Npr. zdaj sem brala Kako spretno komunicirati z ljudmi- Allan, Barbara Pease.
Kar sem od njiju prebrala, mi je bilo všeč, ampak tale knjiga mi je pa kar malo mimo.
Ali pa vsaj v naše okolje ne paše. Ker, če bi se njihovih nasvetov držal, bi pri nas imel takega človeka za vsiljivega.
Tam piše npr. da moraš čim več zanimanja pokazat za človeka, ker VSAK! rad govori o sebi. Češ je v človekovi naravi to. Ampak se mi tudi to ne zdi. Kretnje in mnogo drugega je lahko evolucijsko pogojeno, koliko vsak o sebi rad govori, so pa tu še drugi psihološki vplivi zraven. Eni ne želijo, ali preprosto nimajo potrebe govoriti o sebi in zato jim dajat občutka, da so pomembni in zanimanja vredni, ni smiselno.
Bi pa kaj takega verjetno za Ameriko, kakšen LA veljalo, kjer hoče vsak svojih pet minut slave in zadovoljevat svoj ego.
Zato mi je ta knjiga bila kar malo mimo.
Je npr. bil nasvet (nekaj v tem smislu), da moraš nekoga vprašati, ko ti odgovori, nadaljuješ pogovor z naslednjim vprašanjem: (primer je bil nekaj v tem smislu):
A: Tu je res prijetna klima, prijazno okolje
B: Zakaj vam pa okolje, kjer ste prej živeli, ni bilo všeč?
A: Tam je bilo slabše vreme, bolj onesnažen zrak, manj razvita infrastruktura in tu je mnogo bolje, boljši delavni pogoji, boljši zrak, lepša narava.

Zdaj karikiram malo, ampak je bilo v takšnem stilu. Kot neko zasliševanje in potem kao da dobiš skoraj “strokoven” odgovor.
Pa se pri nekem kramljanju nihče tako ne pogovarja. Vsaj pri nas se nihče ne poglobi v takšne podrobnosti in prične nekomu na dolgo razlagat.
Se mi zdi, da pri nas bolj razbiješ led in lažje nadaljuješ pogovor, če pripomniš kaj smešnega. Torej humor je tisto, kar pri nas prebija led in ne zasliševanje sogovornika.

Tako, da ja je ta knjiga malo mimo in napisana za egocentrike, ker tudi izhaja iz tega, da vsak rad govori o sebi in vsakega zanima samo on sam, zato moraš dati sogovorniku občutek, da je vsa pozornost usmerjena nanj in tako bo z veseljem se ti odprl.

Prebrala sem še te dni:
Zdaj! Resnično tvoj je samo ta trenutek- Eckhart Tolle, ki se mi pa zdi malo v navzkrižju z Učbenikom Življenja (Martin Kojc).
Oziroma Učbenik življenja je nižja stopnja, ki jo nekako tudi moraš razumeti, da lahko prideš do višje, o kateri govori prva knjiga.

Če je kdo kaj od tega prebral, bi z veseljem malo pokramljala, izmenjala mnenja.