Zanima me, če je pri naslavljanju (vam, vas, vaš ,,,) še vedno priporočljiva oz. skorajda nujna uporaba velikih začetnic, če želimo do naslovnika izraziti spoštovanje? Nekje sem namreč prebrala, da je uporaba velike začetnice v takih primerih zastarela in se ne uporablja več … ali to drži?

Mislim, da ko gre za diplomate, kronane glave ipd., to ni prav nič utonilo v pozabo.

Pač pa se mi zdi v drugih situacijah neprimerno – pa čeprav sem “velecenjena naslovnica”.

Tudi si ne morem kaj, da ne bi predvidevala, da gre za hudo slinjenje, če prejmem reklamno svinjarijo v petih vrsticah, v katerih je kakih osem Vi, Vam, Vas ipd. Zdi se mi, milo rečeno, neokusno, saj je jasno, da ne gre za noben izraz spoštovanja, ampak prav nasprotno.

Aja, še tole: navadno vikanje, vljuden ton in skrbno sestavljeno besedilo name naredita veliko boljši vtis kot VVVVVelike začetnice v družbi izpuščenih vejic in jezikovne malomarnosti nasploh.

Tudi meni tako vikanje ni všeč, vendar mislim, da ne gre vedno za slinjenje. Mene npr. en profesor tika, vendar uporabi “Ti, Tebi”, druga profesorica me spet vika z velikim V. Noben od obeh pa se mi nima namena prilizovati. Gre bolj za to, da si različno razlagamo te velike začetnice.

Mislim, da smo prišli do bistva ali pa vsaj precej blizu. Če recimo dobim pismo od nekoga, s katerim se poznava, bi veliko začetnico še razumel in sprejel. OK, zdelo bi se mi rahlo pretiravanje, ampak OK.

Povsem drugo pa je vikanje v reklamnih in podobnih sporočilih, ki so naslovljena na neznanega prejemnika. V takih primerih se mi zdi Vi, Vam čisti bljek.