela kaj naj naredi potem, ko jo je že drugič prevaral (prvič je bilo še nekako logično, da je bil happy end, odpuščanje itn). Ko je tehtala in odkrivala neke nove vidike pri sebi, ne pri njemu. Ugotavljala koliko ji pomeni materialno udobje, koliko je ali ni drzna, ponosna, samostojna itn. Koliko si je sposobna sama sebi lagati, tajiti.
Zato moj nasvet. Ugotavljej, rešuj in razmišljaj o sebi.

Hvala za tale komentar. To je to.
In zaradi vseh sprememb in zunanjih znakov me moj ženski čut vodi v takšne dvome in razmišljanja.

Morda je bil moj uvodni post malce najstniško napisan. A tako sem hotela sama, da bo čim bolj jasno zakaj gre.

Meni bi bilo tole čudno, babi bi kar spakiral….

Jaz ne zaupam možu in je bolje da grem narazen z njim?
Seveda mu v tem trenutku ne zaupam, ker imam očutek, da se nekaj dogaja. A sem jaz kriva ker sumim nekaj?[/quote]

Ne, nisi ti kriva. Ti sumiš, upravičeno/neupravičeno, kdo ve. A rabiš potrditev 100%, da te vara, da boš odšla? Ali ti je dovolj že sum? Boš vse skupaj spregledala in šla mimo vsega, ali boš kot sokol prežala, da bo naredil napako? Jasno, da mož ne bo priznal, tudi, če ga boš ne drugi našla, ne.

Tako da upoštevaj nasvet od eowin in prvo spoznaj sebe in kaj bi ti rada, potem pa reagiraj v skladu s spoznanji.

Jaz bi mu verjetno rekla takole: Dragi, tvoje obnašanje mi vzbuja sume in počutim se nelagodno. Ni mi normalno, da skrivaš telefon pred mano, da brišeš maile … Sumim, da se nekaj dogaja. Možno, da me varaš, možno, da sem preveč posesivna in ljubosumna. Kaj je resnica veš samo ti. Ne bom se poniževala in igrala detektiva, brskala po tvojih žepih in ti na skrivaj sledila. Dejstvo pa je, da ti v tem trenutku ne morem več zaupat. To me trenutno zelo teži, tako da premlevam, kako naprej. Ko se bom odločila, ti bom sporočila.

Pa naj mal tuhta, kako in kaj.

In ja, jaz bi moža verjetno zapustila, ko/če mu ne bi mogla več zaupat. Ker meni je zaupanje bistvo zakona in če ga ni, adijo. Ne glede na to, ali res vara ali ne. Jaz nimam ne časa, ne volje, ne ponosa, da ga zasledujem, mu brskam po telefonu in iščem potrditev za nekaj, v kar sem globoko v sebi že itak prepričana, da je res.