Okusila sem, kako malo sem vredna za ljudi

Avtorica, vse dobro ti želim, če imaš voljo in čas za branje sta dobri knjigi :

Anton Trstenjak – Človek samemu sebi

Martin Kojc – Učbenik življenja..

pa še katera…vsekakor te je prizadelo …ampak pojdi naprej, ne zaciklaj se v nekih odnosih ( površinskih ), ki so že minili…in od ljudi ne pričakuj ničesar…, če lahko daš, pomagaš z nasveti, karkoli, naj izhaja iz notranjega zgiba brez povračila…drugače pa imaš obdobje, ko se moraš posvetiti sebi in se ne ukvarjat z drugimi….to bo minilo in odprle se ti bodo nove poti, spoznanja, v življenje pridejo novi ljudje, ti boš vsekakor iz tega prišla močnejša, to je notranji proces…

Kar pogumno okrevaj, potem pa na polno naprej, srečno in uspešno želim.

Hvala za lepe želje.

Nimaš jajc in samozavesti zato pa ke tko. To se jasno kaže s tem, da temu kretenu, ki te že 2 leti vabi v hribe, ti pa na berglah, ne odgovoriš, da je kreten ampak mu posiljas smajlija. Zakaj? Kaj rabiš takšno osebo? Zakaj rabiš potrditev od takšne osebe? Tukaj je problem, nobene samozavesti in se postavit zase. Ljudje to začutijo in takšne samo izkoriščajo. Zdaj pa nehaj jokat za temi “prijatelji”, postavi meje, rada se imej in prišli bojo tisti, ki te bojo dejansko imeli radi.

Joooj, kako ste eni… .

Si se vprasala, da ta clovek ve, da si ti v vsem tem uzivala in da ti s tem posiljanjem fotk zeli samo polepsati dan in nima v mislih nic skodozeljnega?

Zakaj se takoj pocutis ogrozeno?

Mogoce s tem povabilom zdaj ze pretirava, a v prvo ni bili misljeno kot slabo.

In ti, ceprav si na berglah in gibalno omejena, obstajajo stvari, ki jih se vedno lahko pocnes in kraji, kamor se vedno lahko gres!

Si pomislila, da bi temu kolegu morda rekla, stari, ful lep razgled je na tej fotki, a zal z berglami ne morem tja, bi me zapeljal kam z avtom, na kaksno tako tocko, da se nauzijem lepote in spocijem oci v zivo?

Dokler se bos imela za kup nesrece, to tudi bos!

Življenje ni pošteno. Velikokrat se ne vrača dobro z dobrim. To sem izkusila tudi sama. Če naredim dobro delo nekomu v zameno ne pričakujem nič, samo hvala mi je dovolj. In če nekomu stojim ob strani, mu pomagam, ko je v nesreči, ne pričakujem pomoči, pričakujem pa vsaj nekaj lepih besed, vsaj, da sočustvuje z menoj, me pokliče po telefonu, me vsaj vpraša, kako sem.

Avtorica, verjamem, da si razočarana. Ampak pojdi naprej in resnično premisli, kdo je vreden tvojega prijateljstva. Želim ti vse dobro, predvsem zdravje in dobro okrevanje. Drži se, jutri je nov dan.

Hja, imaš prav.

Manjka mi pogovora s kakim človekom pa je dejansko edini, ki me kontaktira. Večinoma ga res ignoriram, ker imam poln kufer njegovih provokacij. Ampak ja, imaš prav, nimam toliko samozavesti, da bi ga do kraja skenslala. On mi v nedogled razklada kje vse on hodi, kaj vse počne, provicira, da naj grem zraven… ampak to, da bi vprašal kako pa moje zdravje, to pa ne.

Itak se mi zdi, da mu je pač dolgčas in pač išče pozornost.

Ljudje smo tako dobri kot slabi, vsi in brez izjeme!

