V kakem spominu imate učitelje?

V kakšnem spominu imate učitelje? Pa recimo, če nekdanje učitelje kje srečate? Samo pozdravite ali še kako rečete z njimi? Kako reagirate na odlične učitelje in kako na tiste, ki so bili obupni?

Ste zadovoljni s tem kar so vas naučili, kar so predavali?

Jaz sem imela nekaj odličnih učiteljev, nekaj obupnih, večina povprečnih.

Recimo za matematiko smo imeli v SŠ izjemno učiteljico: sicer stroga, ampak zelo pravična in odlično je razlagala.

Za nemščino smo imeli pa obupno učiteljico, lena, nesposobna, nezaiteresirana, nič nas ni naučila. Tema po štirih letih, kar se jezika tiče.

Tiste učitelje, ki so bili ok, sem vesela, če jih srečam in rada kako rečem z njimi. Če bi pa srečala to za nemščino recimo pa bi bil moj nasmeh bolj kisel.

Se pa sprašujem, če učiteljev nihče ne kontrolira, če res opravijo celoten program? Ker eni ga dejansko ne opravijo.

Jest nisem rabu v šolo hodit, točn vem kok pa kwa hočm, zbudite se.

Z nobenim učiteljem ali učiteljico nisem imela težav, tako da v slabem spominu nimam nikogar. Vendar pa nekateri učitelji niso imeli pravih pedagoških prijemov. Nekateri se tudi kaj dosti niso trudili, da bi učence kaj naučili. Od učitelja je večkrat odvisno tudi to, katero srednjo šolo in fakulteto boš izbral. Lahko ti da veselje do določenega predmeta, ali pa ti ga vzame.

O jaz pa imam nekatere v slabem spominu. Predvsem take, ki niso nič naučili. Smo imeli eno učiteljico, ki je vedno zamujala, pogosto je prej odšla, včasih sploh ni prišla. Saj smo bili veseli, kadar sploh ni prišla (videli smo pa jo čvekat v kabinetu), ampak naše znanje pa je bilo potem porazno. V gimnaziji je bila potem kriza.

Pa eno učiteljico smo pa imeli sicer radi takrat, ker je bila sicer prijazna, ampak pri njenih urah je bil totalni kaos in nihče ni poslušal. No, zdaj nimam lepih spominov nanjo, ker je bila zanič pedagog.

V najboljšem spominu imam učitelje, ki so bili sicer strogi, imeli red v razredu, obenem pa pošteni, fajn predavali. Od takih smo veliko odnesli. Od začetka smo se jih ponavadi malce bali, potem pa bili navdušeni nad njimi. Sploh to, da so bili korektni, pošteni do vseh, to smo najbolj cenili.

Smo pa imel recimo eno učiteljico, ki je metala folije na grafoskop. Cele romane  prepisane iz knjige in mi smo morali to cele ure prepisovat v zvezke. Nič nismo imeli od nje. Če bi sami prebrali knjigo, bi bilo bolje. Vsaj prepisovat ne bi bilo potrebno.

Druga učiteljica, za zgodovino, je pa recimo tako odlično predavala, da so poslušali še tisti, ki jim zgodivna drugače ni bila fajna.

V vseh vrstah šol imam najslabše mnenje o tistih učiteljih in profesorjih, ki so bili najbolj poznani in je ljudki glas o njih pravil, kako so super. Prav neverjetno, kaj dobra reklama (ali morda celo samoreklama) lahko naredi. Po drugi strani sem si pa kot učenka in študentka vedno mislila, da kdo pa smo učenci in študenti, da bi si lahko dovolili ocenjevati učitelje in profesorje. Vrednost učiteljev in profesorjev (kaj so te naučili, kako vzgojili, kakšne ter kako predali izkušnje in vrednote) itak spoznaš šele kasneje v življenju.

Ja, res je. Zdaj na marsikoga učitelja drugače gledam kot sem takrat. Nekateri učitelji so se mi zdeli takrat in sedaj odlični.

Za nekatere sem pa šele potem kasneje pogruntala, da so bili fajni.

Marsikater učitelj sem mi je zdel v OŠ super pa sem v SŠ pogruntala, da je totalno zanič. POnavadi taki, kjer smo se fajn imeli, naučili pa nič. Pač kaos.