Recimo v ljudeh, ki so mi blizu, seveda vidim tudi slabe stvari, a imajo toliko vec kvalitet, ki meni neksj pomenijo, da te kvalitete prevagajo njihove napake.

In napake, ki jih vsi imamo, so le na naso lastno skodo in naso vest, zakaj bi se torej obremenjevala se s tujimi napakami, ko imam ze s svojimi dovolj dela?

Hvala za lepe želje.

Hja, nihče od teh ni več vreden moje pozornosti. Sami izkoriščevalci.

Zdaj se mi postavlja vprašanje kako začeti na novo. Novo okolje, novi ljudje, kako spoznati kolege.

Povedal so ti… Ti bi pa kar nove…

?

Še par besed od mene; sem bil v podobni situaciji kot jo omenjaš, ko sem imel raka. Neprijetna zadeva.

A veliko večji delež tega problema ki ga opisuješ – je v tebi in NI odvisen od teh zunanjih okoliščin.

Ja, je bilo podobno tudi pri meni, da od mnogih ni bilo glasu – a ti to jemlješ za slabo, jaz sem pa bolj za dobro; Niso me hoteli nadlegovati oz motiti. Nekateri niso vedeli kaj bi rekli – radi bi rekli kaj o bolezni, pa niso vedeli, če mi bo prav, radi bi kaj vprašali, pa se niso upali… In tako naprej. Niso vedeli ali smejo priti na obisk, ali bom preutrujen da bi sploh govoril in bodo v nadlego.

Precej takšnih zgodb je bilo. Vmes tudi kdo, ki se sicer ni več javil in ugibam da iz kakšnega drugega razloga – a je bil pač čas, da se tisto poznanstvo zaključi.

In tudi sam sem imel kolege, ki so poslali kakšne lepe fotke iz potovanj, smučarski kolegi iz smučarije, en s svojih kolesarskih in hribovskih podvigov. Pa sorodniki tudi. Jaz sem imel to za motivacijo, da se čimbolj in čim-prej spravim k sebi, stisnem zobe in bom spet sposoben isto početi tudi sam. Prepričan, sem, da je bilo vse to poslano z dobrim namenom. Če ne ravno kot motivacija pa kot lepi spomini ali subtilen namig kaj vse bomo še počeli.

In – ugani kaj – res vse to počnemo in z nekaterimi še vedno tudi kdaj skupaj. Z nekaterimi so se kasneje poti tudi razšle a razlogi so bili drugje.

Tako da – mogoče je čas da se spraviš iz samo-smiljenja in patetike in moči raje usmeriš kam drugam; Res ne vem zakaj čakaš, da te bo kdo vprašal kako ti gre? Kaj boš imela od tega? Boš človeka zasula z jamranjem in natančnimi opisi svojega stanja?

Res gradiš svoj občutek vrednosti na tem koliko ljudi te pokliče? Nima smisla. Raje si najdi kakšen drug vir moči.

Pa ne pričakuj od znancev, niti od prijateljev, da ti gradijo občutek samozavesti. Prijatelji so za druženje, kakšne klepete, VČASIH tudi da te malo dvignejo, ko si psihično na dnu – a ne kar naprej in samo oni. To je preveliko breme za večino ljudi – razen za tiste, ki se od te »pomoči« psihično napajajo. A tudi pri teh moraš vedeti, da to počno zaradi sebe in ne zate.

Lahko pogledaš še z druge plati – meni so bili kontakti s kolegi ali kolegicami, ki me niso vprašali kako sem, pač pa raje govorili o svojo službi, izletih, hrani, ipd čudovita vez z vsakdanjikom, ki mi je manjkal. Tako pomirjujoče je bilo včasih poslušati kako je kdo hodil po hribih, kaj je videl in doživel… vsaj nisem razmišljal o infuzijah, pregledih, kontrolah, iglah, konzilijih, itd.

Jaz npr. ne verjamem vsemu kar preberem.

Ja. Al je nekaj narobe z nekom al pa se nekdo heca.

Kar je se hujse. S cim se kratkocasis… Bi se raje ulegel za dve tri ure in malo zaspal… Ampak ja… Moras nekako prezivet cas tu. Daj sta das. Odlazat zadovoljstva za nekaj vec ne morem. To je mocnejse od mene. Sploh pa ne odlazat zadovoljstva na visjem nivoju. Moze sta god… Svakako. Drobtince?-drobtince. Dobro je.

Rok, si mogoče pomislil, da mi ni ravno prijetno, da dve leti nimam nikogar s komer bi poklepetala? Da bi si želela, kot sem že omenila, kak klepet, čisto tako, običajne stvari?

Da bi si želela, da z nekom počvekam vsaj o vremenu, če ne drugega?

In ja, zdi se mi nadležno, ko mi en kar naprej naklada kako naj grem zraven v gore. Od začetka sem to vzela kot hec. Zdaj pa kot provokacijo brez vsakega občutka.

Sem res tako čudna, da si želim še s kom drugim govoriti kot z zdravniki, fizioterapevti pa prodajlko v trgovini, ki jo pozdravim ob vstopu in izstopu iz trgovine?

Res sem čudna no, da si si želim tu pa tam kakega kratkega klepeta. Če že v živo ni nikomur do srečanja. Pa kaj dobim? Samo maile, kjer bi radi kako pomoč. Ja, kaj sem jaz? Rdeč križ, samaritanka… da bom samo drugim pomagala? In to ljudem, ki si ne bi vzeli 5 minut časa zame.

Sori

Sam si ne morem zamislit da te noben ni vprasal kako si.

Res ne.

Ampak res ne.

Pa tist k te v gore vabi.

Vabi te mogoce za pol ko prides k sebi. Ne pa da namerno provicira.

Ti si v tej zalosti vse obrnila na slabo.

Tud ne verjamem da vejo da mas noge fuc pa da te fehtajo za usluge.

Punca ti si to v svoji zalosti narobe tolmacis

Izgleda, da kar nekdo zgoraj poskrbi, da v tvoje življenje pridejo novi. Načini so različni, težko bi konkretno rekla. Sama nisem doživela nič dramatičnega, sem se pa po malo težje obdobju spremenila. Čisto na lep način je odpadlo 3/4 ljudi, voščimo si le za novo leto. Mimogrede pa sem spoznala nove, bolj na podlagi skupnih interesov, pogledov. Ne družim se veliko z njimi, smo bolj v pisnih stikih, a si pomagamo, lahko računamo drug na drugega. Nimam in tudi ne pogrešam pa nikogar za kofetkanje in mlatenje prazne slame.

Ne morem vedeti kakšne znance imaš in nikjer ne pišem, da si čudna, če si želiš klepeta. Če si natančno prebrala kar sem napisal  – tudi meni je bilo super poklepetati o “normalnem vsakdanu” z ljudmi.

In glede tega velja enako kot če si zdrava. Če jih nimaš nič okrog sebe, si se družila z napačno vrsto ljudi. Bo treba zamenjati  družbo oz. najti nove. Mogoče za začetek v kakšnih interesnih združenjih. Sam sem takrat – in predvsem ko sem se pobiral in spravljal k sebi – našel kar nekaj prijateljev in prijateljic na raznih dogodkih in v društvih ljudi s podobnim zdravstvenim problemom. Vsaj razumeli so skozi kaj grem in ni bilo treba razkladati vsega.

Vse drzi!

Sicer so bili moji razlogi povsem drugje kot tvoji in vec jih je bilo naenkrat, a dozivljala in dojemala sem zelo podobno.

Zato je danes moj pogled na zivljenje nekaj cisto drugega, kot je bil kakih 15 let nazaj.

Trenutno imam priloznost opazovati okrevanje nekoga takole od dalec, smili se sam sebi, ljudje mu gredo na zivce, a na zivce mu gre tudi, da a nihce vec ne poklice ali obisce, jamra in jamra, skratka ena sama zagrenjenost…

Sem mu povedala, da za okrevanje dejansko potrebuje cas s samim seboj in da mu nihce ne more pomagat, dokler samo jamra in se smili sam sebi, ko se bo pa odlocil, da gre naprej, smo vsi mi tu… Ne razume tega. Jaz pa tudi ne morem vec kot to, ker nekomu, ki je preprican, da so vsi ljudje okoli njega slabi in da je on edini zrtev, ne mores pomagati.

Meni je samo zal, da ljudje, ki imajo take tezke preizkusnje v zivljenju, skozi njih ne dojamejo teh preprostih stvari, jer bi jim bilo zivljenje veliko lepse in lazje.

Ma provicira me kar naprej. Ne vem kaj ima od tega. Njemu se zdi smešno, meni pač ne. Njegova oblika humorja. Meni nadležna.

En drug znanec, povedala sem mu, da sem tik pred težko operacija, da moram še par stvari pripravit in da grem v bolnico. A tip še kar težil in težil kako naj mu nekaj zrihtam. Poln kufer sem ga imela. Nisem naredila, kar je težil.  Ker dejansko nisem imela več časa. Pa tudi po operaciji nisem tistih reči naredila. Je šel preko vseh meja.

Pa saj že ves čas, od začetka, pišem o tem, da sem imela napačne ljudi okrog sebe.

In da si želim z nekom povsem normalne stvari poklepetat pa nimam nikogar. To že ves čas ponavljam.

Ja, zdaj je veliko prostora za nove ljudi :).

Nimam pa pojma kako jih spoznati.

Do sedaj sem bila v več društvih, s podobnimi hobiji. V to se ne bom več vračala. Bom poiskala kaj drugega, samo ne vem še kaj. Pa problem je, da vse te stvari so bile bolj športno naravanane. V bistvu vsi moji hobiji so športno naravnani (če odštejem recimo branje knjig, kar pa ni ravno družabni hobi :)), kar posledično pomeni, da še kar kako leto ne bom ok za take zadeve.

Tako, da razmišljam o tem kje sploh spoznati nove ljudi. Itak, dokler ne bom spet zdrava, nimam kaj, ampak pripravim pa si lahko ideje, da bo potem lažje.

Potem pa itak ni več kaj reči – le pogumno se loti tega spoznavanja.

Srečno!

hvala

Žalostno, ko tole berem.

Če se nimaš s kom pogovarjati, prosim pokliči na telefon 116123 Zaupni telefon Samarijan. Je zastonj, so prostovoljci, delajo 24 ur. In vsakič dobiš drugega, ne rabiš se predstavit, samo pogovarjaš se. Res so super.

Kar se tiče kontakta, daj mamino telefonsko številko, njej je mar zate.

Ti pošiljam en velik objem.

Zakaj nisem šla z nobeno na kavo?!

Ker je brez pomena, ker se mi ne ljubi več, ker je vse en blef. Saj sem bila ta vikend povabljena na poroko, na veliki rotarijanski dogodek na Bledu in na sprehod s “prijateljico” in na kavo s “prijateljico”.

Jaz sem bila raje doma in sem gledala TV. TV me še nikoli ni razočaral :-).

Na kak telefon pa nisem pomislila. Niso to bolj telefoni za pomoč ljudem v stiskah kot je nasilje ali kaj takega?

Mamine številke ne morem dati, sem pa dala številko svojega bivšega, ki me noče ne videt, ne slišat. Pač, da sem dala eno številko, da me niso še bolj gnjavili, da pa res moram dati neko številko. On ne ve. Itak gre samo za primer, če umrem ali pa, če se nekaj hudo zaplete. Sem pa optimist in verjamem, da do tega ne bo prišlo. Aja pa pač naveden je, da sme povprašat kako mi gre, tega pa itak ne bo storil, ker mu je vseeno zame in niti ne ve za mojo operacijo.